Jedro

Skladno z 31. členom ZIZ lahko sodišče, na predlog upnika, dolžniku naloži obveznost, da predloži seznam svojega premoženja, če upnik verjetno izkaže, da s (predlaganimi) sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan. Predložitev tovrstnega seznama dolžnikovega premoženja je torej skrajna možnost, ki se je upnik lahko posluži v izvršilnem postopku, pri čemer mora pred tem izčrpati ostale možnosti, ki mu jih za izvršbo proti konkretnemu dolžniku in njegovemu premoženju nudi zakon z izvršilnimi sredstvi, naštetimi v 30. členu ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog, da naj se dolžnici naloži predložitev seznama svojega premoženja. Ugotovilo je namreč, da za takšno postopanje ni izpolnjen pogoj iz 1. odst. 31. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj upnik ni uspel z verjetnostjo izkazati, da predlagana sredstva izvršbe ne bodo zadoščala za njegovo poplačilo. Zoper ta sklep se pritožuje upnik, ki meni, da njegov predlog ni bil preuranjen. Čeprav je sklep o izvršbi, ki je bil izdan v predmetnem postopku, že postal pravnomočen, pa doslej še ni bil niti deloma poplačan. Za izterjavo terjatve je bila med drugim dovoljena tudi izvršba z rubežem denarnih sredstev na dolžničinem računu pri Poštni banki Slovenije, ki pa ni bila uspešna. Poštna banka je namreč sporočila, da dolžnica ni njihov komitent in da torej sklepa o izvršbi ne more realizirati. To pa je bilo tudi edino znano premoženje dolžnice, saj upniku ni znano, ali slednja razpolaga s kakršnimikoli premičnimi stvarmi, ki bi lahko bile predmet rubeža. S tem pa je izpolnjen pogoj za predložitev seznama dolžnikovega premoženja po 31. čl. ZIZ oziroma izkazana verjetnost, da predlagana sredstva izvršbe ne bodo zadoščala za poplačilo terjatve. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča temelji na pravilno in popolnoma ugotovljenem odločilnem dejanskem stanju stvari ter na pravilni uporabi določb materialnega prava, zlasti pa 31. čl. ZIZ. Ta namreč določa, da sodišče lahko na predlog upnika naloži dolžniku obveznost, da predloži seznam svojega premoženja, če upnik verjetno izkaže, da s (predlaganimi) sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodeč po vsebini citirane določbe mogoče sklepati, da je predložitev seznama dolžnikovega premoženja skrajna možnost, ki se je upnik lahko posluži v izvršilnem postopku, pri čemer mora pred tem izčrpati vse ostale možnosti, ki mu jih za konkretnega dolžnika in njegovo premoženjsko stanje nudi zakon, zlasti z izvršilnimi sredstvi naštetimi v 30. čl. ZIZ. V konkretnem primeru je že prvostopno sodišče ugotovilo, da upnik ni izkazal zakonsko določenega pogoja, ki bi utemeljeval postopanje po 31. čl. ZIZ, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Iz podatkov spisa izhaja, da je upnik predlagal, da se za izterjavo terjatve opravi rubež denarnih sredstev na dolžničinem računu pri Poštni banki Slovenije ter rubež, cenitev in prodajo dolžničinih premičnih stvari. Poštna banka Slovenije je sicer tekom postopka res sporočila izvršilnemu sodišču, da izvršbe proti dolžnici ne more opraviti, vendar ne iz razloga, ker slednja naj ne bi imela sredstev na računu, ki ga je navedel upnik, marveč preprosto zato, ker dolžnica pri omenjenem subjektu sploh nima odprtega računa. To dejstvo dovolj zgovorno priča o tem, da to izvršilno sredstvo ni bilo neuspešno, kot to izpostavlja pritožnik, marveč izvršbe s tem sredstvom sploh ni bilo mogoče opraviti. Poleg navedenega pa iz spisa še izhaja, da se izvršba na dolžničine premične stvari, ki se nahajajo na naslovu njenega stalnega prebivališča, niti še ni pričela opravljati. Tudi to dejstvo, po oceni pritožbenega sodišča, govori v prid temu, da upnik ni uspel z verjetnostjo izkazati, da predlagana izvršilna sredstva ne bodo zadoščala za poplačilo terjatve ter da so zato podani razlogi za postopanje po 31. čl. ZIZ kot tisto skrajno možnostjo, ki ostane na voljo upniku v postopku prisilne izterjave terjatve. Pritožnik sicer v pretežni meri izpostavlja, da mu ni znano, ali ima dolžnica sploh kakšne premičnine ali morebiti denarna sredstva, ki bi lahko bila predmet izvršbe. V zvezi s tem pa velja opozoriti na 4. čl. ZIZ, ki upniku omogoča, da pridobi določene podatke o dolžnikovem premoženju tudi tako, da izvršilnemu sodišču predlaga opravo ustreznih poizvedb o tem. Podatke o tem, ali dolžnica razpolaga s premičninami in ali te zadoščajo za poplačilo terjatve pa bo nenazadnje mogoče pridobiti tudi v nadaljevanju izvršilnega postopka, ko bo skladno s sklepom o izvršbi potrebno pristopiti k rubežu dolžničinih premičnih stvari, kar doslej še ni bilo storjeno. Iz opisanih razlogov je pritožbeno sodišče moralo zavrniti obravnavano pritožbo upnika kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev postopka ni zasledilo (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ).