Jedro

Računi nimajo vseh elementov iz 82. člena ZDDV- 1. Zgolj formalna pomanjkljivost računa še ni razlog za nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, če ima davčni organ vse podatke za to, da preveri, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji v zvezi s to pravico. Razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV po spornih računih je v njihovi vsebinski pomanjkljivosti, saj organ kljub spremljajoči dokumentaciji ni mogel preveriti podatkov o blagu oziroma storitvah na računu. Iz računov in priložene dokumentacije ni razvidna količina oziroma obseg ter vrsta storitev. Opis storitev na računih je zelo splošen, na primer vodenje in koordinacija del v trgovinah SD, pomoč pri vodenju vaših projektov, priprava tehnične dokumentacije. Računi se sklicujejo na naročilnice, na katerih so storitve opisane enako ali celo še bolj splošno kot na računih. Račun družbe A. d.o.o. št. 0015-2014 se sklicuje na specifikacijo, ki je tožeča stranka ni predložila. Predložila pa je pogodbe, sklenjene z naročniki, vendar se računi nanje ne sklicujejo, tako da davčni organ ni mogel ugotoviti povezave med računi in pogodbami.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje november in december 2014 ter januar 2015 tožeči stranki z izpodbijano odločbo za omenjeno davčno obdobje dodatno odmeril in naložil v plačilo DDV po stopnji 22% od davčne osnove 347 512,73 EUR v višini 76 452,80 EUR in pripadajoče obresti v skupnem znesku 108,48 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je pristojni davčni organ v postopku nadzora ugotavljal upravičenost tožnika do odbitka vstopnega DDV po 14 računih, ki so jih tožeči stranki izdale povezane družbe A. d.o.o., B. d.o.o.,C. d.o.o. in D. d.o.o.. (računi navedeni v preglednici 1 na straneh 14 in 15 izpodbijane odločbe). Prejeti računi, na podlagi katerih se uveljavlja odbitek, morajo imeti v skladu s prvim odstavkom 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) vse predpisane sestavine, da je odbitek upravičen. V konkretnem primeru pa prejeti računi nimajo vseh sestavin, ki jih določa 82. člen ZDDV-1. 3. Odločitev davčnega organa ne temelji na ugotovitvi, da storitve niso bile opravljene, kot zmotno navaja tožeča stranka v pripombah na zapisnik. Bistveno za odločitev je, da stranka ni dokazala, da sta obseg in vrednost zaračunanih storitev in blaga po prejetih računih verodostojna. Davčni organ je tožečo stranko večkrat pozval k predložitvi dokumentacije oziroma verodostojnih dokazil, konkretno specifikacij, gradbenih dnevnikov in knjig obračunskih izmer, česar pa tožeča stranka ni storila. Tudi po večkratnem pozivu ni predložila gradbenih dnevnikov (v primerih, ko so ti bili vodeni) in knjig obračunskih izmer (v primerih, ko so te bile vodene), s tem pa ni dokazala, da so ji bile zaračunane storitve oziroma blago po spornih računih opravljene ravno v obsegu ter vrednosti iz teh računov. V preglednici št. 2 ter dodatno na straneh 52 do 59, kjer odgovarja na pripombe na zapisnik, davčni organ za vsak račun posebej povzame vsebino prejetega računa, morebitno spremljajočo dokumentacijo (specifikacije, naročilnice ipd.) ter ugotovitve o pomanjkljivostih računov. Pomanjkljivosti strne, kot sledi: - Računi ne vsebujejo podatkov o količini nabavljenega blaga ali o obsegu opravljenih storitev. Za enoto mere je uporabljen izraz komplet (kpl), klub temu, da cene za tak komplet, ki ne predstavlja posameznega artikla blaga ali enote storitve, tožeča stranka v ceniku nima določene. Komplet kot posamezna enota ne obstaja na trgu, za običajno poslovanje pa je zelo nenavadna in v nasprotju z običajno poslovno prakso.

- Računi ne vsebujejo podatka o posamezni vrsti nabavljenega blaga oziroma opravljenih storitev. Izdajatelj računa je namreč pri določanju vsebine računa uporabil sklic na prilogo, ki davčnemu organu ni bila predložena ali pa se splošno sklicuje na navedbo vrste stroškov, na primer manipulativni stroški, materiali ali drugi transportni stroški, pri čemer konkretna vrsta ali vsebina teh stroškov na računih ni opredeljena.

- Računi ne vsebujejo podatka o ceni blaga na enoto nabavljenega blaga oziroma storitev. Izdajatelj je namreč na računu uporabil sklic na prilogo, ki je bila predložena, vendar cene na enoto blaga ni vsebovala.

- Račun vsebuje podatek o datumu odpošiljanja nabavljenega blaga, ki je različen od datuma po predloženem potnem nalogu z dne 31. 1. 2015 (v računu je naveden datum 30. 1. 2015, ki je enak datumu izdanega računa, iz potnega naloga pa je razviden datum odpošiljanja blaga 26. 1. 2015).

4. Glede na navedeno tožeča stranka odbitka DDV, ki je zaračunan na prejetih računih, ne bi smela uveljavljati in je torej ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 67. člena ZDDV-1. Dodatno organ na podlagi pregleda celotne predložene dokumentacije zaključi, da tožeča stranka ni dokazala, da je zaračunani material oziroma blago kupila za namene opravljanja svoje obdavčljive dejavnosti, odbitek DDV je zato v nasprotju (tudi) s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1. 5. Ministrstvo za finance je pritožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pritrdilo je dokazni oceni prvostopenjskega organa, da ne more biti naključje, da je tožeča stranka kupovala blago in naročala storitve prav od navedenih povezanih oseb, v katerih je bil direktor E. E., in da je račune poravnala z medsebojno kompenzacijo, torej brez denarnega toka. S tem je skupaj s povezanimi osebami dosegla, da kupnina za blago in storitve ni prišla na transakcijske račune prodajalcev, ki so že imeli dospele obveznosti do davčnega organa (tudi) za plačilo DDV. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da v konkretnem primeru ne gre za povezane osebe. Direktor treh izdajateljev računov je E. E., stric F. F. - direktorja tožeče stranke1. Prav zaradi sorodstvenih vezi je E. E. preko družb B. d.o.o., C. d.o.o. ter A. d.o.o. imel vpliv na upravljanje oziroma poslovanje druge pravne osebe. V družbi D. d.o.o.. pa je bil v inšpiciranem obdobju direktor F. F., torej ista oseba kot pri tožeči stranki. V kolikor povezanosti ne bi bilo, bi tožeča stranka kot dober gospodarstvenik obravnavane račune zagotovo zavrnila. To pomeni, da je tožeča stranka zavestno vstopila v takšne posle z družbami, ki so ji dobro poznane, čeprav z njimi ne bi sklepala tovrstnih poslov, ne da bi sama mogla preveriti, kaj vse ji je bilo s prejetimi računi zaračunano oziroma, ali ji je bilo blago dejansko dobavljeno. Tudi narejena primerjava podatkov z izhodnimi računi kaže, da med njimi ni neposredne povezave.

6. Glede zaslišanja prič in ogleda izvedenih storitev organ še pojasnjuje, da nepopolnih računov v smislu določb 82. člena ZDDV-1 ne morejo nadomestiti izjave izdajatelja računa. Tudi ogled posameznih projektov po preteku določenega časa, ko se na objektih dela ne izvajajo več, ni mogoč.

7. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Po mnenju tožeče stranke davčni organ svojega dela ni opravil v skladu s temeljnimi načeli Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer z načeli zaslišanja stranke, zakonitosti, varstva pravic strank in javnih koristi, predvsem pa z načelom materialne resnice, ki mu nalaga, da pravno relevantna dejstva ugotovi do takšne stopnje zanesljivosti, ki izključuje vsakršen dvom o objektivnem obstoju dejstva, in v okviru katerega je vsebovana načelna prepoved odločanja na podlagi verjetno izkazanih dejstev ter „zapovedana“ dolžnost postopanja in dubio pro reo. Davčni organ bi lahko pozval subjekte, s katerimi je tožnik sodeloval, k predložitvi dokumentacije, ki se nanaša na sporne poslovne dogodke. C. d.o.o. ni predložil nobene dokumentacije, pa bi ga organ lahko pozval k temu. Ker tega ni storil, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti v postopku, tožeči stranki pa ni bila dana možnost, da se dodatno izjavi o vseh okoliščinah.

9. Temeljni očitek davčnega organa, da iz inšpiciranih računov ni mogoče razbrati, za katero konkretno storitev je bil račun izdan in v kakšnem obsegu so bile storitve opravljene, ne drži. Vse storitve so bile opravljene, dogovorjene med strankami, opravila pa jih je druga pravna oseba, ne tožeča stranka, o čemer obstoji dokumentacija, ki je bila dana na voljo inšpektorju. Sporni računi in vsa ostala obstoječa dokumentacija vsebujejo vse relevantne podatke, da je tožeči stranki omogočeno uveljavljanje odbitka DDV. Računi izpolnjujejo pogoje iz 82. člena ZDDV-1 oziroma 226. člena Direktive 2006/112/ES. Ne gre za nobene bistvene pomanjkljivosti, saj iz računov jasno izhaja specifikacija opravljene storitve. Državam članicam pa ni dovoljeno, da uveljavljanje pravice do odbitka vežejo na upoštevanje pogojev o vsebini računov, ki jih določbe Direktive 2006/112/ES izrecno ne določajo. Davčni organ bi moral vpogledati tudi ostale račune, ki jih je izdala tožeča stranka, in jih primerjati z vhodnimi računi družbe C. d.o.o. in nato konkretno navesti, v čem se računi razlikujejo. C. d.o.o. nikakor ni "missing trader", ampak je delujoč in plačevit pravni subjekt, ki ima tako kadrovske kot materialne pogoje za opravo zaračunanih storitev.

10. Družinski status očeta in sina oziroma strica in nečaka, ki imata svoja podjetja, ki medsebojno poslujejo, po mnenju tožeče stranke ne pomeni, da gre za povezane osebe v smislu določb Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) v povezavi z določbami ZDDV-1. Družbe s tožečo stranko niso kapitalsko povezane, kar bi bil pogoj za naložitev solidarne odgovornosti za plačilo DDV in za ugotavljanje transfernih cen po ZDDPO-2. Dejstvo, da ima E. E. poslovodno funkcijo v več pravnih osebah, še ne pomeni, da je poslovanje med temi družbami prepovedano ali onemogočeno. V zvezi z navedenim tožeča stranka citira pravno mnenje dr. Marijana Kocbeka, objavljeno v reviji Podjetje in delo.

11. Davčni organ neutemeljeno splošno navaja, da tožeča stranka ni dokazala, kdo, v kakšnem obsegu ter v kakšni vrednosti je s spornimi računi zaračunane storitve opravil, ne dokaže pa, da gre za goljufive transakcije, ki bi bile brez gospodarske vsebine, oziroma da do poslovnega dogodka ni prišlo. Dejansko je bila storitev opravljena, računi so bili izdani in tudi plačani. Glede na stališča SEU v zadevi C-90/02 meni, da se ji z izpodbijano odločbo nalagajo formalnosti, kot jih po zakonu ni dolžna izpolniti. Formalno pomanjkanje obveznih podatkov na računu po 82. členu ZDDV-1 pa tudi ni dovolj za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV. Davčni organ bi moral dokazati ne samo, da tožeča stranka vede sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogib plačilu DDV, ampak tudi, da davka ni plačala.

12. Tožeča stranka je od podjetij pridobil korespondenco davčne narave, ki dokazuje, da so podjetja DDV obračunala in plačala. Zato davka s stališča SEU ni mogoče obračunati še enkrat, sicer DDV ni več davčno nevtralna kategorija. Ker gre torej zgolj za vprašanje verodostojnosti listin in ne za davčno utajo ali goljufijo, je treba ugotoviti, da je davčna inšpektorica ravnala v nasprotju z določbo 76. člena ZDavP-2 ter v nasprotju s prakso SEU. Če bi šlo za goljufijo, bi moral davčni organ dokazati, da je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da je transakcija povezana z goljufijo (glej sodno prakso SEU C-80/11 in C-142/11). Če namesto besede goljufija uporabimo termin verodostojna listina, to pomeni, da davčni zavezanec ni mogel vedeti, da bo inšpektor preprost račun opredelil kot neverodostojno listino, pri čemer niti ni navedel, kaj je s posameznim računom narobe in zato ni nobenega objektivnega znaka oziroma okoliščine, s katero bi lahko utemeljil zavrnitev odbitka DDV. Davčni organ ni ugotavljal ne objektivnih ne subjektivnih okoliščin na strani tožeče stranke, na podlagi katerih bi ji bilo mogoče očitati, da je vedela ali bi morala vedeti, da deluje na davčno goljufiv način.

13. Davčni organ je zahteval predložitev gradbenih dnevnikov za vzdrževalna dela, ki po gradbeni zakonodaji (2. člen Zakona o graditvi objektov in prvi odstavek 10. člena Pravilnika o gradbiščih) niso obvezni. Za dela, ki jih je opravil E. E. kot zaposlen v družbi B. d.o.o., se vodenje gradbenega dnevnika ne zahteva, saj s strani te družbe ni šlo za gradnjo, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Navedeno se nanaša tudi na račune, ki sta jih izdali družbi C. d.o.o. in A. d.o.o. 14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja (ZDDV-1) in pravo EU. Tako sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčljivih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

17. Po pregledu predloženih upravnih spisov sodišče ugotavlja, da sta bila v postopku na prvi stopnji sporna drugi in tretji pogoj. Odločitev davčnega organa temelji na presoji, da sporni računi vključno s predloženo listinsko dokumentacijo ne izpolnjujejo vsebinskih zahtev, ki morajo biti izpolnjene za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV ter da zaračunano blago ni bilo uporabljeno za namene obdavčljivih transakcij. Drugostopenjski organ je razloge za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV dopolnil v smeri, da je tožeča stranka vedoma zlorabila sistem DDV, na kar kaže povezanost subjektov in specifičen način poslovanja, ki ga je tožeča stranka izvajala samo s povezanimi osebami oziroma z družbami, ki so se med seboj poznale in tako medsebojno poleg računov usklajevale tudi ostalo dokumentacijo.

18. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV mora torej davčni zavezanec imeti račun (prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena ZDDV-1). Le račun, ki ima v formalnem smislu ključne podatke (82. člen ZDDV-1 oziroma 226. člen Direktive 2006/112/ES2) in temelji na dejansko opravljenem poslovnem dogodku, je verodostojna knjigovodska listina ter, če so izpolnjeni ostali predpisani pogoji, podlaga za plačilo obveznosti oziroma uveljavljenje odbitka vstopnega DDV. Namen navedb, ki jih mora obvezno vsebovati račun, je omogočiti davčnim organom nadzor (pravilnega) izpolnjevanja obveznosti iz naslova DDV.

19. V konkretnem primeru davčni organ pravilno ugotavlja, da računi nimajo vseh elementov iz 82. člena ZDDV- 1. V zvezi s tem sodišče pritrjuje tožeči stranki, da zgolj formalna pomanjkljivost računa še ni razlog za nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, če ima davčni organ vse podatke za to, da preveri, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji v zvezi s to pravico. Takšno stališče jasno izhaja iz sodne prakse Sodišča EU, ki mu sledi tudi Vrhovno sodišče3. Upošteval ga je tudi davčni organ v konkretnem postopku, v katerem je sicer ugotovil formalne pomanjkljivosti računov (iz 6., 7. in 8. točke 82. člena ZDDV-1), vendar odločitve ni utemeljil zgolj s tovrstnimi pomanjkljivostmi. Razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV po spornih računih je v njihovi vsebinski pomanjkljivosti, saj organ kljub spremljajoči dokumentaciji ni mogel preveriti podatkov o blagu oziroma storitvah na računu. Iz računov in priložene dokumentacije tudi po mnenju sodišča ni razvidna količina oziroma obseg ter vrsta storitev. Glede opisov na računih in ugotovljenih pomanjkljivosti se sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in jih ne ponavlja. Zgolj primeroma dodaja, da je opis storitev na računih zelo splošen, na primer vodenje in koordinacija del v trgovinah SD, pomoč pri vodenju vaših projektov - Supernova center, priprava tehnične dokumentacije ipd. Računi se sklicujejo na naročilnice, na katerih pa so storitve opisane enako ali celo še bolj splošno kot na računih. Račun družbe A. d.o.o. št. 0015-2014 se sklicuje na specifikacijo, ki je tožeča stranka ni predložila. Predložila pa je pogodbe, sklenjene z naročniki, vendar se računi nanje ne sklicujejo, tako da davčni organ ni mogel ugotoviti povezave med računi in pogodbami. Ob tem sodišče dodaja, da je mogoče spremljajoče dokumente na podlagi 219. člena Direktive 2006/112/ES enačiti z računom le v primeru, če se nanj izrecno in nedvoumno nanašajo4. 20. Po presoji sodišča so torej predmetni računi s prilogami (naročilnice, pogodbe, ponekod specifikacija in potni nalog) pomanjkljivi do takšne mere, da davčnemu organu ne omogočajo preizkusa pravilnosti obračuna DDV. Pomanjkljivosti vsakega posameznega računa so natančno opisane v tabelah 1 in 2 v izpodbijani odločbi, zato je neutemeljen tožbeni ugovor o bistvenih kršitvah pravil postopka iz 214. člena ZUP. Tožeča stranka kljub večkratnim pozivom davčnega organa ni predložila natančne specifikacije storitev oziroma materialov, gradbenih dnevnikov in knjig obračunskih izmer, kot podlago za potrditev in plačilo prejetih računov. To pomeni, da tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, obsega storitev in s tem izpolnitve vsebinskih pogojev za odbitek vstopnega DDV ni izkazala.

21. Da je ustrezen račun zakonski pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka DDV in ne zgolj sredstvo za dokazovanje te pravice, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 329/2015 z dne 12. 4. 2017. V predmetni zadevi tudi ni videti, da bi taka razlaga zahtev ZDDV-1 in njihova uporaba v konkretnem primeru pomenila nedopusten poseg v pravico do odbitka DDV in posledično v nevtralnost DDV (v smislu sodbe SEU v združeni zadevi C-80/11 in C-96/11 Mahagében kft in Péter Dávid) ali pa da bi šlo za primer, ko bi bilo ob določenih formalnih pomanjkljivostih treba odobriti odbitek vstopnega DDV, ker bi bile sicer vsebinske zahteve za odbitek DDV dokazno izpolnjene (sodba SEU v zadevi C-284/11, EMS-Bulgaria Transport).

22. Z zahtevo po predložitvi dodatne dokumentacije davčni organ po mnenju sodišča tožeči stranki ni onemogočil ali pretirano otežil uveljavljanja odbitka DDV. Gradbene dnevnike je zahteval zgolj primeroma, kot spremljajočo dokumentacijo, na katero se je v postopku sklicevala sama tožeča stranka. Po mnenju sodišča gre za dokumentacijo, s katero se lahko dokazuje vrsta in obseg (gradbenih) storitev. To še toliko bolj velja za primere, ko je obvezno vodenje gradbenega dnevnika predpisano s področno zakonodajo.

23. Sodišče še pojasnjuje, da je pravico do odbitka DDV mogoče zavrniti že, če ni izpolnjen eden izmed predpisanih pogojev, navedenih v 15. točki obrazložitve te sodbe. V primeru, kot je obravnavni, ko torej tožeča stranka ne razpolaga z ustreznimi računi v smislu 82. člena ZDDV-1, subjektivnega elementa pri zavezancu davčnemu organu ni treba ugotavljati. Kljub temu je drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe navedel tudi okoliščine, ki kažejo na zlorabo sistema DDV. Povezanost družb preko E. E., ki je hkrati deloval dobavitelj in kupec, ter specifičen način medsebojnega sodelovanja (plačilo računov s kompenzacijami) so tudi po mnenju sodišča takšne dejanske okoliščine, ki so relevantne za presojo tožnikovega védenja o sodelovanju pri goljufivih transakcijah.5 Kot že navedeno, pa to ni nosilni razlog za zavrnitev pravice do odbitka davka, zato tožeča stranka z ugovori, ki se nanašajo na (po njenem mnenju) nedokazano zlorabo, v tem postopku ne more uspeti. Glede zatrjevanega plačila DDV je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, da predložitev davčnih obračunov ne predstavlja dokazila o dejanskem plačilu davka.

24. V nadaljevanju je sodišče presodilo še ugovore glede kršitev pravil postopka, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi. Zatrjevanih kršitev temeljnih načel in pravil ZDavP-2 o dokazovanju sodišče v obravnavanem primeru ne ugotavlja. Dokazi, ki jih je predložila ali predlagala tožeča stranka, so bili bodisi izvedeni, bodisi glede na ugotovljeno dejansko stanje in pravno podlago odločitve s pravimi razlogi zavrnjeni (zaslišanje E. E., ogled) kot nerelevantni oziroma nepotrebni. Tudi po mnenju sodišča zaslišanje direktorja tožeče stranke ne more nadomestiti listinskih dokazov, ki so glede na materialne predpise potrebni in predstavljajo formalni pogoj za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV.

25. Neutemeljen je tudi ugovor, da tožeča stranka v postopku ni imela možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za sprejem odločitve. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je davčni organ med inšpekcijskim postopkom tožečo stranko večkrat pozval k predložitvi listin in jo s pisnim seznanilom seznanil z rezultatom davčnega inšpekcijskega nadzora. Tožeča stranka je predložila ugovor zoper pisno seznanilo (ugovora ZDavP-2 ne ureja) in pripombe na zapisnik, do obeh pa se je davčni organ opredelil v obrazložitvi svoje odločitve.

26. Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

27. Sodišče je o tožbi lahko odločilo na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov, saj tožeča stranka v tožbi ni predlagala novih dokazov oziroma navajala novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi. Zato je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 Direktor tožeče stranke v času inšpiciranja je bil F. F., v trenutku odločanja o predmetni tožbi pa E. E. 2 Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost 3 Glej sklep X Ips 197/2015 z dne 15. 11. 2017 in tam citirane sodbe SEU 4 Sodba SEU z dne 15. 9. 2016 v zadevi Barlis 06 - Investimentos Imobiliários e Turisticos SA, C-516/14, tč. 34 5 Katere okoliščine so upoštevne pri tovrstni presoji, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 85/2014, enako tudi sodba X Ips 62/2016 z dne 10. 10 2018