Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici škodo, ki ji je nastala v prometni nezgodi, v znesku 6.760.120,00 SIT in sicer znesek 79.031,00 SIT za gmotno škodo z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov te škode, ter znesek 6.681,089,00 SIT za negmotno škodo z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Tožnici je bila prisojena negmotna škoda za telesne bolečine v znesku 2.500.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT, za skaženost 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.681.089,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in sicer tako, da je odškodnino za telesne bolečine znižalo na znesek 2.000.000,00 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa na 3.000.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo, ki je znižala odškodnino za 1.181.089,00 SIT tako, da v celoti zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji navaja, da pritožbeno sodišče pri odmeri višine odškodnine ni pravilno vrednotilo dejstev, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije in izvedeniških mnenj. V nadaljevanju revizije ta dejstva obširno povzema. Šteje, da navedena dejstva utemeljujejo prisojo odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine v znesku 2.500.000,00 SIT. Prav tako utemeljujejo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3.681.089,00 SIT. Navaja, da je treba upoštevati, da se je tožnici življenje po nesreči znatno spremenilo, saj je njena fizična mobilnost vezana v glavnem na dom in na kraj bivanja ter da je postala socialno izolirana, ker ne more več na zabavne prireditve. Te bolečine bo tožnica trpela več kot eno tretjino svojega življenja. Očitno je pritožbeno sodišče znižalo odškodnino pod vplivom tendenc, da je treba odškodnine za nepremoženjsko škodo zniževati, ki pa so, glede na gospodarsko blagostanje naše družbe, nesprejemljive. Slovenske zavarovalnice zaračunavajo za sklenjeno zavarovanje evropske premije, zato naj bodo tudi odškodnine za nepremoženjsko škodo podobne tistim v razvitem svetu.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Pri tem pa po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ali je materialno pravo pravilno uporabljeno (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče je ugotovilo, da kršitve pravdnega postopka iz navedene določbe ni bilo, materialno pravo, ki je tudi predmet tožničine revizijske graje, pa je bilo pravilno uporabljeno.

Vsa v reviziji obširno povzeta dejstva, ki določajo obseg tožničine škode in predstavljajo dejansko podlago odločitve, so povzeta in upoštevana tudi v izpodbijani sodbi. Iz revizije izhaja spornost izpodbijane sodbe glede odmere oziroma določitve višine denarne odškodnine za tožničino negmotno škodo zaradi telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Poudariti je treba, da ugotovljenemu obsegu škode ni mogoče določiti natančnega denarnega ekvivalenta. Telesne in duševne bolečine nimajo cene. Zato tudi revizija sama ne zmore obrazložiti, zakaj gre tožnici natančno tisti znesek, ki ga zahteva, ne pa kakšen drug. V poštev lahko pride le satisfakcija, zadoščenje oškodovanca. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zato določa, da pomeni odmera odškodnine za negmotno škodo oziroma določitev satisfakcije konkretnemu oškodovancu, uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnem primeru oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije, določene v 200. členu zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To pa so: - stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine primera (1. odstavek 200. člena ZOR), - pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, ter negativni kriterij, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR).

Glede na navedene kriterije poteka odmera odškodnine na dveh nivojih: konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje oziroma določila (določa) vsebino tega abstraktnega zakonskega kriterija. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.

V izpodbijani odločitvi so navedeni kriteriji korektno upoštevani, prisojena odškodnina pa je primerna, zato revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Tako so bile pri odmeri odškodnine za telesne bolečine v znesku 2.000.000,00 SIT upoštevane vse konkretne okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine in izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja - tako intenzivnost in trajanje prestanih telesnih bolečin, kot tudi bodočih. Upoštevane pa so bile tudi vse, v reviziji zatrjevane nevšečnosti med zdravljenjem. Enako velja tudi glede upoštevanja konkretnih okoliščin na tožničini strani pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3.000.000,00 SIT. Izpodbijana sodba upošteva vse tožničine omejitve v življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljala in bi jih po rednem teku stvari opravljala tudi v bodočnosti, kot tudi njihovo opravljanje s povečanimi napori. Pri tem pa je treba poudariti, da so revizijske trditve o tožničini fizični nemobilnosti in socialni izoliranosti vendarle pretirane in ne ustrezajo povsem dejanskim ugotovitvam sodb sodišča prve stopnje - 3. odstavek na 7. strani in 1. odstavek na 8. strani - in sodišča druge stopnje - 5. stran).

Navsezadnje pa tudi umestitev dosojenih odškodnin za obe obliki negmotne škode v razmerje med različnimi škodami in odškodninami zanje in primerjava z odškodninami za enako škodo, izkazuje njuno primernost. Glede na navedeno tudi ni mogoče slediti revizijskim očitkom o sledenju tendenci po zniževanju odškodnin. Lahko pa se k temu še doda, da sodna praksa izkazuje ravno nasprotno.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).