Jedro

Stranka oziroma pooblaščenec ima pravico vložiti tudi očitno neutemeljeno pravno sredstvo, pa zaradi tega načeloma ne moreta biti kaznovana.

Vsaka vložitev pravnega sredstva pomeni dejanski zastoj v postopku in ga zavleče, tudi utemeljeno pravno sredstvo, ne zgolj očitno neutemeljeno pravno sredstvo. Zato vložitev očitno neutemeljenega pravnega sredstva načeloma še ni njegova zloraba.

Pritožnika utemeljeno navajata, da je postopek z ugovorom in pritožbo trajal štiri mesece. Toliko trajajoč dejanski zastoj na račun zakonito vloženih pravnih sredstev, četudi očitno neutemeljenih, ni posegel v ustavno pravico tožnikov do učinkovitega sodnega varstva in sojenja v razumnem roku.

Izrek

I. Pritožba tožnikov zoper izpodbijano I. do IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrže. II. Tožnika sama krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III. Pritožbi tožene stranke in pooblaščenca se ugodi ter se razveljavita izpodbijana V. in VI. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka tožene stranke in pooblaščenca se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožnikov za razveljavitev sklepa z dne 23. 6. 2022 (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog tožnikov za zavrženje predloga tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo (II. točka izreka). Zavrnilo je predlog tožnikov za zavrženje pritožbe tožene stranke zoper sodbo (III. točka izreka). Zavrnilo je predlog tožnikov za ugotovitev pravnomočnosti sodbe z dne 20. 10. 2021 in izdajo potrdila o pravnomočnosti (IV. točka izreka). Toženi stranki je izreklo denarno kazen 1.200,00 EUR, ki jo mora v roku 15 dni poravnati na transakcijski račun sodišča (V. točka izreka). Pooblaščencu tožene stranke je izreklo denarno kazen 1.200,00 EUR, ki jo mora v roku 15 dni poravnati na transakcijski račun sodišča (VI. točka izreka). Ob vpogledu v procesna dejanja tožene stranke, pritožbo zoper sodbo z dne 20. 10. 2021, predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo, ugovor zoper plačilni nalog in pritožbo zoper sklep o ugovoru (zaradi slednjih je postopek s pritožbo zoper sodbo in s tem pravnomočnost najdlje zastala), je ugotovilo, da je tožena stranka v ugovoru zoper plačilni nalog in pritožbi zoper sklep o ugovoru podala neargumentirane razloge. Pri odmeri oziroma izračunu višine sodne takse gre za izjemno enostaven postopek (izračuna se po izjemno enostavnem postopku in se lahko po enostavnem postopku preveri s strani pooblaščencev, s katerimi se odvetniki pogosto srečujejo, saj je plačilo sodne takse procesna predpostavka za obravnavanje večine vlog) in se je pooblaščenec tožene stranke kot pravni strokovnjak zavedal očitne neutemeljenosti ugovornih ter pritožbenih navedb glede napačno odmerjene sodne takse, a se je kljub temu poslužil pravnih sredstev, ki jih daje zakon toženi stranki. V času, ko je tožena stranka vlagala in se je odločalo o njenih pravnih sredstvih, je bila sklicana skupščina družbe za 23. 2. 2022 in kasneje za 24. 5. 2022, o katerih teče spor, ter sklenjena in v sodnem registru izvedena pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža v notarskem zapisu SV 275/2022 z dne 22. 2. 2022, o kateri teče spor. Pooblaščenec in tožena stranka sta z vloženimi pravnimi sredstvi zlorabila pravico do ugovora zoper plačilni nalog in do vložitve pritožbe zoper sklep z namenom zavlačevanja postopka. Kolikor bi bila pritožba zoper sodbo zavrnjena in bi postala pravnomočna, tožena stranka kot pravnomočno izključena družbenica ne bi mogla izvrševati pravic družbenika z večinskim deležem. Z zavlačevanjem postopka s pravnimi sredstvi je dosegla sprejem skupščinskih sklepov in sklenila pogodbe, ki so bistveno vplivale na položaj družbe in njenih družbenikov, ki jih sicer kot izključena družbenica ne bi mogla sprejeti oziroma skleniti. Z zavlačevanjem postopka sta ravnala s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem.

2. Zoper I. do IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlagata pritožba tožnika, zoper V. in VI. točko pa tožena stranka po pooblaščencu in pooblaščenec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP.

**O pritožbi tožnikov:**

3. Tožnika v pritožbi navajata, da je 15. 7. 2022 drugotožnik izvršil ponovni vpogled sodnega spisa. Tožena stranka v danem roku ni dopolnila predloga niti ni zaprosila za podaljšanje roka. Bila je zavezana k plačilu sodne takse za pritožbo zoper sodbo, pri čemer je rok za plačilo potekel. Ker sodne takse ni poravnala, je utemeljena zahteva tožnikov o zavrženju pritožbe in ugotovitvi pravnomočnosti sodbe z dne 20. 10. 2021. 4. Pritožba ni dovoljena.

5. Procesna dejanja, ki sta jih predlagala tožnika v vlogi z dne 29. 6. 2022 (listna št. 545 do 547 spisa), opravlja sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti v okviru postopka s pritožbo po 105. a členu ZPP. Zato vloga tožnikov ni bila predlog, kajti stranka nima te pravice po zakonu in sodišče ni bilo dolžno odločati o vlogi tožnikov. Vloga je bila le pobuda. Če je sodišče prve stopnje kljub temu odločilo o pobudi s sklepom, se ta nanaša na vodstvo postopka v skladu z 20. točko drugega odstavka 270. člena ZPP, zoper katerega ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena ZPP) tudi, če jo je sodišče prve stopnje zapisalo v pravnem pouku. Zato je sodišče druge stopnje zavrglo pritožbo tožnikov kot nedovoljeno (352. člen ZPP).

6. Tožnika sama krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

**O pritožbi tožene stranke in pooblaščenca:**

7. Tožena stranka in pooblaščenec (v nadaljevanju: pritožnika) v pritožbi navajata, da četudi bi očitek o zavlačevanju držal, da je pooblaščenec koristil vsa pravna sredstva z namenom, da bi čim dlje odložil morebitno pravnomočnost sodbe, bi ravnal tako, kot mu nalagata Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) in Kodeks odvetniške poklicne etike (v nadaljevanju: Kodeks). Ne drži, da je lahko bila pogodba, s katero je družba prodala lastni poslovni delež, sklenjena zaradi zavlačevanja tožene stranke. Pogodba je bila sklenjena 23. 2. 2022, sodišču sta jo predložila tožnika. Do 23. 2. 2022 tožnikoma še ne bi iztekel niti rok za odgovor na pritožbo zoper sodbo, kar je brezpredmetno, glede na t0, da je bila pritožba zoper sklep v zvezi z začasno odredbo z dne 24. 12. 2021 vročena tožnikoma šele 12. 7. 2022. Kupec poslovnega deleža je upravičeni predlagatelj, poslovni delež je kupil že s pogodbo z dne 23. 2. 2022 in je lahko predlagal vpis v sodni register kadarkoli po 23. 2. 2022 ter očitki, da je vpis z dne 27. 5. 2022 posledica zlorabe procesnih pravic, nimajo smisla ne repa ne glave. Še bolj pavšalen, nekonkretiziran, abstrakten in vsebinsko prazen je očitek, da je prodaja lastnega deleža v škodo družbi in družbenikom. Tožena stranka verjame, da prodaja lastnega poslovnega deleža ni po volji tožnikov, a to še ne pomeni, da jima je nastala ali nastaja pravno priznana škoda. Objektivno neresničen je očitek o sklenitvi škodljivih pogodb. Postopek z ugovorom in pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora je trajal manj kot štiri mesece. Nezaslišana je obrazložitev, ki je pooblaščenec v 22 letih še ni doživel, da bi se sodišče spustilo v presojo, ali je bila pritožba zoper za stranko neugodno sodbo dovolj utemeljena, da se ne šteje za zlorabo procesne pravice do pritožbe. Pravica do pritožbe je ustavna kategorija po 25. členu Ustave RS in sodišče prve stopnje se nima kaj spuščati v presojo ali je po vsebini dovolj utemeljena, sicer bo pritožnika kaznovalo.

8. Pritožba je utemeljena.

9. Neutemeljeni so sicer uvodni pritožbeni očitki absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka: (-) da pritožnikoma z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, (-) da je podan pritožbeni razlog po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da je bila kršena elementarna procesna pravica do izjave iz 5. člena ZPP, ker je opustilo vročitev vloge oziroma pisanja tožnikov pred odločitvijo, (-) da je kršena Ustava RS v 23. in 25. členu, (-) da gre za kršitev temeljnih ustavnih načel, (-) da sklep nima pravne oziroma zakonske podlage glede morebitne izjeme (od pravice do izjave) v smislu drugega odstavka 5. člena ZPP. Že pritožnika v pritožbi navajata, da je imelo sodišče možnost izreči denarno kazen po lastni presoji brez predloga tožnikov. Sodišče namreč izreče sankcijo kazni po uradni dolžnosti1. V skladu z 11. členom ZPP vprašanje kaznovanja zaradi zlorabe pravic ni v dispoziciji nasprotne stranke, temveč gre za disciplinska pooblastila sodišča, ki temeljijo na izvirni pristojnosti sodišč. Stranka lahko sodišče opozori na zlorabo procesnih pravic oziroma poda pobudo za kaznovanje, ne gre pa za predlog v smislu uveljavljanja njene pravice oziroma zahtevka2. Predlog tožnikov za izrek denarne kazni z dne 29. 6. 2022 je zato šteti kot pobudo in ne kot predlog v smislu procesnega akta, o katerem bi moralo sodišče vsebinsko odločiti. Ker stranka nima pravice do predloga za kaznovanje, a contrario nima nasprotna stranka pravice do odgovora na pobudo.

10. Prav tako ne drži očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da sklepa ni mogoče preizkusiti, da nima navedb o odločilnih pravnih razlogih, da je podan razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep je zadosti obrazložen v dejanskem in materialnopravnem smislu, kar nenazadnje potrjuje obrazloženost in podrobnost pritožbenih navedb. Utemeljen pa je očitek zmotne uporabe materialnega prava.

11. Sodišče prve stopnje se je oprlo na drugi odstavek 11. člena ZPP, ki določa za primer, če stranke, intervenienti, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu, jim sodišče lahko izreče denarno kazen ali druge ukrepe, določene s tem zakonom (6. točka obrazložitve sklepa). Ugotovilo je, da je tožena stranka pravočasno vložila ugovor zoper plačilni nalog in pritožbo zoper sklep o ugovoru (5., 7., 10., 14., 17. točka obrazložitve sklepa), kar pritožbeno ni sporno.

12. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka v ugovoru zoper plačilni nalog in pritožbi zoper sklep o ugovoru podala neargumentirane razloge, da ni podala argumentacije zakaj je sodna taksa napačno odmerjena upoštevaje sporno vrednost in v kakšni višini bi morala biti, da gre za izjemno enostaven postopek, da se je pooblaščenec tožene stranke zavedal očitne neutemeljenosti navedb, a se je kljub temu poslužil pravnih sredstev, ki jih daje zakon toženi stranki (7., 8., 9. točka obrazložitve sklepa). Pritožnika utemeljeno citirata določbe prvega odstavka 11. člena ZOdv in 41. člen Kodeksa, po katerih ima pooblaščenec pravico ter dolžnost uporabiti pravno sredstvo, za katero misli, da koristi stranki in da je ravnal tako, kot mu nalagata. Nadalje utemeljeno navajata, da se je sodišče prve stopnje (pravzaprav za nazaj) spustilo v presojo ali je bila pritožba dovolj utemeljena in da je pravica do pritožbe ustavna kategorija po 25. členu Ustave RS. Presojati utemeljenosti pritožbe je naloga instančnega sodišča. Stranka oziroma pooblaščenec ima pravico vložiti tudi očitno neutemeljeno pravno sredstvo, pa zaradi tega načeloma ne moreta biti kaznovana. Sodišče prve stopnje sicer ni kaznovalo pritožnikov zgolj zato, ker sta vložila očitno neutemeljeni pravni sredstvi, pač pa je v nadaljevanju ugotavljalo še druge posebne okoliščine in ali sta v teh zlorabila procesni pravici do ugovora zoper plačilni nalog in pritožbe zoper sklep o ugovoru (5. točka obrazložitve sklepa).

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zaradi ugovora zoper plačilni nalog in pritožbe zoper sklep o ugovoru najdlje zastala pravnomočnost sodbe, da sta jih vložila z namenom zavlačevanja postopka in sta s tem pridobila čas (7., 14. in 17. točka obrazložitve sklepa). Vsaka vložitev pravnega sredstva pomeni dejanski zastoj v postopku in ga zavleče, tudi utemeljeno pravno sredstvo, ne zgolj očitno neutemeljeno pravno sredstvo. Zato vložitev očitno neutemeljenega pravnega sredstva načeloma še ni njegova zloraba, kot je bilo pojasnjeno. Pravico do pravnega sredstva je treba obravnavati z ostalimi ustavnimi procesnimi jamstvi, tudi z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu brez nepotrebnega odlašanja3. Tožena stranka je vložila ugovor zoper plačilni nalog 1. 2. 2022, sodišče druge stopnje pa je odločilo o pritožbi zoper sklep o ugovoru na seji 17. 5. 2022. Pritožnika utemeljeno navajata, da je postopek z ugovorom in pritožbo trajal štiri mesece. Toliko trajajoč dejanski zastoj na račun zakonito vloženih pravnih sredstev, četudi očitno neutemeljenih, ni posegel v ustavno pravico tožnikov do učinkovitega sodnega varstva in sojenja v razumnem roku.

14. Končno je sodišče prve stopnje povezalo dejanski zastoj z določenimi ravnanji tožene stranke. Slednja naj bi ravno zaradi pridobljenega časa z vložitvijo pravnih sredstev 22. oz. 23. 2. 2022 sklenila pogodbo o odsvojitvi lastnega poslovnega deleža, sklicala skupščino družbe za isti dan 23. 2. 2022 in nato še eno skupščino za 24. 5. 2022, kjer je odobrila prodajo lastnega poslovnega deleža ter 27. 5. 2022 dosegla vpis spremembe družbenika v sodni register (10. do 15. točka obrazložitve sklepa). Same ugotovitve glede sklenitve pogodbe, sklica skupščin in vpisa pogodbe v sodni register pritožbeno niso sporne. Nadalje je sodišče prve stopnje za dejanja tožene stranke presodilo, da so bile pogodbe sklenjene v korist tožene stranke in v škodo tožnikov, da so bistveno vplivale na položaj družbe in njenih družbenikov, ki jih sicer tožena stranka kot izključena družbenica ne bi mogla sprejeti ter da so dejanja škodljiva za družbo in družbenika (14., 15. in 17. točka obrazložitve sklepa). Pritožnika utemeljeno navajata, da so zaključki sodišča prve stopnje pavšalni in da še ne pomenijo nastanka pravno priznane škode. Morebitno nastalo škodo imajo pravico sanirati oškodovani v predvidenem postopku, sodišče prve stopnje pa jo je neutemeljeno prejudiciralo. Prav tako je neutemeljeno prejudiciralo cilj in namen zavlačevati postopek z vlaganjem pravnih sredstev. Zato v dejanskih okoliščinah te zadeve niso podane posebne okoliščine, v katerih bi bilo mogoče ugotoviti zlorabo procesnih pravic po 11. členu ZPP in kaznovati pritožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

15. V nadaljevanju naj sodišče prve stopnje opravi postopek s pritožbo zoper sodbo.

16. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pritožnikov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). To bo samostojni sklep o stroških, če bo postala sodba pravnomočna (brez prejudiciranja odločitve).

1 J. Zobec v L. Ude in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 105. 2 Sklepa VSL I Ip 3848/2015, VS RS Cp 15/2005. 3 Sklepa VS RS Cp 9/2012, VSL I Cp 276/2017.