Jedro

Če je tožnik v enotni carinski listini v polju 50 vpisal sebe kot glavnega carinskega zavezanca, je torej carinski zavezanec iz tega naslova, ker je prevzel rizik za plačilo carine in drugih uvoznih dajatev, če tuj prevoznik blaga v tranzitu ne bi prijavil izhodni carinarnici in bi se zato štelo, da je bilo blago dano v prost promet.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo carinarnice A z dne 28.6.1993, s katero je tožečo stranko zavezala k plačilu carine in uvoznih davščin v znesku 36720,- SIT za nepredano blago - 141 kolet oblačil v vrednosti 1.455.840.- SIT, ki je bilo z enotno carinsko listino št. 41380 A z dne 25.11.1992 Carinske izpostave A - Terminal št. 20 napoteno k Carinski izpostavi B z rokom predaje 27.11.1992. Izpodbijana odločba ugotavlja, da je bil kot prevoznik vpisan M.G. Tožnica se je z enotno carinsko listino zavezala, da bo v skladu z 2. odstavkom 202. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90) blago prijavljeno in na zahtevo tudi predano v odrejenem roku. Navedeno blago namembni carinarnici ni bilo predano, kot to sledi iz negativnega odgovora tega organa na poizvedbe odhodne carinarnice z dne 15.1.1993. Zato je organ prve stopnje izdal odločbo o plačilu carine in uvoznih dajatev v skladu z 2. odstavkom 249. člena CZ. Tožena stranka tožničine prijave voznika blaga hrvaškim carinskim oblastem zaradi prekrška ni štela za zanesljiv in nedvoumen dokaz o tem, da bi blago zapustilo območje Slovenije. Ker blago ni bilo prijavljeno izstopni carinarnici, tožnica pa zadostnega dokaza o izstopu blaga iz Slovenije ni predložila, se šteje, da je bilo blago dano v prost promet pred carinjenjem, zato je organ prve stopnje izdal odločbo, s katero je tožnici kot glavnemu carinskemu zavezancu (polje 50 v enotni carinski listini) obračunal carinske in druge uvozne dajatve v smislu 2. odstavka 249. člena CZ.

Tožnica navaja, da so hrvatski carinski organi uvedli zoper voznika G.M. postopek o prekršku, vendar pa naj se kot dokaz, da je blago izstopilo iz Slovenije, upošteva originalna odločba hrvatskih oblasti o plačilu carinskih dajatev za M.G., za katero se v tožbi zavezuje, da jo bo poslala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je v enotni carinski listini v polju 50 kot glavni carinski zavezanec vpisana tožnica. Glede na smiselno uporabo CZ v Republiki Sloveniji je torej tožnica z izpolnitvijo polja 50 z navedbo, da je glavni zavezanec, prevzela jamstvo za obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če tuj prevoznik v odrejenem roku ne bi prijavil blaga izhodni carinarnici, in je torej carinski zavezanec iz tega naslova. Zato ni utemeljena smiselna tožbena pripomba, da se je organ prve stopnje napačno obrnil na tožnico, namesto na prevoznika kot storilca carinskega prekrška. Ker je v carinskem postopku jamstvo za prevoznikovo obveznost prijave blaga izhodni carinarnici prevzela tožnica, ki je v enotni carinski listini opredeljena kot glavni zavezanec, je zaradi možnosti dajanja v promet neocarinjenega blaga deklariranega kot blago v tranzitu, s tem prevzela rizik, da bo sama nosila breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če tuj prevoznik blaga ne bi prijavil izhodni carinarnici. Ker po podatkih carinarnice blago tam ni bilo prijavljeno, bi morala tožnica predložiti ustrezen dokaz o izstopu blaga, to je predvsem potrdilo, ki ga izda izhodna carinarnica prevozniku, ki bi ji moral blago v odrejenem roku prijaviti (1. odstavek 202. člena CZ). Tožena stranka je pravilno ocenila, da je organ prve stopnje ob ugotovitvi, da blago ni bilo prijavljeno namembni carinarnici, tožnica pa nasprotnih verodostojnih dokazov ni predložila, utemeljeno štel, da je bilo blago dano v promet pred carinjenjem in je zato pravilno uvedel postopek carinjenja blaga po 249. členu CZ.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe carinskega zakona in zakona o upravnih sporih je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.