Jedro

Določila oporoke je treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, kar pomeni, da sam zapis oporoke ni odočilen, temveč ugotavlja sodišče vsebino zapustnikove volje še na druge načine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zapustnik C. B., umrl dne 20. 10. 1985, z oporoko z dne 29. 4. 1985 zapustil tožnici eno petino parcel št. 141/1, 142/1 in 143/1, vpisanih pri vložku 295 k. o. ... in da te parcele sestavljajo nepremičnino v Ljubljani,... kar so toženci dolžni priznati, sicer bo priznanje nadomestila ta sodba. Sodišče prve stopnje je tožencem še naložilo, naj tožnici povrnejo 356.879,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo so se pritožili toženci zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da se v izogib ponavljanju sklicujejo na svojo pritožbo z dne 30. 6. 1997. Nadaljujejo, da je sodišče prve stopnje sledilo sklepu sodišča druge stopnje z dne 25. 2. 1998, ki je že zavzelo odločujoče stališče, da ni bistvo spora, ali je oporoka res poslednja volja zapustnika, temveč kakšen je bil oporočiteljev namen glede na vsebino oporoke. Ni prav, da je sodišče druge stopnje tako omejilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje ni hotelo odločati, ali sploh gre za oporoko ali le za zapis, ki je bil bolnemu človeku prinešen in predložen v podpis in ga je ta podpisal le, da bi imel mir. Zapustnik za življenja ni hotel deliti solastnega premoženja niti ni imel namena zapustiti ga tožnici. Tožnica je seveda izpovedala povsem v svojo korist, a je morala priznati, da je bila njuna zveza le intimnega značaja, torej ne zunajzakonska skupnost. Če bi zapustnik res obljubil tožnici 1/5, potem bi to jasno in določno napisal. Kaj je res njegova volja, da ona podeduje v naravi njemu pripadajoče stanovanje ali 1/5 nepremičnin - eno namreč izključuje drugo. Zapustnik je vedel, da ni lastnik treh prostorov, v katerih je bival, temveč le solastnik, in to manjšega deleža. Tri parcele tudi ne morejo predstavljati nepremičnine, o kateri govori oporoka, saj je v ograji le ena, druga le deloma, tretja pa leži povsem zunaj tega prostora in na njej tudi ni nobene stavbe in je že nekaj let povsem zapuščena. Glede garaže sodišče piše, da je hotel oporočitelj poudariti, da se razpolaganje ne omejuje samo na hišo, vendar ne odloči o ugovoru, da je določilo o garaži naknadno pripisano. Nadalje sodišče prve stopnje nima prav, ko zaključuje, da toženci niso posredovali relevantnih podatkov o zapustnikovem namenu. Sodišče je prezrlo izpoved, da je zapustnik rekel, da tožnici ne da ničesar, čeprav ga k temu sili. Toženci se sprašujejo, zakaj sodišče v celoti verjame tožnici brez prič.

Pritožba ni utemeljena.

Stranke se v pritožbi ne morejo sklicevati na pritožbene razloge, uveljavljane v pritožbi, o kateri je sodišče že odločilo, ali na vsebino drugih svojih vlog v spisu, češ da ne bi ponavljale svojih navedb. Na podlagi določb 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora pritožba vsebovati tudi pritožbene razloge, zato se je sodišče druge stopnje omejilo na preizkus razlogov po pritožbi z dne 1. 12. 1998 in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Predmet te pravde ni veljavnost, temveč vsebina oporoke pokojnega C. B. z dne 29. 4. 1985. Tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke je bil pravnomočno zavrnjen s sodbo Temeljnega sodiša v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. IV P 673/86, z dne 30. 6. 1988. Tožene stranke tako ne morejo več navajati dejstev in predlagati dokazov v zvezi z veljavnostjo oporoke, temveč le glede njene vsebine. Tako ne more biti spora, da je tožnica pokojnikova oporočna dedinja, ampak le, katero premoženje po oporoki deduje.

Predmet te pravde tudi ni vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti med zapustnikom in tožnico in njene pravice, da deduje kot zakonita dedinja, saj je sodišče v pravdnem postopku v skladu z določbo 2. člena ZPP vezano na sojenje v mejah postavljenih zahtevkov.

Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno odločilo na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja in svojo odločitev tudi obrazložilo. Na podlagi določbe 1. odstavka 84. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78) je treba določila oporoke razlagati po pravem oporočiteljevem namenu. To pomeni, da sam zapis oporoke ni odločilen, temveč ugotavlja sodišče vsebino zapustnikove volje še na druge načine. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zapustnik v svoji oporoki, sicer ni izrecno navedel posameznih parcelnih številk, vendar pa je po ogledu spornih nepremičnin in na podlagi mapne kopije ugotovilo, da te na naslovu ....., predstavljajo celoto, kjer je zapustnik živel in jo je tako tudi dojemal. Seveda zapustnik ni mogel razpolagati z določenimi deli nerazdeljenih nepremičnin, temveč le s svojim idealnim deležem na njih. To pa ne pomeni, da njegove oporoke ni mogoče upoštevati, ker da je razpolagal z nečim, kar mu ni pripadalo. Zapustnik je pač razpolagal s tistim, s čimer je mogel, to je s svojim idealnim deležem, le izrazil se je "po domače". Dejstvo, da je zapustnik v oporoki zapisal še, da tožnici zapušča tudi pripadajoči del garaže ob hiši, prav tako kaže, da je bil njegov namen razpolagati z 1/5 vseh nepremičnin, vpisanih v vl. št. 295 k. o. ..., to je parcel 141/1, 142/1 in 143/1. Ne glede na to, kako stranke poimenujejo sporno poslopje, ni dvoma, da je imel zapustnik v mislih pomožno poslopje, v katerem je parkiral svoj avto. Da bi bilo oporočno določilo glede garaže pripisano kasneje, prav tako ni ugovor, ki bi ga toženci lahko uveljavljali po pravnomočno ugotovljeni veljavnosti oporoke. Za ugotovitev, s katerimi parcelami je zapustnik razpolagal, ob navedenih razlogih sodišča prve stopnje, ni odločilno niti to, da vse parcele ne ležijo znotraj ograje. Nobena od toženih strank niti priči niso vedele povedati o namenu zapustnika glede obsega oporočnega razpolaganja, tožnica pa je prepričljivo in v skladu z zgornjimi zaključki sodišča prve stopnje izpovedala, da ji je zapustnik rekel, da ji bo zapustil vse, kar je njegovega, to je 1/5 solastnega premoženja .....

Če sodišče druge stopnje na katero od pritožbenih navedb ni posebej odgovorilo, je ravnalo tako, ker v zadevi ni odločilna.

Zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP, je sodišče druge stopnje na podlagi določeb 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.