Jedro

Pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, o čemer se odloča v upravnem postopku. Odločba o pogojnem odpustu je glede na vsebino 88. člena ZIKS-1 izdana po prostem preudarku, saj okoliščine, ki se upoštevajo pri pogojnem odpustu, niso naštete taksativno, temveč le primeroma.

Pravno podlago za izpodbijano odločitev predstavlja pooblastilo, dano v sedmem odstavku 106. člena ZIKS-1, v skladu s katerim predsednik komisije v primeru, ko v času od odločitve komisije do datuma pogojnega odpusta nastanejo razlogi, zaradi katerih komisija verjetno ne bi ugodila prošnji ali predlogu za pogojni odpust, če bi zanje vedela, zadrži izvršitev odločbe, dokler komisija ponovno ne odloči o prošnji oz. predlogu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se do njenega ponovnega odločanja zadrži izvršitev odločbe št. 7200-347/2016/10 z dne 28. 6. 2017. V obrazložitvi kot pravno podlago svoje odločitve navaja določbo sedmega odstavka 106. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Ta določa, da lahko predsednik komisije za pogojni odpust zadrži izvršitev odločbe o pogojnem odpustu, dokler komisija ponovno ne odloči o prošnji oziroma predlogu, če v času od odločitve komisije do datuma pogojnega odpusta obsojenca nastanejo razlogi, zaradi katerih komisija verjetno ne bi ugodila prošnji ali predlogu za pogojni odpust, če bi zanje vedela. Ugotavlja, da je komisija za pogojni odpust na podlagi prošnje tožeče stranke in poročila zavoda o poteku prestajanja kazni, ob upoštevanju določil 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), sprejela odločitev, da se ga pogojno odpusti z dnem 31. 7. 2017. Po izdaji odločbe dne 28. 6. 2017 pa je prejela obvestilo, da Policijska postaja Lendava opravlja poizvedbo, iz katerih izhaja, da obravnavajo sum storitve več kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena ZK-1 na škodo A.A., ki je začasno na prestajanju zaporne kazni v ZPKZ Maribor, Oddelek Murska Sobota, ter da so z zbranimi obvestili v predkazenskem postopku prišli do ugotovitev, da bi lahko predmetna kazniva dejanja izvršila tožeča stranka, ki je prav tako na prestajanju kazni zapora na tem oddelku. Glede na zgoraj navedeno je bilo zato potrebno odločiti kot izhaja iz izreka tega sklepa.

2. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporaba sedmega odstavka 106. člena ZIKS-1. Navaja, da obvestilo Policijske postaje Lendava in njene poizvedbe, ne da bi opravila zaslišanje obsojenca (sedaj tožeče stranke), niso razlogi, zaradi katerih bi bilo mogoče izdati izpodbijani sklep. Izpodbijani sklep je zato nepravilen in nezakonit, zato predlaga, da se odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Hkrati s tožbo pa je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se do odločitve sodišča v tem upravnem sporu zadržala izvršitev izpodbijanega sklepa. Predlog utemeljuje z navedbo, da ni mogoče pričakovati, da bi se komisija sestala prej kot v dveh mesecih, kar pomeni, da bi tožeča stranka morala ostati v zavodu še najmanj dva meseca. To pa zanjo predstavlja veliko škodo, saj ima urejeno službo, po drugi strani pa z izdajo začasne odredbe ne bo ogrožena javna korist, niti koristi nasprotnih strank. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka v zvezi z začasno odredbo.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke v tožbi in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi razlogi še dodaja, da je v postopku odločanja o pogojnem odpustu izdala zakonit in pravno pravilen upravni akt v skladu s pooblastilom, ki ga ima v sedmem odstavku 106. člena ZIKS-1. Zanikanje kaznivih dejanj oz. dejstvo, ali so policisti opravili zaslišanje obsojenca pa še ne pomeni razloga, da se sprejeta odločitev o pogojnem odpustu nebi mogla zadržati do ponovnega glasovanja oz. odločanja o prošnji obsojenca. Poleg tega je tožena stranka dne 27. 7. 2017 izdala tudi odločbo, s katero je odločila, da se obsojenca do razjasnitve okoliščin v zvezi z obravnavo suma storitve več kaznivih dejanj pogojno ne odpusti. Ta odloča je bila obsojencu (tožeči stranki) vročena dne 1. 8. 2017, s čimer pa je tožena stranka dokončno odločila tudi o prošnji obsojenca za pogojni odpust, zato je bil razlog za zadržanje izvršitve odločbe v času njegove izdaje utemeljen. Dne 16. 8. 2017 je tožena stranka prejela predlog direktorja zavoda, ki je po uradni dolžnosti predlagal, da se obsojenca pogojno odpusti čimprej, ker so sumi storitve kaznivih dejanj ovrženi ter so izsledki poizvedovanj policistov pokazali, da obsojenec ni edini osumljenec, tožena stranka pa je v obravnavo sprejela predlog ter predvideva pogojni odpust z dne 31. 8. 2017. Glede na navedeno meni, da pravni interes tožeče stranke za ugodno rešitev spora je odpadel in predlaga, da se tožba zavrže. 5. Prereka tudi navedbe tožeče stranke v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe. Citira določbo 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in opozarja na ustaljeno upravno sodno prakso pri uporabi instituta težko popravljive škode. Le-te pa tožeča stranka ni niti verjetno izkazala. Navedbe, da bo šele čez dva meseca tožena stranka odločala o pogojnem odpustu ter da ima zagotovljeno zaposlitev na prostosti v ničemer ne izkazujejo, da bi tožeči stranki grozila resna in neposredna škoda, ki je ne bi bilo mogoče odvrniti drugače, kot z izdajo začasne odredbe. Pogojni odpust, ki je v sitemu izvrševanja kazenskih sankcij predviden zaradi večje učinkovitosti izvrševanja kazenskih sankcij ter načela humanosti, je najsvobodnejša oblika izvrševanja kazni zapora, vendar pa so posebnosti, ki spremljajo obsojenčevo svobodo še v času, ko se kazen izvršuje, ravno v tem, da je do datuma pogojnega odpusta mogoče odložiti izvršitev sprejete odločitve, saj je pri oceni, ali se obsojenec pogojno odpusti, potrebno upoštevati vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na ponovitveno nevarnost. V zvezi z navedenim je obravnava obsojenca zaradi suma storitve kaznivih dejanj zagotovo tista okoliščina, ob dodatnem dejstvu, da je obsojenec predhodno že bil obsojen za več kaznivih dejanj, ki terja odložitev izvršitve odločbe. Navedena okoliščina pa zagotovo predstavlja določeno stopnjo prizadetosti javne koristi. Poleg navedenega je tožena stranka v zvezi z obstojem težko popravljive škode v skladu z načelom sorazmernosti upoštevala stopnjo prizadetosti javne koristi ravno z izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je zadržala izvršitev odločbe do ponovnega odločanja o prošnji obsojenca za pogojni odpust. K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po petem odstavku 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti ter pogoji za vključitev za življenje na prostosti. Postopek odločanja o pogojnem odpustu je urejen v ZIKS-1 (člen 105 in sledeči) in sicer o pogojnem odpustu odloča komisija, odločbe pa se izdajajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (8. člen ZIKS-1).

8. Z ozirom na citirano zakonsko ureditev, pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, o čemer se odloča v upravnem postopku. Odločba o pogojnem odpustu (v obravnavanem primeru je to odločba Komisije za pogojni odpust št. 7200-347/2016/10 z dne 28. 6. 2016) je glede na vsebino 88. člena ZIKS-1 izdana po prostem preudarku, saj okoliščine, ki se upoštevajo pri pogojnem odpustu niso naštete taksativno, temveč le primeroma. Kot relevantna okoliščina tako tudi ni izključena verjetnost ponavljanja kaznivih dejanj. Zato je v konkretnem primeru tožena stranka obvestilo policijske postaje v zvezi z obravnavo suma storitve več kaznivih dejanj zoper premoženje, ki naj bi jih storila tožeča stranka v času koriščenja prostih izhodov in razjasnitve vseh okoliščin v zvezi s tem, utemeljeno štela kot okoliščino, zaradi katere je zadržala izvršitev že izdane odločbe o pogojnem odpustu z izdajo izpodbijanega sklepa (in kasneje tudi za odločitev z dne 27.7.2017, da se tožeče stranke pogojno ne odpusti). Pravno podlago za izpodbijano odločitev v obravnavanem primeru pa predstavlja pooblastilo dano v sedmem odstavku 106. člena ZIKS-1, v skladu s katerim predsednik komisije v primeru, ko v času od odločitve komisije do datuma pogojnega odpusta nastanejo razlogi, zaradi katerih komisija verjetno ne bi ugodila prošnji ali predlogu za pogojni odpust, če bi zanje vedela, zadrži izvršitev odločbe, dokler komisija ponovno ne odloči o prošnji oz. predlogu.

9. Sicer pa kot izhaja iz odgovora na tožbo, to pa potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa, je tožena stranka ponovno sprejela v obravnavo predlog, ki ga je podal direktor zavoda, da se tožeča stranka pogojno odpusti in predvideni pogojni odpust naj bi bil izrečen z dnem 31. 8. 2017. 10. Zato je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je bil izdan brez zaslišanja tožeče stranke s strani policije, pa neutemeljeni.

11. Glede na navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka;

12. Tožeča stranka je hkrati s tožbo predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Začasna odredba je v ZUS-1 posebej urejena v 32. členu in predstavlja institut, ki tožeči stranki omogoča, da ob določenih izpolnjenih pogojih, pred izdajo pravnomočne sodbe odločbe, doseže odložitev izvršitve izpodbijanega akta (odložitvena začasna odredba) oz. da doseže drugačno začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje (ureditvena začasna odredba). Procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe je torej obstoj upravnega spora. Ker je v obravnavanem primeru sodišče o tožbi že odločilo, procesne predpostavke za odločanj o začasni odredbi več niso izpolnjene, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.