Jedro

V upravnem postopku ni bilo jasno ugotovljeno, ali brunarica, ki preprečuje vrnitev zemljišča v naravi, sploh stoji na zemljišču, ki je predmet vrnitve. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, zakaj ni mogoče vrniti v naravi vsaj del zemljišča. Glede na navedeno je sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS, št. ... z dne 15. 12. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 16. 12. 2002, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo za vrnitev parc. št. 379/2 - gozd, v velikosti 16920 m2, vpisan v zemljiškoknjižni vložek št. 183 k.o. B, ki jo je vložil CC iz D. Prvostopenjski organ se je skliceval na dejstvo, da predmetne nepremičnine bivšemu lastniku ni mogoče vrniti v naravi ter da vlagatelj, kljub opozorilu upravnega organa, da bo v primeru, če ne spremeni postavljenega zahtevka, izgubil pravico do vrnitve premoženja, tega ni storil. Ker upravni organ odloča v mejah postavljenega zahtevka, CC pa je zahteval in vztrajal pri vrnitvi premoženja v naravi, je upravni organ njegovo zahtevo zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da iz spisnih listin izhaja, da je bilo predmetno zemljišče podržavljeno bivši lastnici FF na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi. V času podržavljenja je bilo zemljišče v naravi gozd, podržavljeno pa je bilo za potrebe opekarne B. Dejavnost je opekarna opravljala do leta 1968, takrat pa je parcela prešla v družbeno lastnino. Ribiška družina E je leta 1988 zemljišče na podlagi zakupne pogodbe dobila v uporabo. Na njem je začela urejati ribnik in okolico. Na podržavljenem zemljišču je Ribiška družina postavila brunarico, zemljišče pa je tudi komunalno opremila. Ker je vlagatelj zahteve želel zemljišče vrnjeno v naravi, je upravni organ prve stopnje 8. 6. 1999 opravil ogled sporne parcele. Iz zapisnika izhaja, da ob ribniku stoji lesena brunarica, vendar se ne da ugotoviti, na kateri parceli leži. Mestna občina A je dne 17. 2. 2001 izdala potrdilo, iz katerega izhaja, da občina parcelo s št. 379/2 k.o. B vodi po Družbenem planu Občine A za obdobje med leti 1968-1990 v evidenci delno kot gozd, delno kot kmetijsko zemljišče II in delno kot območje voda. Iz grafične priloge potrdila pa je razvidno, da se voda razteza čez pretežni del zemljišča. Ribiška družina E ni nasprotovala vrnitvi dela parc. št. 379/2 v naravi, vendar samo tistega dela, ki predstavlja gozd. Glede dela parcele, na katerem ima ribiška družina urejen ribnik in brunarico pa vrnitvi v naravi nasprotuje. Zakupna pogodba iz leta 1988, sklenjena med ribiško družino in Kmetijsko zemljiško skupnostjo Občine A se izvaja še danes. Ribiška družina je na zemljišču zgradila ribiško kočo - krmilnico. Poleg tega je morala občini plačati tudi nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo prostora. Ribnik je po svoji naravi odprtega tipa, je pretočne narave in taki ribniki so po Zakonu o sladkovodnem ribištvu družbena lastnina in ne morejo biti v privatni lasti. Zaradi tega ribiška družina meni, da vrnitev v naravi ni možna. Upravni organ prve stopnje je dne 24. 4. 2001 že izdal odločbo, s katero je predmetno zemljišče vrnil upravičenki v lasti, vendar je bila odločba s strani tožene stranke odpravljena in sicer zato, ker je zemljišče pozidano v smislu določbe 32. člena ZDen in njegova vrnitev v naravi ni mogoča. V dopolnjenem postopku je organ na ustni obravnavi dne 4. 6. 2002 vlagatelja zahtevka opozoril, da vrnitev zemljišča v naravi ni mogoča in da mora iz tega razloga spremeniti postavljeni zahtevek, tako da v postopku denacionalizacije zahteva vrnitev zemljišča v obliki odškodnine in ne v naravi. Vlagatelj zahteve pa tega v postavljenem 15 - dnevnem roku ni storil. Dne 6. 9. 2002 je bilo tožniku vročeno poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, v katerem je upravni organ navedel, da bo zahtevo vlagatelja zavrnil, ter mu ponovno določil 15 - dnevni rok, v katerem lahko predlaga spremembo poročila. Šele dne 26. 9. 2002 je tožnik pooblastil za zastopanje v postopku odvetnika GG, ki pa je pripombe na posredovano poročilo upravnemu organu poslal po preteku določenega roka. Iz tega razloga prvostopenjski organ omenjenih pripomb ni upošteval ter je izdal novo odločbo, s katero je zavrnil zahtevo za vrnitev predmetne parcele. Tožena stranka nadalje navaja, da se po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen, če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Predmetno zemljišče je bilo v času podržavljenja gozd, njegova namembnost se je spremenila po odvzemu. V zadevi ni sporno, da se danes na zemljišču nahaja ribnik, ter da poleg stoji brunarica, ki jo je postavila Ribiška družina E. Jasno je tudi, da je bilo zemljišče komunalno opremljeno po razlastitvi. To pomeni, da se zemljišče s parc. št. 379/2 k.o. B vrača ob upoštevanju določbe 32. člena ZDen. Ker pa navedena določba zakona izključuje od vrnitve v naravi tista zemljišča, na katerih stojijo trajni objekti, ki niso v lasti upravičenca, je potrebno zahtevo za vrnitev zemljišča zavrniti. Upravni organ je pri svojem odločanju vezan na postavljeni zahtevek in mimo njega ne more odločiti. Ker vlagatelj zahtevka ni spremenil, je upravni organ prve stopnje odločil torej o zahtevku za vrnitev nepremičnine v naravi in ga je zaradi zakonsko določenih ovir moral zavrniti. Za uporabo določbe 32. člena ZDen ni pomembno, ali objekt, ki stoji na zemljišču, zgrajen z upravnim dovoljenjem ali brez njega. Bistveno je, ali objekt stoji in ali je upravičenec njegov lastnik ali ne. Vse drugo pa se obravnava v ostalih upravnih postopkih. Tožena stranka pritrjuje navedbi, da je prvostopenjski upravni organ kršil pravila postopka, ki se nanašajo na vročanje odločbe in sicer s tem, ko izdane odločbe ni vročil pooblaščencu vlagatelja. Vendar pa kot je razvidno iz datuma na dopisu tožnika, je pooblaščenec CC pravočasno prejel izpodbijano odločbo ter se zoper njo pritožil. Ker omenjena kršitev za vlagatelja zahtevka ni imela nikakršnih posledic, je tožena stranka ne bo obravnavala kot bistveno kršitev, pač pa bo le opozorila prvostopenjski organ na določbo 88. člena ZUP/86, ki ureja vročanje spisov pooblaščencu.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na 2. odstavek 32. člena ZDen, po katerem se zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. V spisu ni nobenih podatkov, da bi šlo v konkretnem primeru za zazidano stavbno zemljišče. Gre še vedno za kmetijsko zemljišče, ki je delno pokrito z vodno površino, vendar voda v katastrskih podatkih ni navedena, tako da je predmetno zemljišče po katastrskih podatkih še vedno po kulturi gozd. Po potrdilu o namembnosti zemljišča Občine A je po Družbenem planu občine za obdobje 1986-1990 del predmetnega kmetijskega zemljišča v območju voda. Vsekakor pa bi bilo potrebno dobiti potrdilo o namembnosti zemljišča po planskih aktih za sedanje obdobje. Predmetno zemljišče, ki v naravi deloma obsega opuščeni glinokop, v katerem se izvaja privatni ribolov za člane Ribiške družine E, je del podržavljene parcele s št. 379/2, delno pa predstavlja gozd. Na obrobju zemljišča obstaja dovozna pot, ki je bila tam že v času podržavljenja. Člani ribiške družine pa so brez kakršnihkoli dovoljenj ob robu predmetnega zemljišča, verjetno pa že izven obstoječe parcele, postavili brunarico. Le ta je postavljena brez gradbenega dovoljenja in brez priglasitve, zato je ribiška družina morala plačati tudi odškodnino zaradi degradacije prostora. Zmotno je naziranje tožene stranke, da je na zemljišču, ki je predmet denacionalizacije, zgrajen trajni objekt oziroma da gre za zazidano zemljišče in ga zato ni mogoče vrniti. Tožena stranka pozablja, da v konkretnem primeru sploh ne gre za stavbno zemljišče, še manj pa za zazidano zemljišče. Zemljišče tudi ni bilo izročeno ribiški družini v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta in to zemljišče ni bilo nikdar oddano za gradnjo. Tožena stranka napačno in v nasprotju z 32. členom ZDen razloguje, da ni pomembno, ali je bil objekt zgrajen z upravnimi dovoljenji ali brez. Že sam ZDen namreč zahteva, da je zemljišče, ki se ne vrača v postopku denacionalizacije, izročeno občini ali komu drugemu v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta. Izpolnjen pa bi moral biti tudi pogoj, da bi moralo biti zemljišče ob uveljavitvi ZDen že oddano za gradnjo. Tožeča stranka nadalje navaja, da bi bilo potrebno tudi izkazati, na katerem zemljišču sploh stoji brunarica. Zaradi ugotovitve tega dejstva bi bilo potrebno postaviti izvedenca geodetske stroke. Dejansko stanje je torej nepopolno ugotovljeno. Pooblaščenec tožnika je že pred izdajo odločbe o denacionalizaciji postavil podredni odškodninski zahtevek po plačilu obveznic SOD, v kolikor bi se v postopku ugotovilo, da zemljišča res ni mogoče niti delno vrniti v naravi ali dobiti zanj nadomestnega zemljišča. Takšen podredni zahtevek bi upravni organ moral upoštevati, saj je bil podan že 26. 9. 2002, odločba upravnega organa pa je bila izdana šele 16. 12. 2002. Ni namreč pomembno, da so bile pripombe na poročilo, ki ga je izdal upravni organ, posredovane po preteku 15 - dnevnega roka od tedaj, ko je poročilo prejel vlagatelj, saj ne gre za prekluzivni rok. Predmetno zemljišče po podržavljenju ni doživelo bistvenih sprememb glede vlaganj. Dejstvo je, da je bilo že ob podržavljenju opremljeno z dovozno potjo in električno napeljavo v neposredni bližini. Vlaganj, tudi če so bila opravljena, pa ni izvršil zavezanec - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, pač pa ribiška družina kot civilno pravni subjekt, ki ima lahko do upravičenca le civilno pravni zahtevek, ne pa tudi stvarno pravnega. Tožeča stranka sodišču predlaga, da odpravi odločbo tožene stranke.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila v skladu z določbami 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) vročena Ribiški družini E in Državnemu pravobranilstvu RS, Zunanji oddelek v A kot zastopniku Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Ribiška družina E je po svojih pooblaščencih podala odgovor na tožbo, v katerem navaja, da upravna organa nista kršila ne materialnih ne procesnih predpisov in tudi dejansko stanje je v celoti ugotovljeno. Pravilno je razlogovanje tožene stranke glede uporabe 2. odstavka 32. člena ZDen, prav tako pa je v celoti smiselna tudi argumentacija pozidanega zemljišča, saj je že ustaljena praksa pri vodenju denacionalizacijskih postopkov, da gre v primeru pridobivanja upravnih dovoljenj za drugi upravni postopek, ki z denacionalizacijo nima nobene zveze. Pomembno je dejansko stanje, ki pa je bilo v celoti pravilno ugotovljeno. Ne drži trditev, da se ob ribniku izvaja privatni ribolov ribiške družine, saj po Zakonu o sladkovodnem ribištvu ribiška družina skrbi za ribji zarod v vodah. Gre za območje voda, kakor tudi za stavbno zemljišče, kar vse je razvidno iz v spisu predloženega potrdila in prikaza na karti, ki je priloga k potrdilu. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da gre za objekt, ki je situiran na predmetni parceli in skupaj z vodnim delom in obvodnim pasom tvori zaključeno celoto. Ribiška družina je financirala komunalno opremo predmetne nepremičnine. Le ta je v posesti in upravljanju prizadete stranke, objekt pa celo v njeni lasti. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Udeležbo v tem upravnem sporu je prijavila tudi MM kot nadomestna zastopnica javnega interesa.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru sta sporni dve vprašanji in sicer, ali obstajajo pravne in dejanske ovire za vrnitev zemljišča s parc. št. 3790/2 k.o. B v naravi in ali gre v primeru roka, ki ga je upravni organ prve stopnje postavil tožniku za spremembo zahtevka za prekluzivni rok.

Sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje v zvezi z dejstvom, ali je predmetno nepremičnino, parc. št. 379/2 k.o. B, možno v celoti ali vsaj deloma vrniti v naravi denacionalizacijski upravičenki, nepopolno ugotovljeno. Glede uporabe določbe 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98 in 66/00), ki določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca, je sodna praksa že zavzela stališče, da je relevantna samo okoliščina, ali objekt na določeni nepremičnini dejansko stoji, medtem ko se dejstvo, ali je objekt zgrajen z ustreznim upravnim dovoljenjem, lahko presoja v drugih upravnih postopkih. Vendar pa v konkretnem primeru sploh ni ugotovljeno, ali lesena brunarica, ki jo je postavila Ribiška družina E, sploh stoji na zemljišču s parc. št. 379/2 k.o. B, ki je predmet denacionalizacijskega postopka. Ob ogledu na kraju samem dne 8. 6. 1999 je bilo ugotovljeno, da ob ribniku stoji lesena brunarica, za katero pa se ne da ugotoviti brez geodetske odmere, na kateri parceli sploh stoji. Tudi kasneje na ustni obravnavi dne 4. 6. 2002 je bilo navedeno, da bo geodet v določenem roku ugotovil, na kateri parceli dejansko leži postavljena brunarica. Geodet v tem upravnem postopku ni bil postavljen, vseeno pa upravna organa brez vsake podlage zaključita, da brunarica stoji na zemljišču, ki je predmet denacionalizacijskega postopka in da je zato zemljišče potrebno opredeliti kot zazidano stavbno zemljišče, ki ga v naravi ni možno vrniti.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje glede okoliščine, ali bi bilo vsaj del nacionalizirane nepremičnine možno vrniti nazaj v naravi. Iz potrdila o namembnosti zemljišča Mestne občine A, opr. št. 35201-0078/01-236-48/02 z dne 27. 2. 2001 izhaja, da je zemljišče s parc. št. 379/2 k.o. B po Družbenem planu Občine A za obdobje 1986-1990 (Uradni vestnik Gorenjske, št. 7/89, 13/88, 3/89 in Uradni list RS, št. 41/92 in 55/92), katerega veljavnost je bila podaljšana z Zakonom o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Uradni list RS, št. 48/90) na dan 11. 3. 1993 razvrščeno delno v območju gozdov z oznako G, delno v drugo območje kmetijskih zemljišč z oznako II, delno pa v območje voda z oznako V. V času nacionalizacije je bila celotna parc. št. 379/2 gozd in sodišče ne vidi razloga, da se vsaj del tega zemljišča, ki je še sedaj gozd, ne bi vrnil v naravi. Tudi ribiška družina temu ne nasprotuje. Kakšno je dejansko razmerje na predmetni nepremičnini med območjem gozdov, območjem kmetijskih zemljišč in območjem voda pa v postopku ni bilo ugotovljeno. Tožena stranka ugotavlja, da naj bi bilo iz grafične priloge, ki naj bi bila priložena navedenemu potrdilu o namembnosti zemljišča Mestne občine A razvidno, da se voda razteza čez pretežni del predmetnega zemljišča. Vendar pa sodišče ugotavlja, da navedene grafične priloge ni v upravnih spisih (čeprav se tudi v samem potrdilu navaja, da naj bi bila kopija katastrskega načrta sestavni del potrdila). Tudi iz popisa upravnega spisa ni mogoče ugotoviti, ali je bila kopija katastrskega načrta dejansko priložena potrdilu ali ne.

Sodišče se tudi ne strinja z zaključkom tožene stranke, da je tožnik s tem, ko je podal svoje pripombe in spremenil zahtevek po poteku določenega 15 - dnevnega roka, izgubil pravico predlagati spremembo zahtevka. Iz zapisnika o ustni obravnavni z dne 4. 6. 2002 res izhaja, da je upravni organ dal tožniku 15 - dnevni rok, v katerem lahko spremeni svoj zahtevek, po preteku roka pa bo upravni organ, v kolikor tožnik ne bo posredoval spremembe, izdal zavrnilno odločbo, katere posledica bo, da bo upravičenka izgubila pravico do denacionalizacije. Vendar pa iz navedenega zapisnika ni razvidno, kdaj naj bi določen 15 - dnevni rok pričel teči. Tožnik je bil naknadno z dopisom z dne 2. 9. 2002, ki je bil priloga poročilu o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, opozorjen, da lahko v 15 dneh po prejemu poročila predlaga spremembo oziroma dopolnitev zahtevka. V tem dopisu ni bil izrecno opozorjen na posledice, če tega v danem roku ne bi storil. Tožnik je po preteku 15 - dnevnega roka po svojem pooblaščencu podal vlogo, kjer prvenstveno vztraja pri vračilu zemljišča v naravi, podredno pa podaja zahtevek po nadomestnem kmetijskem zemljišču oziroma po plačilu odškodnine v obliki obveznic SOD. To vlogo je pooblaščenec tožnika podal 26. 9. 2002, kar je res po preteku določenega 15 - dnevnega roka, vendar pa pred izdajo delne odločbe z dne 26. 12. 2002. Po mnenju sodišča ta rok ni prekluziven, zaradi česar bi stranki izgubila pravico predlagati spremembo zahtevka. Na podlagi določbe 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) lahko stranka, ko je postopek uveden do odločbe na prvi stopnji razširi postavljeni zahtevek, ali postavi namesto prejšnjega zahtevka drug zahtevek, ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na bistveno enako dejansko stanje. Po mnenju sodišča bi torej upravni organ moral upoštevati tožnikovo vlogo z dne 26. 9. 2002, čeprav je bila vložena po preteku določenega roka.

Glede na navedeno je sodišče tožbi, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka (2. in 3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo potrebno točno ugotoviti, na katerem zemljišču dejansko stoji lesena brunarice ter nadalje, kolikšen del nacionaliziranega zemljišča bi bilo možno vrniti v naravi, upoštevati pa bo potrebno tudi vlogo tožnikovega pooblaščenca z dne 26. 9. 2002.