Jedro

Storilčev odnos do protipravnega ravnanja je razviden tudi iz okoliščine, ali in kolikokrat je že bil obsojen za kazniva dejanja, pri čemer ne more biti bistvenega pomena, ali so bila dejanja istovrstna ali različna, in tudi ni mogoče razlagati, da je storilec lahko obsojen zaradi več različnih kaznivih dejanj, pa bo naslednja obsodba ponovno pogojna, ker za to dejanje še ni bil obsojen.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. izreče kazen šest mesecev zapora.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 55099/2021 z dne 6. 10. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 205. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanca B. B. napotilo, da priglašeni premoženjskopravni zahtevek v višini 5.000,00 EUR uveljavlja v pravdi.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu za očitano kaznivo dejanje izreče kazen šest mesecev zapora.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da je obdolženemu A. A. izreklo pogojno obsodbo, ker meni, da bo že zagrožena kazen šest mesecev zapora v pogojni obsodbi nanj vplivala tako, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, in da je pri odločanju o kazenski sankciji upoštevalo težo kaznivega dejanja ter okoliščino, da ni nastala posebna škoda, ker so bili odtujeni predmeti v večjem delu oškodovancu vrnjeni. Navedlo je, da je bil obdolženec res že večkrat pravnomočno obsojen, vendar do časa storitve obravnavanega kaznivega dejanja le enkrat za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 s pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 17. 1. 2018, ki je postala pravnomočna 18. 5. 2018, preizkusna doba po tej sodbi pa je potekla 18. 6. 2020. 5. Pritožba državne tožilke navaja, da je sodišče prve stopnje premalo in zmotno upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost in da je iz izpiska iz kazenske evidence razvidno, da ne drži, da je bil obdolženec do obravnavanega kaznivega dejanja le enkrat obsojen za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Iz navedenega izpiska povzema, da je bil od 2. 7. 2014 do 3. 7. 2020 petkrat obsojen za kazniva dejanja, in sicer za kazniva dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in dvakrat zaradi kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Navaja tudi, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 10955/2021 z dne 15. 4. 2022, ki je postala pravnomočna 16. 6. 2022, obsojen za zaradi kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in mu je bila izrečena zaporna kazen v trajanju dveh mesecev, ki se je pričela izvrševati 31. 8. 2022, to kaznivo dejanje pa je storil 15. 7. 2020, torej pred obdobjem, obravnavanim v napadeni sodbi. Številne obsodbe za kazniva dejanja po oceni pritožbe ne dopuščajo izreka sankcije opozorilne narave, saj mu je bila ta že večkrat določena, pa nanj očitno ni vplivala tako, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal, kot zmotno kot razlog za ponovni izrek pogojne obsodbe navaja sodišče prve stopnje v sodbi. Okoliščino, da je obdolženec oče mladoletnega otroka, za katerega mora skrbeti, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbe nepravilno upoštevalo kot olajševalno, saj iz nje izhaja, da kljub mladoletnemu otroku ves čas izvršuje kazniva dejanja in se nanj ne ozira.

6. Pritožba ima prav. Sodišče prve stopnje izrek pogojne obsodbe utemeljuje z razlago, da je bil obdolženec doslej le enkrat obsojen za kaznivo dejanje tatvine, v drugih primerih pa je storil drugovrstna kazniva dejanja, kar bi naj bile okoliščine, ki bi utemeljevale ponoven izrek pogojne obsodbe. Pritožba pravilno navaja, da številne obdolžencu izrečene obsodbe za kazniva dejanja ne dopuščajo ponovnega izreka pogojne obsodbe in da nanj očitno niso vplivale tako, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal, pri čemer odločitev sodišča prve stopnje, da mu za obravnavano kaznivo dejanje ponovno izreči pogojno obsodbo, ker je bil za tovrstno kaznivo dejanje do takrat le enkrat obsojen, ni pravilno. Pri presoji, ali bo izrek pogojne obsodbe pri obdolžencu dosegel namen kaznovanja, je treba oceniti, ali je glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 58. člena KZ-1), pri tem pa ni odločilnega pomena, ali je bil do tedaj že večkrat obsojen za istovrstna ali raznovrstna kazniva dejanja. Storilčev odnos do protipravnega ravnanja je razviden tudi iz okoliščine, ali in kolikokrat je že bil obsojen za kazniva dejanja, pri čemer ne more biti bistvenega pomena, ali so bila dejanja istovrstna ali različna, in tudi ni mogoče razlagati, da je storilec lahko obsojen zaradi več različnih kaznivih dejanj, pa bo naslednja obsodba ponovno pogojna, ker za to dejanje še ni bil obsojen. Obdolženi A. A. je obravnavano kaznivo dejanje storil od 16. 9. 2021 do 7. 10. 2021, torej v času, ko je bil v obdobju petih let pred tem kar petkrat pravnomočno obsojen za kazniva dejanja in mu je bilo izrečenih pet pogojnih obsodb, zato pritožba utemeljeno zaključuje, da pogojne obsodbe nanj niso vplivale tako, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal, prav tako pa, da izrek pogojne obsodbe v obravnavanem primeru ne predstavlja ustrezne kazenske sankcije, ker ni mogoče pričakovati, da bo pri obdolžencu dosegla, da kaznivega dejanja ne bo ponovno izvršil. Glede na število do sedaj izrečenih pogojnih obsodb je mogoče ob ponovnem izreku pogojne obsodbe pričakovati kvečjemu nasprotno.

7. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbi državne tožilke ugodilo in napadeno sodbo spremenilo tako, da je po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen šest mesecev zapora obdolženemu A. A. izreklo. Izrečena kazen v navedeni višini ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in stopnji obdolženčeve krivde ter je primerna glede na njegovo predkaznovanost. 8. Sodba pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 394. člena ZKP.

9. Izrek o stroških je odpadel, ker ne gre za nobenega od primerov, za katerega se plača sodna taksa.