Jedro

Pri zdravljenju ni mogoče govoriti o nevarni dejavnosti, zaradi katere bi bilo upravičeno uporabiti pravilo o objektivni odgovornosti zaradi ogrožanja, ampak zdravstvena ustanova vselej odgovarja krivdno. Kadar zdravstvena ustanova opravi poseg v soglasju z bolnikom, je razmerje med zdravstveno ustanovo in bolnikom pogodbene narave, zdravstvena ustanova pa je objektivno odgovorna za ravnanje svojih delavcev.

Ravnanje zdravnika opredelimo kot nestrokovno, če prekrši znana pravila zdravljenja in je pri tem neskrben, pri čemer je kot merilo treba vzeti ravnanje povprečnega strokovnjaka njegove vrste.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Obrazložitev

: Tožnik je zahteval naj mu tožena stranka plača odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi nestrokovnega ravnanja delavcev bolnišnice V.. Zatrjuje, da je zdajšnje stanje pri tožniku posledica operacije, ki jo je opravil dr. J. R. C., delavec bolnišnice V., ki je opustil pojasnilno dolžnost in mu ni predstavil vseh posledic, ki jih lahko prinese tak poseg.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo in mu naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.271,80 EUR, v primeru zamude pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da je podana kršitev določb postopka v skladu s 14. in 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP (1), saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zatrjuje, da ni bilo privolitve v poseg, saj je tožnik podpisal vnaprej pripravljen tipski obrazec, ki je splošen ter se podpiše pred vsako operacijo, ne glede na vrsto operacije. Tožniku je zdravnik ob razgovoru povedal, da je operacija potrebna in kaj bodo naredili, da je mogoč kakšen zaplet, ni pa mu povedal, da bi bile možne trajne posledice ali celo invalidnost zaradi operacije. Sodišče vsebine njegove izjave ni presojalo, ampak jo je štelo za privolitev v poseg z vsemi možnimi riziki, ki mu sploh niso bili predstavljeni. Sodišče v razlogih sodbe ni povzelo bistva izvedeniškega mnenja ter njegove dopolnitve, kar pa je povzelo, je napačno interpretiralo. Del mnenja je napisalo med razloge, vendar se do njih ni opredelilo. Iz izvedeniškega mnenja ne izhaja dvom o kavzalnosti med medicinsko napako in nevrološkim deficitom pri tožniku. Tožnik predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Obligacijski zakonik (2) v 131. členu ureja dve obliki odškodninske odgovornosti, krivdno ali subjektivno odgovornost in odgovornost po načelu vzročnosti ali objektivno odgovornost. Pri zdravljenju ni mogoče govoriti o nevarni dejavnosti, zaradi katere bi bilo upravičeno uporabiti pravilo o objektivni odgovornosti zaradi ogrožanja, ampak zdravstvena ustanova vselej odgovarja krivdno. Kadar zdravstvena ustanova opravi poseg v soglasju z bolnikom, je razmerje med zdravstveno ustanovo in bolnikom pogodbene narave, zdravstvena ustanova pa je objektivno odgovorna za ravnanje svojih delavcev. To ne pomeni, da je zdravstvena ustanova objektivno odgovorna za škodno dejanje, pač pa je objektivno odgovorna za to, da je za določeno delo postavila strokovnega delavca kot svojo podaljšano roko. Organizacija odgovarja, kakor bi dejanje storila sama. Vendar zdravstvena ustanova odgovarja le, če njen delavec ni ravnal tako, kot je treba (1. odstavek 147. člena OZ). V konkretnem primeru je zdravstvena ustanova zavarovala svojo odgovornost pri toženi stranki.

Ravnanje zdravnika opredelimo kot nestrokovno, če prekrši znana pravila zdravljenja in je pri tem neskrben, pri čemer je kot merilo treba vzeti ravnanje povprečnega strokovnjaka njegove vrste. Poleg teh dveh elementov, pa mora biti za obstoj odškodninske obveznosti na temelju kršitve pogodbe ugotovljena tudi pravno priznana škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pravil stroke in nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke za ugotovitev, ali je zdravstveno osebje zdravstvene ustanove ravnalo nestrokovno, postavilo izvedenca prim. J. F., doktorja medicine, specialista ortopeda in splošnega kirurga. Izvedenec je ugotovil naslednja pravno pomembna dejstva: - pri bolniku je bila ugotovljena kostna utesnitev hrbteničnega kanala med 4. in 5. ledvenim vretencem. Tako stanje se lahko zdravi konzervativno ali operacijsko. Ker so spremembe degenerativne narave in se z leti slabšajo, se pri takih spremembah priporoča operacijsko zdravljenje. Bolnik je bil seznanjen s predlagano operacijo, ki je standardna pri takšnih obolenjih in se je za operacijski poseg odločil. - tožnik je bil 24.5.2005 operiran. Operacija je bila glede na operacijske zapisnike napravljena po standardnih postopkih in na rentgenskih slikah, ki so bile večkrat ponovljene, je stanje po operaciji normalno.

- ko se je zbudil iz narkoze, je imel hude bolečine in je zaradi tega dobival analgetike. Bolečine so se v noči med 24.5. in 25.5. stopnjevale in trajale do 26.5.2005. 26.5.2005 so bile ves dan prisotne močne bolečine, ki so sevale v desno spodnjo okončino, imel je mravljinčenje v področju spolovila in desne noge. Tega dne je v popoldanskem času nekontrolirano odvajal blato. O tem je obvestil sestro in pregledal ga je dežurni zdravnik.

- v noči med 26.5. in 27.5. je dobival analgetike in ponovno nekontrolirano odvajal blato. 27.5.2005 zjutraj ga je pregledal operater, narejen je bil kontrolni MR pregled ledvene hrbtenice, ob 12.00 uri je bil odpeljan v operacijsko dvorano, kjer je bil operiran.

- takšne operacije povzročajo takoj po njih, ko se bolniki zbudijo iz narkoze hude telesne bolečine in bolniki dobivajo standardno analgetično terapijo z močnimi analgetiki, pogosto je tudi mravljinčenje v spodnjih okončinah.

- pomemben dodaten simptom se je pri bolniku pojavil 26.5.2005 popoldan, ko je nekontrolirano odvajal blato. Gre za simptom, ki govori za okvaro motoričnega živčnega sistema v področju analne regije. Gre za alarmantni simptom, da je prišlo do akutne okvare živčnega sistema. Opisani simptomi predstavljajo sindrom akutne caude e equine nosqui, tako stanje pa zahteva takojšnje ukrepanje.

- zdravnik bi moral 26.5.2005 v popoldanskem času, ko je bil seznanjen s hudimi bolečinami v predelu ledvene hrbtenice, mravljinčenjem in nekontroliranim odvajanjem blata, odrediti urgentno MR ali urgentno mieolografijo, če omenjenih diagnostičnih postopkov ni mogel izvesti, pa bi bila potrebna urgentna revizija operacijske rane.

- sum na hematom na področju operacijske rane bi bilo mogoče postaviti 26.5.2005 v popoldanskem času. Če bi bil ta odstranjen takoj po nastanku simptomov, bi bila verjetnost nastanka trajnih okvar na živčnem sistemu manjša. Operacija je bila pri tožniku izvedena okrog 24 ur po nastanku simptomov. Če bi bil hematom odstranjen nemudoma po nastanku simptomov, bi lahko bil nevrološki deficit manjši. - pri tožniku so splošne življenjske aktivnosti zmanjšane. Motena je hoja zaradi kroničnih bolečin v predelu ledvene hrbtenice in desni spodnji okončini. Omejena je gibljivost ledvene hrbtenice, prisoten je kronični lumbalni sindrom, ki se kaže s kroničnimi občasnimi bolečinami v predelu ledvene hrbtenice in spodnjih okončinah, tožnik ne more kontrolirano odvajati blata, prisotna je okvara odvajanja urina, prisoten je izpad senzibilitete v področju perianalne regije, moteno je spolno življenje.

Ob takih ugotovitvah izvedenca, pritožbeno sodišče ne sprejema odločitve prvostopnega sodišča, da je bil operativni poseg in postoperativno delovanje opravljeno v skladu s profesionalnimi standardi in pravilno in v zvezi s tem tožniku ni nastala nikakršna protipravna škoda. Pritožbeno sodišče sicer sprejema ugotovitev, ki izhaja iz izvedeniškega mnenja, da je bila sama operacija opravljena po standardnih postopkih in je bilo stanje po operaciji normalno. Ne sprejema pa nadaljnjega zaključka prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo, da je 26.5.2005 pri tožniku prišlo do zapleta, dežurni zdravnik, ki je tožnika sicer takoj pregledal, pa je opustil dolžno skrbnost pri ravnanju, zaradi česar je ravnal v nasprotju z medicinsko doktrino, vendar pa je prvostopno sodišče ocenilo, da ni podana dovolj visoka stopnja verjetnosti za presojo, da je opustitev hitrega ukrepanja utemeljevala pravno relevantno vzročno zvezo med opustitvijo hitrega ukrepanja in pojavom nevrološkega deficita pri tožniku. Pri tem se je sodišče oprlo na ugotovitve izvedenca, ki da je dopustil možnost, da bi lahko bil opisani nevrološki deficit manjši, če bi bil hematom odstranjen nemudoma, lahko pa tudi ne ali v drugačnem obsegu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno razumelo ugotovitev izvedenca oz. se ni opredelilo do vseh ugotovitev izvedenca, ki je pojasnil, da v kolikor bi bila revizija opravljena 26.5.2005, bi obstajala možnost manjših okvar na živčnem sistemu ali celo, da do trajnih okvar ne bi prišlo. Ni pa mogoče trditi, da bi urgentna operacija zanesljivo preprečila trajno okvaro v kakršnikoli obliki. S tem je izvedenec potrdil tožnikove trditve o teku dogajanj ter o vzroku sedanjega zdravstvenega stanja, po drugi strani pa tožena stranka kakšnega drugega vzroka za to ni uspela dokazati (3).

Tožnikove pritožbene trditve o tem, da sodišče ni povzelo v celoti izvedeniškega mnenja ter njegove dopolnitve in da ga je napačno interpretiralo so utemeljene. Sodišče je sicer del mnenja napisalo med razloge sodbe, vendar se do njega ni opredelilo, zaradi česar so razlogi sodbe sodišča prve stopnje pomanjkljivi in nejasni ter se v tem delu sodba ne da preizkusiti. Ker je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje. V njem naj sodišče odpravi navedene pomanjkljivosti in svojo dokazno presojo ustrezno utemelji v razlogih sodbe.

(1) Uradni list RS, št. 45/2008. (2) Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ.

(3) O posebnostih dokazovanja v nekaterih odškodninskih zadevah glej: Dolenc, M.: Dokaz prima facie v pravdnem postopku, Pravna praksa, 9.9.2010.