Jedro

Tožnik tekom postopka ni predložil nobenih dokazil za svoje trditve, zato je imel prvostopenjski organ zadostno dejansko in pravno podlago, da je za poplačilo neplačanih davčnih obveznosti z izvršbo posegel tudi na terjatev, ki jo ima davčni dolžnik do tožnika na podlagi "Prodajne pogodbe z dne 15. 6. 2010".

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 14. 4. 2011 pri Upravnem sodišču RS vložila tožbo, v kateri predlaga, da sodišče odpravi sklep št. DT-4295-1048/10-1-08021-08-PO z dne 26. 7. 2010, s katerim je DURS, Davčni urad Ljubljana kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zoper tožnika, kot dolžnika davčnega dolžnika (družbe A. d.o.o.) uvedel davčno izvršbo na denarno terjatev dolžnika. Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno, da se zoper davčnega dolžnika opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki skupaj znašajo 6.987,12 EUR in so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov št. 4295-1048/10-2 in št. 4295-1048/10-3 z dne 23. 7. 2010, ki sta sestavni del sklepa. Davčna izvršba se opravi z rubežem v znesku 6.987,12 EUR iz dolžnikove terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do tožnika na podlagi "Prodajne pogodbe z dne 15. 6. 2010" in izhaja iz dokumentacije, pridobljene v postopku. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je prvostopenjski organ v postopku ugotovil, da obstaja terjatev, ki jo ima davčni dolžnik, družba A. d.o.o. do tožnika v skupnem znesku 25.400,00 EUR, in sicer po "Prodajni pogodbi z dne 15. 6. 2010" in se zato opravi davčna izvršba za dolgovani znesek v višini 6.987,12 EUR. Prvostopenjski organ se nato sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09 in 43/10, v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer na 152. in 94. člen. Poudarja, da se po določbi 173. člena ZDavP-2 dolžniku s sklepom zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune.

Tožnik je zoper prvostopenjski sklep vložil ugovor, ki ga je Ministrstvo za finance RS, kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-29-472/2010-2 z dne 28. 2. 2011 zavrnilo. V obrazložitvi se tudi drugostopenjski organ sklicuje na relevantne določbe ZDavP-2. Navaja, da je tožnik kot dokazilo za trditev, da do davčnega dolžnika (družbe A. d.o.o.) nima dolga, predložil dopis banke B. d.d. z dne 8. 9. 2010 in navaja vsebino le-tega ter zaključi, da to potrdilo ne dokazuje, da bi bila s tem poravnana zarubljena obveznost tožnika kot dolžnikovega dolžnika do davčnega dolžnika, ki je nastala na podlagi "Prodajne pogodbe z dne 15. 6. 2010". Trditvi, da naj bi bila obveznost poravnana s črpanjem kredita, nasprotuje tudi dejstvo, da je bilo črpanje kredita izvedeno dne 29. 1. 2010, predmetna prodajna pogodba, v kateri stranki navajata, da nimata druga do druge na dan podpisa nobenih terjatev ali zahtevkov, razen tistih ki izhajajo iz pogodbe, pa je bila sklenjena 15. 6. 2010. Drugostopenjski organ nato zaključi, da zarubljeni znesek po "Prodajni pogodi z dne 15. 6. 2010" ni bil poravnan, tožnik pa tudi ni izkazal, da bi bilo kaj spornega glede navedene pogodbe. To pa pomeni, da je ugotovljena terjatev davčnega dolžnika iz naslova predmetne pogodbe. Ker je v 1. odstavku 144. člena ZDavP-2 določeno, da je predmet izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, obstoja zadostna pravna podlaga, da je lahko prvostopenjski organ na podlagi razpoložljive poslovne dokumentacije za poplačilo neplačanih davčnih obveznosti z izvršbo posegel tudi na terjatev, ki jo ima davčni dolžnik do tožnika.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo. V njej poudarja, da do davčnega dolžnika (družbe A. d.o.o.) nima obveznosti oziroma, da navedena družba do njega nima terjatev. "Prodajna pogodba z dne 15. 6. 2010" je bila narejena na podlagi vzorca, tožnik pa ni bil pozoren na njeno vsebino, saj jo je sklepal z družbo in ob tem izhajal iz predpostavke, da družbi ne bo plačal ničesar, saj je sam pokril obveznosti družbe do banke B. d.d. po kreditnih pogodbah. S poplačilom obveznosti družbe s strani tožnika se je vzpostavilo dolžniško razmerje med tožnikom in družbo, kar je razvidno iz kreditnih pogodb. Poudari še, da je tožnik družbo prodal novemu lastniku in da družba na dan prodaje ni izkazovala terjatev do tožnika. Sodišču predlaga, da razveljavi (pravilno odpravi, op. sodišča) izpodbijani sklep in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavnem primeru ni sporno, da sta tožnik in davčni dolžnik (A. d.o.o.) dne 15. 6. 2010 sklenila prodajno pogodbo za prodajo poslovnega prostora za kupnino v znesku 25.400,00 EUR. Prav tako ni sporno, da je v predmetni pogodbi določba, iz katere izhaja, da stranki druga do druge na dan podpisa pogodbe nimata nobenih terjatev ali zahtevkov, razen tistih, ki izhajajo iz pogodbe. Tožnik tekom postopka, razen potrdila banke B. d.d. z dne 8. 9. 2010, iz katerega izhaja, da je bilo dne 29. 1. 2010 izvedeno črpanje kredita po sklenjeni kreditni pogodbi z dne 29. 1. 2010 za poplačilo po 4 navedenih kreditnih pogodbah, ni predložil dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da je davčni dolžnik navedeno obveznost poravnal in da tožniku ne dolguje ničesar. Sodišče ob tem še pripominja, da so tožbene navedbe, da je tožnik ob podpisu pogodbe izhajal iz predpostavke, da družbi ne bo plačal ničesar, v nasprotju s pogodbeno določbo (2. člen), po kateri kupec plača kupnino v roku 3 (treh) mesecev od podpisa pogodbe. Zato je imel prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča zadostno dejansko in pravno podlago, da je za poplačilo neplačanih davčnih obveznosti z izvršbo posegel tudi na terjatev, ki jo ima davčni dolžnik do tožnika na podlagi "Prodajne pogodbe z dne 15. 6. 2010". Prvostopenjski organ je svojo odločitev po presoji sodišča tudi ustrezno obrazložil. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je obrazložil odločitev glede zavrnitve pritožbenih ugovorov drugostopenjski organ in se, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljani že v pritožbi, nanje tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).