Jedro

V konkretnem primeru je bistveno vprašanje, ali je v primeru, ko izredni študij ni organiziran po programu, kjer bi morali izredni študenti imeti v enem tednu tri dni študijskih obveznosti, pač pa imajo možnost obiskovati vse študijske obveznosti skupaj z rednimi študenti, izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 12. člena Pravilnika o subvencioniranju bivanja študentov. Ker v navedenem določilu 3. točke prvega odstavka 12. člena Pravilnika ne piše, da je ta pogoj izpolnjen le, če se izredni študij izvaja za izredne študente posebej, ločeno od rednih študentov, po mnenju sodišča zadostuje tudi, če lahko izredni študenti obiskujejo predavanja skupaj z rednimi študenti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Pisarne za študentske domove Študentskega doma A št. 60011-80168-3/2016/N-4OP z dne 10. 5. 2019, v zvezi z odločbo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 600-11/2019/2 z dne 22. 7. 2019 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 544/2017 z dne 3. 4. 2019 tako, da je po opravljeni obnovi postopka odpravil odločbo št. 60011-80168-3/2016/N z dne 21. 10. 2016 v zadevi izpolnjevanja splošnih pogojev in meril za subvencioniranje bivanja študentov za študijsko leto 2016/2017 in jo nadomestil z izpodbijano odločbo. Z izpodbijano odločbo pa je prošnjo tožnika ponovno zavrnil. 2. Iz obrazložitve sledi, da je prvostopenjski organ na podlagi pojasnil Pravne fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: Pravna fakulteta) z dne 14. 10. 2016, 9. 11. 2016 in 12. 12. 2016 ugotovil, da je Senat Pravne fakultete na 1. seji dne 20. 10. 2016 ugodil tožnikovi prošnji za hitrejše napredovanje tako, da se je tožnik 27. 10. 2016 vpisal v 2. letnik izrednega študija. Nadalje je na podlagi obvestila Pravne fakultete z dne 9. 11. 2016 ugotovil, da so se izredna predavanja najmanj tri dni v tednu izvajala zgolj za študente 1. letnika, ne pa tudi za izredne študente 2., 3. in 4. letnika, ki imajo sicer možnost obiskovanja vseh študijskih obveznosti, skupaj z rednimi študenti, kar jim Pravna fakulteta tudi priporoča. Z navedenimi ugotovitvami je prvostopenjski organ pisno seznanil tožnika, ki je pravočasno 17. 4. 2019 podal svojo pisno izjavo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za ponovno odločanje o pravici tožnika do subvencioniranja bivanja v študijskem letu 2016/2017, prvostopenjski organ pa jo povzema v nadaljevanju svoje obrazložitve. V pisni izjavi je tako tožnik izrecno izpostavil stališča iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 544/2017 z dne 3. 4. 2019 v obrazložitvi pod točko 8 in 11 glede pravilne razlage določil 12. člena Pravilnika o subvencioniranju bivanja študentov (v nadaljevanju Pravilnik). Ker se slednja po oceni tožnika razlikuje od interpretacije prvostopenjskega organa, je zato predlagal, naj prvostopenjski organ v ponovljenem postopku odloči v skladu z izpostavljenimi stališči in pravnim mnenjem sodišča v citirani sodbi ter prošnji tožnika za subvencioniranje bivanja za študijsko leto 2016/2017 ugodi in tožniku povrne tudi razliko do ekonomske stanarine v višini 297,01 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Glede na navedeno prvostopenjski organ pojasnjuje, da je sprva z odločbo z dne 21. 10. 2016 prvostopenjski organ ugotovil, da tožnik izpolnjuje splošne pogoje za subvencioniranje bivanja za študijsko leto 2016/2017, dokler ima status študenta oziroma najdlje do 30. 9. 2017, vendar je na podlagi pojasnil Pravne fakultete ugotovil, da je tožnik ob vpisu v 1. letnik Pravne fakultete 13. 10. 2016 vložil tudi prošnjo za hitrejše napredovanje, ki ji je Senat Pravne fakultete ugodil, tako da se je tožnik 27. 10. 2016 vpisal v 2. letnik izrednega študija in še isti dan prvostopenjskemu organu posredoval potrdilo o vpisu v 2. letnik izrednega študija, zato so bili tako podani pogoji iz 1. točke 260. člena ZUP za obnovo postopka, končanega z odločbo prvostopnega organa z dne 21. 10. 2016 o izpolnjevanju pogojev za subvencioniranje bivanja tožnika za študijsko leto 2016/2017 na podlagi vpisa v 1. letnik Pravne fakultete, tako da je prvostopenjski organ izdal sklep o obnovi postopka št. 60011-80168-3/2016/N-2 z dne 12. 12. 2016, s katerim je postopek obnovil. Prvostopenjski organ je na podlagi vseh dokazov ugotovil, da se je v študijskem letu 2016/2017 na Pravni fakulteti izvajal izredni študij najmanj tri dni v tednu le za študente 1. letnika, ne pa tudi za izredne študente 2., 3. ter 4. letnika, zato tožnik ne izpolnjuje splošnega pogoja iz 3. točke 1. odstavka 12. člena Pravilnika za subvencioniranje bivanja za študijsko leto 2016/2017, ne glede na pravno mnenje in stališča sodišča v sodbi št. I U 544/2017 z dne 3. 4. 2019, upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča v sklepu št. X Ips 1617/2005 z dne 20. 6. 2007 (8. odstavek obrazložitve), na podlagi katerega ima v ponovljenem postopku možnost odločanja v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča v sodbi št. I U 544/2017 z dne 3. 4. 2019, češ da ima utemeljene razloge za sprejeto odločitev, ker gre v zadevi za napačno razumevanje 3. točke 1. odstavka 12. člena Pravilnika s strani Upravnega sodišča, ker je predpisani pogoj glede izvajanja izrednega izobraževanja najmanj tri dni v tednu iz 3. točke 1. odstavka 12. člena Pravilnika vezan na visokošolski zavod, ne pa na možnosti ali izredni študent lahko skupaj z rednimi študenti obiskuje predavanja, seminarje in vaje, kar niti ne šteje za pravno pomembno dejstvo, kar posledično pomeni, da tožnik prav tako ni upravičen niti do povrnitve razlike do ekonomske stanarine v zahtevani višini.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, dodatno ob sklicevanju na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu št. X Ips 1617/2005 z dne 20. 6. 2007 (8. odstavek obrazložitve), četudi je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 544/2017 z dne 3. 4. 2019 v nasprotju s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 odločil nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča v navedeni sodbi.

4. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in neupoštevanja sodbe št. I U 544/2017 z dne 3. 4. 2019. Po stališču tožnika je bil v zadevi nepravilno uporabljen 12. člen Pravilnika, glede na to, da tožnik takrat ni bil v delovnem razmerju ali samozaposlen in je večino svojega časa namenjal izrednemu študiju drugega letnika Pravne fakultete, tožena stranka pa mu je subvencionirano bivanje odrekla zgolj zato, ker Pravna fakulteta ni organizirala za izredne študente ločenih predavanj, seminarjev ali vaj vsaj tri dni v tednu, četudi tega, kako fakulteta organizira in izvaja izredni študij, ne določa študent, ampak fakulteta. Ker Pravna fakulteta tedaj ni posebej organizirala ločenih predavanj, seminarjev ali vaj za izredne študente, ki so se lahko teh vsebin udeležili zgolj skupaj z rednimi študenti, kar jim je Pravna fakulteta tudi priporočala, je bil to edini način, da se je tožnik kot izredni študent udeležil učnih vsebin, za katere je plačal tudi šolnino, tako da se je pridružil učnim vsebinam, ki so bile organizirane za redne študente štiri dni na teden v zimskem in poletnem semestru študijskega leta 2016/2017. Ker 12. člen Pravilnika ne določa, da se morajo predavanja za redni in izredni študij izvajati ločeno in ker Zakon o visokem šolstvu izenačuje status rednega in izrednega študenta, medtem ko mora biti sam Pravilnik kot podzakonski akt usklajen z zakonom, se tudi tožnika ne sme postavljati kot izrednega študenta v diskriminatoren položaj v primerjavi z rednim študentom, saj bi to bilo v nasprotju z zakonom in sodbo št. I U 544/2017 z dne 3. 4. 2019, na katero je v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana tudi tožena stranka pri odločanju v ponovnem postopku. Posebej v tej zvezi izpostavlja, da je sam tožnik nemudoma poslal potrdilo o vpisu v 2. letnik izrednega študija organu prve stopnje takoj, ko je bilo to možno in sicer takoj ob vpisu dne 27. 10. 2016 ter ga ves čas sproti obveščal o relevantnem dejanskem stanju, prav tako so mu bili na razpolago vsi podatki o finančnem stanju tožnikove družine, ki jih tožnik podrobno opiše tudi v tožbi. Glede na to, da mu je tedaj Pravna fakulteta omogočila dostop do vseh učnih vsebin skupaj z rednimi študenti štiri dni na teden, kar mu je celo priporočila, je tožnik upravičen tudi do subvencioniranega bivanja v kraju izvajanja študija. V dokazne namene tožbi prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A 8), med drugim pojasnila Pravne fakultete o izvajanju izrednega študija ter Pogodbo o izrednem študiju za študijsko leto 2016/2017 z dne 27. 10. 2016, ki v 3. členu določa, da v primeru, če bo število študentov izrednega študija v posameznem letniku nižje od 50, Pravna fakulteta za te študente posebnih predavanj in vaj ne bo organizirala, bodo pa ti študentje imeli pravico obiskovati vse preostale organizirane oblike pedagoškega dela. Ker ni niti v ZVŠ-1 niti v Pravilniku izrecno zapisano, da mora fakulteta posebej organizirati predavanja za izredne študente, tožnik meni, da zgolj to, da Pravna fakulteta tedaj ni posebej organizirala učnih vsebin za izredne študente, še ne pomeni, da tožnik ni bil upravičen do subvencioniranja bivanja v študentskem domu. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih ponavlja tudi v odgovoru na tožbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

6. K točki 1:

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena odločba, ki je bila izdana v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča, št. I U 544/2017 z dne 3. 4. 2019, s katero je bila ponovno zavrnjena prošnja tožnika za subvencioniranje bivanja v študijskem letu 2016/2017, saj je sodišče, ko je v zadevi prvič odločalo, na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tedanji tožbi ugodilo in odpravilo tedaj izpodbijano dokončno prvostopenjsko zavrnilno odločbo s sodbo št. I U 544/2017 z dne 3. 4. 2019, zadevo pa vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, kar med strankama niti ni sporno. Prav tako med strankama ni sporno, da oba upravna organa prve in druge stopnje v ponovljenem postopku nista sledila pravnemu mnenju sodišča in stališčem glede uporabe materialnega prava pri odločanju v ponovljenem postopku, ki so izražena v pravnomočni sodbi št. I U 544/2017 z dne 3. 4. 2019 (8. in 11. točka obrazložitve).

9. Sodišče je že tedaj pri svojem prvem odločanju v zadevi ugotovilo (v 7. točki obrazložitve), da med strankama niso sporna relevantna dejstva, da se je tožnik v šolskem letu 2016/2017 vpisal na izredni študij v 2. letnik Pravne fakultete, prav tako ni sporno, da v navedenem šolskem letu Pravna fakulteta ni organizirala predavanj za izredne študente 2., 3. in 4. letnika, da pa so imeli ti izredni študentje možnost obiskovanja vseh študijskih obveznosti (predavanja, vaje, seminarji, ki so potekali štiri dni na teden v zimskem in letnem semestru) za redne študente, kar jim je Pravna fakulteta tudi priporočala. Sodišče enako kot pri prvotnem odločanju v zadevi tako ocenjuje, da v vseh bistvenih elementih dejansko stanje ni sporno, pač pa ostaja med strankama sporna predvsem uporaba materialnega prava, konkretno, kako razlagati 3. točko 1. odstavka 12. člena Pravilnika.

10. Pravilnik je v času, ko je bila izdana izpodbijana odločba, v 3. točki 1. odstavka 12. člena določal, da je eden od pogojev za subvencionirano bivanje tudi ta, da ima študent status študenta in se izobražuje po študijskih programih, ki se izvajajo kot izredni študij najmanj tri dni v tednu, ter niso v delovnem razmerju ali samozaposleni oziroma samostojni podjetniki. V konkretnem primeru je torej bistveno vprašanje, ali je v primeru, ko izredni študij ni organiziran po programu, kjer bi morali izredni študenti imeti v enem tednu tri dni študijskih obveznosti, pač pa imajo možnost obiskovati vse študijske obveznosti skupaj z rednimi študenti, izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 12. člena Pravilnika. Ker v navedenem določilu 3. točke prvega odstavka 12. člena Pravilnika ne piše, da je ta pogoj izpolnjen le, če se izredni študij izvaja za izredne študente posebej, ločeno od rednih študentov, po mnenju sodišča zadostuje tudi, če lahko izredni študenti obiskujejo predavanja skupaj z rednimi študenti. Iz navedenih razlogov sta po mnenju sodišča prvostopenjski organ in tožena stranka napačno razlagala citirano določilo Pravilnika.

11. V primeru, kakršna je obravnavana sporna zadeva, če sodišče upravni akt odpravi in zadevo vrne organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek skladno s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan. V takem primeru je pristojni upravni organ pri odločanju v ponovljenem postopku skladno z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča, tako glede uporabe materialnega prava, kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na podlagi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 pa je na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji.

12. Vendar sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da pri ponovnem odločanju v zadevi oba upravna organa prve in druge stopnje nista upoštevala pravnega mnenja Upravnega sodišča, izraženega v citirani pravnomočni sodbi št. I U 544/2017 z dne 3. 4. 2019, kot to zahtevajo določila 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih, pri čemer se oba sklicujeta na sodno odločbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 1617/2005 z dne 20. 6. 2007, v kateri je le-to zavzelo stališče, da ima upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, če ima za to utemeljene razloge. Vendar po presoji sodišča takšni utemeljeni razlogi v obravnavanem primeru niso podani oziroma iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kot je predhodno podrobno povzeta v obrazložitvi te sodbe pod točko 1 in 2, ne izhajajo. Prvostopenjski organ in za njim tožena stranka kot pritožbeni organ druge stopnje namreč zgolj ponavljata svoje argumente za sprejeto materialno pravno stališče glede razlage 3. točke 1. odstavka 12. člena Pravilnika v povezavi s 37. členom in 73.b členom ZViS-1 ter 84., 90., 91. in 92. členom tedaj veljavnega Statuta Univerze v Ljubljani. Vendar pa je glede pravilnosti uporabe materialnega prava v tej zadevi sodišče že zavzelo stališče v prejšnji sodbi, ki je postala pravnomočna dne 5. 1. 2017. V zvezi s tem sodišče še ugotavlja, da oba upravna organa prve in druge stopnje v ponovljenem postopku nista ugotovila drugačnega dejanskega stanja kot v prvotni, s prejšnjo sodbo odpravljeni odločbi. Ker oba pristojna upravna organa prve in druge stopnje v ponovljenem postopku nista sledila pravnemu mnenju sodišča v pravnomočni sodbi I U 544/2017 z dne 3. 4. 2019, gre tako za bistveno kršitev določb postopka (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in nepravilno uporabo materialnega prava (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

13. Ker je tako že na podlagi tožbe, izpodbijanega upravnega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi bistvene kršitve pravil postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1) in nepravilne uporabe materialnega prava, je sodišče v skladu s 1. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez oprave glavne obravnave na seji senata. Sodišče pri tem poudarja, kot je doslej že večkrat, med drugim v sodbi št. I U 390/2015 z dne 23. 4. 2015 (točka 32), da po 2. členu ZUS- 1 v povezavi s 1. odstavkom 157. člena Ustave odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le v primerih, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

14. Iz opisanih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora v ponovnem postopku postopati po določbi 4. odstavka 64. člena ZUS-1. K točki 2:

15. O stroškovnem zahtevku tožene stranke je sodišče odločilo skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 v izreku te sodbe pod točko 2 tako, da se tej zahtevi ne ugodi, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta stroški le tožeči stranki, ki pa jih v konkretnem primeru sama ni zahtevala, plačana sodna taksa za postopek pa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).