Jedro

Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je bil objekt kupljen po tem, ko je bil že v celoti zgrajen, torej tožnik ne more biti investitor. V določbi 152. členu ZGO-1 res ni določeno, kdo je inšpekcijski zavezanec oziroma komu se izrečejo ukrepi v primeru nelegalne gradnje, je pa to mogoče ugotoviti s pomočjo razlage določbe prvega odstavka 157. člena ZGO-1, po kateri je zavezanec za plačilo investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oziroma objekt. Prav tako je v zadevi potrebno upoštevati, da je inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitve objekta vezan na lastnost objekta (da za objekt ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje), torej ne more biti sporno dejstvo, kdo je zavezanec v primeru prenosa lastništva takega objekta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, je z odločbo št. 06122-1822/2009/7 z dne 1. 6. 2011, v 1. točki izreka odločilo, da je inšpekcijski zavezanec A.A., dolžan po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo lesenega bivalnega objekta tlorisnih dimenzij 6,0 m x 7,0 m, etažnosti P+M, na zemljišču parc. št. 129/145 k.o. ... V 2. točki izreka je bilo odločeno, da je inšpekcijski zavezanec dolžan do 1. 6. 2012 odstraniti objekt iz 1. točke izreka te odločbe in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške; v 3. točki izreka odločeno, da v kolikor zavezanec ne bo izvršil naloženega dejanja na način in v roku določenem v 2. točki izreka te odločbe, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz 2. točke, opravljen po drugih osebah. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi za objekt iz 1. točke tega izreka; v 5. točki izreka odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in v 6. točki, da stroški postopka niso nastali.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bil 25. 2. 2013 opravljen inšpekcijski pregled, v katerem je bilo ugotovljeno, da je na zemljišču parc. št. 129/14 k.o. ..., zgrajen lesen objekt iz brun, dimenzij navedenih v izreku odločbe, z vgrajenimi okni, vrati, na severovzhodni strani je izveden lesen balkon, na zahodni strani pa zmontirana satelitska antena. Streha je dvokapnica, prekrita z betonsko kritino, objekt je postavljen na armirano betonsko ploščo in ima hišno številko. Dne 4. 4. 2011 je inšpekcijski zavezanec izjavil, da je edini lastnik in investitor lesenega objekta, ki je bil zgrajen leta 2001 in da v objektu prebiva od leta 2003 dalje. Objekta ni zgradil sam, kupil ga je konec leta 2001. Ob nakupu ni vedel, da objekt nima urejene dokumentacije. Na Občini Šentjur je vložil vlogo za spremembo namembnosti zemljišča. Čaka na sprejetje novega prostorskega plana Občine Šentjur.

3. Ker za sporni objekt ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, gre za nelegalno gradnjo v smislu 12.1 točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). ZGO-1 v 26. členu določa pristojnost za opravljanje inšpekcijskih pregledov, določba 1. in 2. točke 152. člena ZGO-1 pa določa, da v primeru nelegalne gradnje gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter, da se že zgrajeni objekt ali del objekta, v določenem roku na stroške zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje, ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Opozorilo iz 3. točke izreka je utemeljeno z določbo 148. člena ZGO-1, izrečene prepovedi pa s 158. členom ZGO-1. 4. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo, št. 0612-292/2011-2 z dne 12. 4. 2012, pritožbo inšpekcijskega zavezanca zoper odločbo št. 06122-1822/2009/7 z dne 1. 6. 2011, zavrnilo.

5. Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka in pojasnjuje, da je njeno stališče zmotno. V tem inšpekcijskem postopku je namreč bistveno vprašanje nelegalne gradnje, vprašanje pridobitve gradbenega dovoljenja in vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Sporni objekt, v celoti zgrajen, je bil pridobljen leta 2001, v dobri veri, da zanj obstajajo vsa potrebna dovoljenja. Po ugotovitvi, da objekt nima gradbenega dovoljenja, je tožnik takoj pooblastil B. d.o.o., da izdela projektno dokumentacijo, pridobi vsa soglasja in vloži zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja. Podlago vseh aktivnosti predstavlja lokacijska informacija Občine Šentjur z dne 4. 6. 2010, geodetski načrt s certifikatom, št. 125-2010/P izdelovalca C. d.o.o. Šentjur, vabilo na lokacijski ogled razpisan s strani UE Šentjur z datumom 11. 9. 2002, odločba o odmeri komunalnega prispevka z dne 25. 4. 2002, ki ga je izdala Občina Šentjur in potrdilo o plačilu komunalnega prispevka z dne 15. 5. 2002, ki ga je izdela Občina Šentjur. B. je na podlagi listin izdelal ustrezno idejno zasnovo, z njo zaprosil soglasodajalce za soglasje za priključitev oziroma morebitne projektne pogoje in po prejemu vseh potrebnih listin izdelal projektno dokumentacijo faze PGD. B. je k izdelanemu projektu prejel vsa potrebna soglasja, tudi soglasje Občine Šentjur pri Celju, ter po kompletiranju dokumentacije, dne 17. 8. 2011, vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. B. je 11. 5. 2012 prejel sklep UE Šentjur, št. 351-22, 1/2011-222, s katerim se je postopek v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja za legalizacijo lesene brunarice na parc. št. 129/14 k.o. … ustavil. Iz sklepa izhaja, da se sprejema prostorski red občine, ki naj bi šele dal potrebno podlago za izdajo gradbenega dovoljenja.

6. Tožnik tako brez svoje krivde ni mogel pridobiti gradbenega dovoljenja, oziroma ga ne more pridobiti, dokler ne bo sprejet prostorski red občine in se bo postopek za izdajo gradbenega dovoljenja lahko nadaljeval. Po presoji tožnika v tem primeru ne gre za nelegalno gradnjo, tudi zato ne, ker objekta tožnik ni zgradil sam, in ker je bil ves čas v dobri veri, da za sporni objekt obstaja ustrezna dokumentacija. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor med drugim odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani (152. člen ZGO-1).

10. Sodišče ugotavlja, da v zadevi niti ni sporno, da za objekt iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, kar posledično pomeni, da je skladen s 1. in 2. točko 152. člena ZGO-1, tudi izrek izpodbijane odločbe o ustavitvi nadaljnje gradnje. Inšpekcijski ukrepi po 152. členu ZGO-1 namreč niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen.

11. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je bil objekt kupljen po tem, ko je bil že v celoti zgrajen, torej tožnik ne more biti investitor. V določbi 152. členu ZGO-1 res ni določeno, kdo je inšpekcijski zavezanec oziroma komu se izrečejo ukrepi v primeru nelegalne gradnje, je pa to mogoče ugotoviti s pomočjo razlage določbe prvega odstavka 157. člena ZGO-1, po kateri je zavezanec za plačilo investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oziroma objekt; po določbi 4.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pa je investitor tudi fizična oseba, ki naroči graditev objekta, ali ki jo sama izvaja. Prav tako je v zadevi potrebno upoštevati, da je inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitev objekta, vezan na lastnost objekta (da za objekt ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje), torej ne more biti sporno dejstvo, kdo je zavezanec v primeru prenosa lastništva takega objekta.

12. Kot je razvidno iz zapisnika z dne 25. 2. 2011 in zapisnika o zaslišanju z dne 4. 4. 2011, je tožnik izjavil, da je sporni objekt pridobil v svojo last s kupno pogodbo leta 2001 in da ob nakupu ni vedel, da objekt nima dovoljenja za gradnjo, kasneje pa mu gradnje ni uspelo legalizirati. Tožnik je navedeni zapisnik podpisal in nanj ni imel pripomb. Iz navedenega izhaja, da je upravni organ tožnika, na podlagi ugotovljenih podatkov, pravilno štel za investitorjevega pravnega naslednika in s tem prevzemnika obveznosti, ki se nanašajo na navedeni objekt, torej za inšpekcijskega zavezanca. Glede na navedeno je treba kot neutemeljeno zavrniti stališče, da tožnik ne more šteti kot inšpekcijski zavezanec, saj mu ni mogoče pripisati krivde za neuspešno legalizacijo objekta.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). K II. točki izreka:

14. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).