Jedro

Varščina oziroma sredstvo zavarovanja ne more predstavljati izpolnitve same glavne obveznosti, saj se sredstva zavarovanja in tako tudi varščina, dajejo ravno za zagotovitev izpolnitve obveznosti. Polog gotovine v dolgovanem znesku upniku lahko predstavlja le izpolnitev - plačilo dolga, ne pa sredstva zavarovanja: istovetnost je tu že smiselno izključena. Sredstva zavarovanja in tako tudi varščina so drugačni pravni instituti: zastava, poroštvo, bančna garancija, pridržek lastninske pravice, menični akcept, kreditno zavarovanje itd.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožena stranka je po podružnici v V. po inšpiciranju finančnega materialnega poslovanja za leti 1993 in 1994 zaradi odprave nezakonitosti izdala odločbo z dne 23.9.1994, s katero je naložila tožeči stranki, da mora: pod točko I/1. plačati davek od prometa proizvodov po tarifni št. 1 tarife prometnega davka v znesku 438.963,90 SIT, pod tč. 2. plačati davek od prometa proizvodov po tarifni št. 2 tarife prometnega davka v znesku 116.901,20 SIT, pod tč. 3. plačati davek od prometa proizvodov po tarifni št. 3 tarife prometnega davka v znesku 266.095,30 SIT, pod tč. 4. plačati davek od prometa proizvodov po tarifni št. 4 tarife prometnega davka v znesku 24.556,50 SIT, pod tč. 5. obračunati in plačati predpisane zamudne obresti od neplačanega davka od prometa proizvodov po tč. 1., 2., 3. in 4. od prvega dne zamude do plačila, pod tč. 6 povečati kratkoročne obveznosti do državnih in drugih inštitucij v znesku 835.378,20 SIT in hkrati za isti znesek povečati druge izredne odhodke, pod tč. 7 povečati kratkoročne obveznosti do državnih in drugih inštitucij v znesku 11.138,7O SIT in hkrati za isti znesek povečati ostale stroške in pod tč. 8 povečati obveznosti iz naslova obresti od neplačanega davka od prometa proizvodov po tč. 1., 2., 3., in 4. te odločbe od prvega dne zamude do plačila in hkrati povečati druge izredne odhodke.

Tožena stranka je z odločbo z dne 22.6.1995 zavrnila tožničino pritožbo proti prvostopni odločbi.

Proti tej odločbi vlaga tožeča stranka tožbo zaradi kršitve materialnega prava in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 4. člena zakona o prometnem davku (ZPD, Uradni list RS, št. 4/92-71/93) se plačuje prometni davek od vsakega prometa proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo. Po določilu 1. odstavka 5. člena ZPD se šteje za končno potrošnjo vsak promet proizvodov, razen če ni v zakonu drugače določeno. Tako se med drugim po 1. točki 1. odstavka 6. člena ne šteje za končno potrošnjo prodaja proizvodov gospodarskim subjektom, registriranim za trgovsko dejavnost, ki kupujejo proizvode za nadaljnjo prodajo. Toda, po določilu 2. točke 1. odstavka 7. člena ZPD je eden od pogojev za to, da prometnega davka ni treba plačati, brezgotovinsko plačilo na žiro račun prodajalca.

V obravnavani zadevi ta pogoj ni bil izpolnjen, kajti kupec je plačal blago v gotovini, za kar je bil napravljen blagajniški prejemek. Zato je bila tožeči stranki upravičeno naložena obeznost plačila prometnega davka od prometa proizvodov.

V tožbi sicer tožeča stranka zatrjuje, da je prodala blago z odlogom plačila 25 do 30 dni po izročitvi blaga in da zato prejeta gotovina predstavlja varščino v višini kupnine, ki se je po izteku roka plačila pobotala s terjatvijo za dobavljeno blago. Toda obravnavani polog gotovine ne more predstavljati sredstva za varovanja terjatve, za kar pri varščini gre, temveč predstavlja samo izpolnitev dolgovane denarne obveznosti. Namreč, varščina oziroma sredstvo zavarovanja ne more predstavljati izpolnitve same glavne obveznosti, saj se vendar sredstva zavarovanja in tako tudi varščina, dajejo ravno za zagotovitev izpolnitve obveznostiĐ Polog gotovine v dolgovanem znesku upniku lahko torej predstavlja le izpolnitev - plačilo dolga, ne pa sredstva zavarovanja: istovetnost je tu že smiselno izključena. Sredstva zavarovanja in tako tudi varščina so drugačni pravni instituti: zastava, poroštvo, bančna garancija, pridržek lastninske pravice, menični akcept, kreditno zavarovanje itd. Pri tem ni odveč pojasniti, da se sme varščina zahtevati tudi pri pogojni pravici iz 76. člena ZOR, vendar pa v danem primeru ne gre za sklenitev pogodbe z odložnim pogojem, temveč le za tako imenovani kreditni ali postnumerandni kup iz 3. odstavka 516. člena ZOR, se pravi za pogodbeno določilo o plačilu blaga v določenem roku po izročitvi blaga. Varščina se kot zavarovanje terjatve s tem imenom ne pojavlja v ZOR, toda po vsebini se večkrat omenja, tako zlasti v 123. členu kot zavarovanje, ki ga upnik lahko zahteva od dolžnika pod določenimi pogoji. Izraz varščina poznajo splošne uzance za blagovni promet in sicer v 62. uzanci, ki se po opredelitvi ujema z določbo 123. člena ZOR.

Iz vsega povedanega torej izhaja, da je tožeča stranka prejela za dobavljeno blago plačilo v gotovini in da zato niso bili izpolnjeni pogoji za prodajo blaga brez prometnega davka. Prikazovanja izpolnitve terjatve preko varščine so le navidezna. Zato tudi ni bil mogoč pobot, kot ga prikazuje tožeča stranka.

Po določilu 61. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77) nosi vsaka stranka svoje stroške.