Up-79/99

30. 1. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C. in Č. Č. Č., odvetniki v Z. na seji senata dne 30. januarja 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 400/96 z dne 10. 7. 1996 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. D II D 648/94 z dne 9. 1. 1996 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica z ustavno pritožbo, vloženo dne 15. 3. 1999, izpodbija v izreku navedena sklepa sodišč. Navaja, da je z izpodbijanim prvostopnim sklepom sodišče v zapuščinskem postopku po pok. D. D. odločalo o dedovanju denacionaliziranega premoženja in za dediče proglasilo zakonita dediča. Svojo odločitev naj bi sodišče oprlo na 81. člen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen). Pritožnica meni, da bi sodišča tudi pri odločanju o dedovanju denacionaliziranega premoženja morala upoštevati pravi oporočiteljev namen. Tako naj bi bila pritožnica upravičena denacionalizirano premoženje dedovati kot pravna naslednica oporočne dedinje. Zato je pritožnica hkrati z ustavno pritožbo vložila tudi pobudo za oceno ustavnosti 81. člena ZDen.

2.Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo na podlagi tretjega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS), ker naj bi kot prava nevešča stranka zoper izpodbijana sklepa najprej vložila revizijo, ki pa je bila zavržena šele s sklepom št. "D" II D 648/94 z dne 12. 1. 1999.

3.Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS je ustavna pritožba pravočasna, če je vložena v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba.

4.Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da si stranka z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne more ustvariti novega roka za vložitev ustavne pritožbe. Revizija pritožnice zoper sklep drugostopnega sodišča v zapuščinskem postopku je bila zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sklepa sodišča prve in druge stopnje začel teči z vročitvijo sklepa sodišča druge stopnje. Ustavna pritožba je bila vložena po dveh letih in pol od vročitve pravnomočne sodne odločbe in je zato - tudi po navedbah pritožnice same - prepozna.

Pogoj, določen v tretjem odstavku 52. člena ZUstS za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe kljub zamudi roka, je podan, če je že iz ustavne pritožbe in priloženih listin mogoče zaključiti, da so bile z izpodbijanim aktom očitno hudo kršene pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine, zaradi česar naj bi šlo za utemeljen primer. Izpodbijani sklepi temeljijo na 81. členu ZDen. Sodišči naj bi kršili 33. člen Ustave s tem, ko naj bi napačno interpretirali vsebino navedene določbe, tako da nista upoštevali ustavno zajamčene pravice do dedovanja, ob upoštevanju zakonskih določb o razlagi zapustnikove volje.

Pristojnost Ustavnega sodišča v postopku ustavne pritožbe pa ni presoja pravilnosti dokazne ocene sodišč in materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev, temveč le presoja, ali ni bila z izpodbijanim aktom kršena katera od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Glede na to in ker je Ustavno sodišče tudi pritožničino pobudo za oceno 81. člena ZDen, ki naj bi ne omogočala ugotavljanja prave zapustnikove volje, zavrnilo kot očitno neutemeljeno v zadevi št. U-I-79/99 (sklep z dne 18. 1. 2001), v obravnavani zadevi ne gre za posebno utemeljen primer, ki bi opravičeval izjemno odločanje o ustavni pritožbi, ki je bila vložena po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS.

Zato je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude