Jedro

Stranka mora v predlogu za obnovo izkazati za verjetno, da dokazov, ki so obstajali v prejšnjem postopku, ni imela možnosti uporabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. II U 44/97-8 z dne 18.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 23.9.1997. Z njim je bil zavržen njen predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Centrala L. z dne 14.7.1995. Z navedeno prvostopno odločbo je bilo pod točko 3.1.7., glede katere je vložen predlog za obnovo postopka, tožeči stranki naloženo, da mora za poslovno leto 1992 povečati dohodek za 115.738.801,90 SIT in vzpostaviti druge kratkoročne obveznosti v višini 115.738.801,90 SIT. Knjigovodske listine, ki jih je tožeča stranka navajala v predlogu za obnovo postopka in z njimi utemeljevala znižanje stroškov v navedeni višini, so bile podlaga za knjiženje poslovnih sprememb v letu 1992. Zato po presoji tožene stranke niso nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), saj ne gre za listine, ki niso bile znane v času pred izdajo odločbe oziroma se zanje ni vedelo.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka navajala knjigovodske listine, ki v prejšnjem postopku niso bile obravnavane in ocenjene, in z njimi utemeljevala opredelitev stroškov v višini 115.738.801,90 SIT kot odhodkov v smislu 72. člena takrat veljavnega Zakona o računovodstvu (Uradni list SFRJ, št. 12/89, v nadaljevanju ZR). Toda iz fotokopij navedenih knjigovodskih listin je razvidno, da so bile vse izdane že v letu 1992 in so torej obstajale v času prejšnjega postopka. Zato jih je po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka imela možnost pridobiti in predložiti davčnemu organu že v prejšnjem postopku. Tožena stranka je zato v predhodnem postopku pravilno ugotovila, da okoliščina (obnovitveni razlog), na katero tožeča stranka opira predlog za obnovo postopka, ni verjetno izkazana ter je, zaradi neizpolnjevanja formalnih pogojev za meritorno odločanje oziroma reševanje stvari, predlog za obnovo postopka pravilno zavrgla na podlagi 2. odstavka 255. člena ZUP/86. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da so listine, ki jih v predlogu za obnovo postopka navaja kot nov dokaz in z njimi uveljavlja obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 249. člena ZUP/86, zasegli organi kazenskega pregona. V času inšpekcijskega pregleda z njimi ni razpolagala in jih zato v prejšnjem postopku tudi ni mogla predložiti inšpekcijskemu organu in z njimi dokazovati pravilnost knjiženja izdatkov v letu 1992. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da knjigovodske listine, ki so obstajale že v prejšnjem postopku, niso nov dokaz in tudi ne, da jih je imela možnost predložiti davčnemu organu že v prejšnjem postopku. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 249. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi tudi v primeru, če se pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase, ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bili navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku. Kot obnovitveni razlog v smislu navedene zakonske določbe velja kot nov dokaz, samo takšen dokaz, ki je obstajal v času pred izdajo dokončne odločbe in se nanaša na prej ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temelji dokončna odločba, vendar ni bil znan ali se zanj ni vedelo, ali se je zanj vedelo, vendar se ni mogel uporabiti. Zato tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v predlogu za obnovo prejšnjega postopka navedene knjigovodske listine, ki so bile izdane v letu 1992, niso nov dokaz v smislu 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP/86, že zato, ker so obstajale v prejšnjem postopku.

Vendar pa mora stranka v predlogu za obnovo postopka izkazati za verjetno ne le, da gre za nov dokaz, ki bi pripeljal (sam zase, ali z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi) do drugačne odločbe, če bi bil uporabljen v prejšnjem postopku, temveč tudi, da je možnost uporabe takšnega dokaza nastala pozneje. Zgolj z navajanjem in ne da bi zato predložila dokaze, da so knjigovodske listine, s sklicevanjem na katere je v prejšnjem postopku opravičevala knjiženje stroškov reklamiranja v že navedeni višini, zasegli organi kazenskega pregona, tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da navedenih listin ni bilo mogoče predložiti davčnemu organu pred izdajo dokončne odločbe. Ker stranka ni verjetno izkazala okoliščin, na katere opira predlog za obnovo postopka, je bil ta na podlagi 2. odstavka 255. člena ZUP/86 pravilno zavržen. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, s katerimi izpodbija sodbo tožeča stranka, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.