Jedro

Špediter je deklarant, če je v imenu uvoznika vložil deklaracijo, in s tem odgovoren za pravilnost opravljenih dejanj oziroma opustitev dejanj, ki jih je bilo treba opraviti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 26.9.1994 zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice C. z dne 24.12.1993. Z njo je bil zavrnjen tožnikov predlog za obnovo postopka carinjenja blaga po uvozni carinski deklaraciji (v nadaljevanju UCD) Carinske izpostave C. z dne 18.8.1993, s katero je bil ocarinjen osebni avtomobil ... s carinsko osnovo 1.682.361,00 SIT.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo U 1561/94-4 z dne 8.5.1996 tožnikovo tožbo zoper navedeno odločbo tožene stranke zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da sme po določbi 2. odstavka 250. člena ZUP/86 stranka zaradi okoliščin iz 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP/86 (po tej točki je bil podan predlog za obnovo postopka), predlagati obnovo postopka le, če v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo postopka. Tako kot je ugotovila že tožena stranka v svoji odločbi, je iz računa o nakupu avtomobila, ki je predmet postopka, razvidno, da je bil opravljen kvalitativni pregled vozila, ki izključuje vsako jamčevanje, poleg tega pa je na računu tudi pripisano, da je avtomobil potreben popravila, kar kaže, da je bil tožnik seznanjen s stanjem avtomobila, ki ga je uvažal in je zato imel v skladu z določbo 263. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 34/90, v nadaljevanju CZ) možnost, da bi pri carinarnici, preden je izpolnil novo UCD in preden je avtomobil dvignil, vložiti zoper zapisnik ugovor. V stvari ni sporno, da takšnega ugovora ni vložil. Ker je bil že v prejšnjem postopku seznanjen z okoliščino, ki jo je uveljavljal v obnovljenem postopku, in ker v rednem postopku ni izkoristil pravice do ugovora, ki mu jo daje CZ v 263. členu, te okoliščine tožnik ne more uspešno uveljavljati v obnovljenem postopku. Iz navedenih razlogov je sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da so kršene določbe 5., 7., 8., 142. in 143. člena ZUP/86, ker tožena stranka v obnovljenem postopku ni zaslišala mehanika, ki je popravil motor, po potrebi pa tudi izvedenca strojne stroke o tem kdaj so nastale okoliščine, zaradi katerih je motor odpovedal, ter da tožena stranka ni opravila dokazne ocene listin, ki jih je tožnik priložil predlogu za obnovo postopka, saj navedeni dokazi nimajo vpliva na odločitev o stvari.

Proti navedeni sodbi je vložila vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, in sicer določbe 49. člena ZUP/86 ter 9. točke 1. odstavka 249. člena istega zakona v zvezi z 2. odstavkom 262. in 263. člena CZ, ter zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določb 2. točke 1. odstavka 270. člena CZ, v zvezi s 34. členom istega zakona.

Navaja, da je bila v prvotno vloženi UCD z dne 18.8.1993 kot carinska vrednost uvoženega rabljenega osebnega avtomobila navedena njegova fakturna vrednost. Po mnenju carinskega organa, v deklaraciji prijavljena vrednost (18.700,00 DEM) ni ustrezala stanju vozila, zato je o svoji ugotovitvi sestavila zapisnik z istega dne, v katerem je ugotovila njegovo dejansko vrednost (24.000,00 DEM). V upravnih spisih ni povratnice, da je bil zapisnik vročen uvozniku (tožniku), temveč le izjava carinskega delavca, da carinski zavezanec ni ugovarjal carinski osnovi 24.000,00 DEM.

Dne 16.11.1993 je tožnik prvostopnemu carinskemu organu predlagal obnovo carinskega postopka ter v predlogu navedel, da je moral motor vozila generalno popraviti, kar je dokazoval z računom pooblaščenega servisa. Njegov predlog za obnovo carinskega postopka je bil zavrnjen z odločbo Carinarnice C. z dne 24.12.1993, njegova pritožba zoper prvostopno odločbo pa z odločbo tožene stranke z dne 26.9.1994. Vrhovno sodišče pa je s sodbo U 1561/94-4 z dne 8.5.1996 zavrnilo tožnikovo tožbo, s katero je v upravnem sporu izpodbijal pravilnost in zakonitost drugostopne carinske odločbe.

Zahteva navaja, da je po določbi 34. člena CZ carinska osnova vrednost blaga. Vrednost uvoženega blaga, ki pomeni carinsko osnovo, je dogovorjena cena (transakcijska vrednost). Dogovorjena cena je dejansko plačana cena. Ob uvozu je tožnik vrednost uvoženega blaga, ki jo kot podlago za določitev carinske osnove navaja 34. člen CZ, izkazal s fakturo pooblaščenega prodajalca rabljenih vozil v znesku 18.700,00 DEM. Tožena stranka je bila na podlagi 2. odstavka 247. člena CZ upravičena ugotoviti, da podatki navedeni v carinski deklaraciji in le-tej priloženih listinah, ne ustrezajo stanju blaga oziroma, da blago ne sodi v tarifno postavko, ki je vpisana v deklaraciji. Vendar bi moral prvostopni carinski organ zapisnik o svoji ugotovitvi po določbi 2. odstavka 262. člena CZ vročiti deklarantu. V obravnavani zadevi je deklaracijo sicer vložil špediter, vendar pa je on po določbi 835. člena ZOR le mandatar uvoznika, in torej posluje v imenu in za račun naročitelja.

Prvostopni carinski organ bi moral zapisnik, zoper katerega CZ predvideva ugovor, vročiti uvozniku. Tožniku bi moral kot stranki v postopku dati možnost udeležbe (49. člen ZUP/86), potem, ko je odločba o odmeri carinskih dajatev postala dokončna pa dovoliti obnovo carinskega postopka iz razloga po 9. točki 1. odstavka 249. člena ZUP/86. Ker vročitev zapisnika z dne 18.8.1993 tožniku ni izkazana, je neutemeljeno stališče sodbe, da tožnik ni ugovarjal ugotovitvi carinarnice glede kakovosti in vrednosti blaga.

270. člen CZ dopušča poznejše vračanje carine in drugih uvoznih davščin. Deklarant lahko po določbi 2. točke 1. odstavka 270. člena CZ v enem letu od dneva vložitve deklaracije zahteva od carinarnice, pri kateri je plačal carino in druge uvozne davščine, da mu jih naknadno obračuna in izda odločbo o povračilu carine in drugih uvoznih davščin, ki jih je obračunala v večjem znesku od predpisanega. Tožnik je tak zahtevek vložil pravočasno. V njem je navedel nova dejstva in nove dokaze (z računom je dokazoval, da vozilo ni bilo vredno toliko, kot ga je po katalogu ocenil carinik). Iz UCD priloženega računa prodajalca izhaja, da je avtomobil vreden 18.700,00 DEM in ne 24.000,00 DEM, kot ga je na zahtevo carinika deklariral špediter. Računi o popravilu vozila, ki jih je priložil tožnik naknadno, v zvezi z računom prodajalca vozila utegnejo pripeljati do ugodnejše carinske odločbe za tožnika. Podani so torej razlogi za obnovo postopka tudi po 1. točki 1. odstavka 249. člena ZUP/86. Zato vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je carinarnica ravnala pravilno, ko je zapisnik, s katerim je bila ugotovljena carinska vrednost uvoženega blaga vročila špediterju, ki je v postopku carinjenja blaga nastopil v imenu tožnika kot deklarant. Kot deklarant je bil po CZ, ki je veljal v času carinjenja, pooblaščen za zastopanje uvoznika v postopku pred carinskimi organi, kar obsega vsa dejanja, ki spadajo v postopek carinjenja od prihoda blaga na carinsko območje do sprostitve blaga v prost promet. V postopek carinjenja spada med drugim vložitev UCD z obveznimi in predpisanimi prilogami, sodelovanje pri pregledu blaga, sprejem zapisnika o morebitnih nepravilnostih v UCD ter tudi vložitev ugovora zoper zapisnik. Razmerje med špediterjem in uvoznikom se ureja s pogodbo, ki ima dispozicijo (številko), pod katero se vodi postopek carinjenja. Opustitev vložitve ugovora zoper zapisnik je zato stvar pogodbenega razmerja med uvoznikom in deklarantom (špediterjem). Meni, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vrhovna državna tožilka v zahtevi, zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 253. člena CZ je deklarant oseba, ki vloži deklaracijo. To je oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba na katero so bile prenešene pravice iz listine, ali druga oseba, ki je upravičena vložiti deklaracijo. Iz upravnih spisov obravnavane zadeve izhaja, da je v imenu tožnika vložil deklaracijo špediter kot njegov zastopnik. Zato je, glede na navedeno zakonsko določbo, on deklarant. S tem, ko je postal deklarant, pa seveda nosi vse posledice, ki se vežejo na vložitev deklaracije (odgovornost za točnost podatkov in verodostojnost drugih listin, odgovornost za plačilo carinskega dolga, odgovornost za carinski prekršek ipd.). Pravilnost navedenega stališča je potrjena z določbo 1. odstavka 254. člena CZ, po kateri so druge osebe, ki nastopijo v postopku carinjenja blaga v imenu carinskega zavezanca (špediterji idr.) odgovorne za pravilnost opravljenih dejanj oziroma za opustitev dejanj, ki bi jih bilo treba opraviti. Če je carinarnica pri pregledu uvoženega osebnega avtomobila ugotovila, da podatki, ki so navedeni v deklaraciji in priloženih listinah, ne ustrezajo stanju blaga, je ravnala pravilno in v skladu z določbo 2. odstavka 262. člena CZ, ko je o svoji ugotovitvi sestavila zapisnik in ga vročila špediterju, saj je bil on deklarant. Zoper navedeno ugotovitev carinarnice je bil glede na določbo 1. odstavka 263. člena CZ upravičen vložiti ugovor špediter, ki je bil pri pregledu tudi navzoč. Opustitev ugovora zoper ugotovitev carinarnice je zato, glede na navedeno, zavezujoča tudi za tožnika. Zato sodišče zavrača ugovor vrhovne državne tožilke, da je neutemeljeno stališče izpodbijane sodbe, da tožnik ni ugovarjal ugotovitvi carinarnice glede kakovosti in vrednosti blaga. Določbe CZ so v razmerju do ZOR lex specialis. Zato je treba presojati, kdo je deklarant in s tem stranka v carinskem postopku, po določbah CZ.

V upravnem postopku, začetem na zahtevo stranke, je upravni organ vezan na postavljeni zahtevek. Zato je prvostopni carinski organ postopal pravilno in v skladu z zakonom, ko je presojal obstoj obnovitvenega razloga le po 1. točki 1. odstavka 249. člena ZUP/86, ki ga je tožnik kot edinega tudi uveljavljal v svojem predlogu. Ker iz upravnih spisov izhaja, da je bilo stanje vozila uvozniku ob uvozu vozila znano, je bil predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrnjen na podlagi 2. odstavka 250. člena ZUP/86, po katerem sme stranka zaradi okoliščine iz 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP/86 predlagati obnovo postopka le, če v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo postopka. Obnovo postopka je sicer mogoče uvesti tudi po uradni dolžnosti, vendar le, če to zahteva javni interes. V interesu stranke pa ni mogoče uradoma obnavljati postopka, ker ima stranka sama možnost varovati svoje pravice in pravne koristi v obnovi postopka, če da za tak postopek potrebno pobudo v predlogu za obnovo postopka. Zato sodišče zavrača ugovor vrhovne državne tožilke o kršitvi postopka, ker pristojni carinski organ ni dovolil obnove postopka po 9. točki 1. odstavka 249. člena ZUP/86, ki niti zahtevana ni bila.

V zadevi ne gre za naknadni obračun carine in drugih uvoznih davščin, saj tožnik zahteve za uvedbo tega postopka pri carinarnici, pri kateri je plačal carino, niti ni vložil. Zato ni utemeljen ugovor vrhovne državne tožilke o kršitvi 270. člena CZ, ki ureja postopek poznejšega obračunavanja, zaračunavanja in vračanja carine in drugih uvoznih davščin.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi 1. odstavka 50. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe ZUS/77 je uporabilo na podlagi določbe 3. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/2000).