Jedro

Z začetkom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica seznanjena že 20. 10. 2021, ko ji je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela. V slednjem ji je toženec predočil, da ji je 11. 10. 2021 priporočeno s povratnico po pošti poslal pisno seznanitev z očitano kršitvijo iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo. Očitano ravnanje je bilo v sklepu o prepovedi opravljanja dela opisano podobno kot nato v odpovedi. Upoštevaje te okoliščine, s katerimi je bila tožnica seznanjena že pred 29. 10. 2021, je pravilno prvostopenjsko razlogovanje, da dejanski prejem vabila na zagovor za tožnico ni mogel predstavljati presenečenja (že od 20. 10. 2021 dalje ga je morala pričakovati). Glede na vse ugotovljene okoliščine v izpodbijani sodbi in upoštevaje stališče, da nespoštovanje roka samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi. Tožnica je imela na voljo razumen čas za pripravo na zagovor.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. del1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica primarno uveljavljala, naj ji toženec zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prizna pravice na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, oziroma je podredno uveljavljala reintegracijo. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Navaja, da bi se sodnica morala izločiti, ker je v zadevi že odločala. Sodišče ni zaslišalo A. A. Tožnici ni omogočilo kontradiktornega postopka. Iz 24. točke sodbe izhaja orkestrirana izpoved prič, ki so zaposlene pri tožencu. Ta tožnici ni zagotovil tridnevnega roka za pripravo zagovora. V enem dnevu ni mogla najti zastopnika, ki bi bil prava uka oseba. Zaradi zdravstvenega stanja ni razumela, kaj bi delodajalec rad, oziroma ni mogla pristopiti na zagovor v roku enega dneva. Ne glede na to, če je bila z razlogi kršitev seznanjena že 20. 10. 2021, to ne opravičuje kršitve roka za zagovor. Če bi toženec upošteval zakonodajo, bi ji pravočasno posredoval vabilo na zagovor, oziroma bi določil drug datum zagovora. Zaradi psihičnega stanja ni bila sposobna izvesti klica tožencu ter se ni zavedala posledic neobveščanja delodajalca. Predlaga, naj sodišče upošteva 14., 15., 22., 23., 24. in 125. člen URS ter 6. člen EKČP.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je v zadevi že odločalo. S sklepom Pdp 287/2023 z dne 23. 11. 2023 je razveljavilo sodbo Pd 56/2022 z dne 2. 3. 2023 in zadevo vrnilo v novo sojenje. Napotilo je na postavitev ustreznega tožbenega zahtevka in izpostavilo okoliščine, ki so pomembne za ponovno presojo pravice do zagovora. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj ponovno presodi (ne)zakonitost odpovedi.

6.Predmet spora je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2021, ki je bila tožnici podana zato, ker v obdobju od 1. 10. 2021 do 15. 10. 2021 ni prišla na delo in o razlogu za to toženca ni obvestila (2. in 4. alineja prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljilo zakonitost izpodbijane odpovedi. Po nepotrebnem jih ne ponavlja.

7.Zmoten je pritožbeni očitek, da bi se sodnica morala izločiti, ker je v zadevi že odločala. Kot je razumeti pritožnico, z očitkom meri na izločitev prvostopenjske sodnice v ponovljenem sojenju (Pd 64/2024), vendar ta okoliščina ne predstavlja nobenega od razlogov iz 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi katerih sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije. Tudi sicer bi tožnica izločitev sodnice lahko zahtevala najkasneje do konca obravnave pred prvostopenjskim sodiščem (drugi odstavek 72. člena ZPP).

8.Z navedbo, da sodišče prve stopnje ni omogočilo tožnici kontradiktornega postopka, pritožba smiselno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitka z ničemer ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa obstoja te kršitve ne preverja po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9.Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo A. A. V izpodbijani sodbi je obrazloženo, da je bilo zaslišanje te priče predlagano glede tožničinega psihičnega stanja ob koncu oktobra 2021 in v začetku novembra 2021. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog pravilno zavrnilo z utemeljitvijo, da je ustrezen dokaz za pridobitev strokovne ocene o tožničinem psihičnem stanju postavitev sodnega izvedenca za psihiatrijo (243. člen ZPP), ta dokaz pa je tudi izvedlo. Pritožba tudi sicer obrazloženo ne oporeka prvostopenjskim razlogom za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje A. A.

10.Pritožba ne pojasni podrobneje očitka o "orkestrirani" izpovedi prič, ki naj bi izhajala iz 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. V citirani točki je sodišče prve stopnje povzelo izpovedi B. B., C. C. in D. D. Po presoji pritožbenega sodišča jih je ocenilo v skladu z 8. členom ZPP in prepričljivo obrazložilo, zakaj (tudi ob upoštevanju teh izpovedi) ni verjelo tožničinemu zatrjevanju, da naj bi izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi botrovalo tožničino nasprotovanje covidnim ukrepom in izražanje stališč v zvezi s tem. Pritožbeni pomislek, da so navedene osebe še vedno zaposlene pri tožencu in zato iz strahu niso izpovedale zoper njega, sam po sebi ne more ovreči verodostojnosti njihovih izpovedi, pa tudi sicer tožnica v prvostopenjskem postopku tega pomisleka ni izrazila.

11.Povsem posplošena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pristransko sledilo izpovedi B. B., saj je jasno, da ta ne bo izpovedala zoper delodajalca. Ocena katerega dela njene izpovedi (poleg že omenjene 24. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe) naj bi bila sporna, pritožba ne konkretizira. Prvostopenjska dokazna ocena, na katero je oprt zaključek o zakonitosti izpodbijane odpovedi (in ki vključuje tudi izpoved B. B.), po presoji pritožbenega sodišča tudi sicer temelji na pravilni uporabi 8. člena ZPP.

12.Pritožnica neutemeljeno očita, da toženec ni izvedel poštenega postopka, ker ji ni zagotovil tridnevnega roka za pripravo zagovora. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti delavca z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji te določbe pravilno izhajalo iz ustaljenega stališča sodne prakse, da nespoštovanje tega roka samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je od vsakokratnih okoliščin primera odvisno, ali je ta kršitev vplivala na delavčevo pravico do zagovora. Upoštevaje obširno obrazložena dejstva, ki v zvezi s to presojo izhajajo iz izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da tožnici pravica do zagovora ni bila kršena.

13.Napačna je pritožbena navedba, da je tožnica šele 2. 11. 2021 prejela poziv za razgovor (pisno seznanitev z očitanimi kršitvami z vabilom na zagovor za dne 3. 11. 2021). Upoštevaje podatke vročilnice, ki kot javna listina dokazuje resničnost v njej navedenih dejstev (224. člen ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo omenjeno pisanje tožnici vročeno s fikcijo (četrti odstavek 142. člena ZPP), ki je nastopila 28. 10. 2021. Pravna posledica tega dejstva je pravilna prvostopenjska presoja, da je rok za zagovor pričel teči 29. 10. 2021 (ki je prvi delovni dan roka, pisanje pa ji je bilo tega dne tudi puščeno v nabiralniku). Če se je tožnica odločila vzeti pošiljko iz nabiralnika šele 2. 11. 2021 in jo odpreti 3. 11. 2021 (česar ji sodišče prve stopnje sicer utemeljeno ni verjelo), so razlogi za pozno seznanitev z vsebino pošiljke izključno na njeni strani.

14.Pritožnica navaja, da zaradi zdravstvenega stanja (huda psihična stiska, blodnjavost, neorientiranost, neprisebnost) ni razumela, kaj bi delodajalec rad, ter da zaradi slabega psihičnega stanja ni mogla pristopiti na zagovor v roku enega dneva. Te navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta od vročitve vabila na zagovor do datuma predvidenega zagovora pretekla dva delovna dneva, tj. 29. 10. 2021 in 2. 11. 2021 (30. 10. 2021 - sobota; 31. 10. 2021 - nedelja, praznik; 1. 11. 2021 - praznik). Utemeljeno je zaključilo, da je tudi upoštevaje to dejstvo tožnica imela dovolj časa za pripravo zagovora. S sklicevanjem na izvedensko mnenje izvedenca za psihiatrijo je pravilno ugotovilo, da je zdravstveno stanje pri tem ni oviralo. Iz izvedenskega mnenja namreč ne izhaja, da bi bila pri tožnici podana stanja, pri katerih neutemeljeno vztraja v pritožbi. Tožnica (v obdobju od 1. 10. 2021 do 3. 11. 2021) ni bila psihotična, ni imela halucinacij ali blodnjavih idej, bila je bistre zavesti, orientirana ter zmožna komunikacije z delodajalcem. Kljub prilagoditveni motnji je bila zmožna obveščati delodajalca o vseh relevantnih okoliščinah. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ovrglo njeno trditev, da ob vročitvi vabila na zagovor zaradi zdravstvenega stanja ni razumela, kaj bi toženec rad od nje, ter je pravilno zaključilo, da je bila tožnica zmožna tako prevzeti poštno pošiljko, se pripraviti na zagovor v dveh delovnih dneh in se odzvati vabilu na zagovor.

15.Kršitev pravice do zagovora pritožnica zmotno utemeljuje z navedbo, da v enem dnevu ni mogla najti zastopnika, ki bi bil prava uka oseba. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da zakon za zagovor ne predpisuje obveznega zastopanja po pooblaščencu. Tudi sicer je tožnica za to, da si poišče pravno pomoč, dejansko imela na voljo dva delovna dneva, pri čemer pa kakršnegakoli prizadevanja za angažiranje pooblaščenca ni z ničemer utemeljila niti dokazala.

16.Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi toženec moral določiti drug datum zagovora. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, mu tožnica takšnega predloga niti ni podala.

17.Presojo, da tožnici pravica do razumnega časa za pripravo zagovora ni bila kršena, je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na okoliščino, da je imela za to pripravo dejansko na voljo pet dni. Od tega sta bila res le dva dneva t. i. delovna, medtem ko so trije dnevi padli na vikend oziroma praznik, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni zatrjevala, da je v teh treh dneh imela druge konkretne zadolžitve, ki bi ji pripravo na zagovor preprečevale.

18.Pritožbeno sodišče soglaša, da presoji o ustreznem roku za pripravo zagovora pritrjujejo tudi naslednji prvostopenjski razlogi. Z začetkom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica seznanjena že 20. 10. 2021, ko ji je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela. V slednjem ji je toženec predočil, da ji je 11. 10. 2021 priporočeno s povratnico po pošti poslal pisno seznanitev z očitano kršitvijo iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo. Očitano ravnanje je bilo v sklepu o prepovedi opravljanja dela opisano podobno kot nato v odpovedi. Upoštevaje te okoliščine, s katerimi je bila tožnica seznanjena že pred 29. 10. 2021, je pravilno prvostopenjsko razlogovanje, da dejanski prejem vabila na zagovor za tožnico ni mogel predstavljati presenečenja (že od 20. 10. 2021 dalje ga je morala pričakovati). Pritožnica neutemeljeno vztraja, da ne glede na to, če je bila z razlogi kršitev seznanjena že 20. 10. 2021, to ne opravičuje kršitve roka za zagovor. Glede na vse ugotovljene okoliščine v izpodbijani sodbi in upoštevaje stališče, da nespoštovanje roka samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi, pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu zaključku, da je tožnica imela na voljo razumen čas za pripravo na zagovor.

19.Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, tožnica ni zanikala, da v času od 1. 10. 2021 do 15. 10. 2021 (ko je bila po odločbi ZZZS z dne 9. 9. 2021 zmožna za delo v krajšem delovnem času) ni prišla na delo in o razlogu za odsotnost toženca ni obvestila. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno ugotovilo obstoj odpovednega razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

20.Pritožnica navaja, da zaradi psihičnega stanja (blodnjavost, psihotičnost, strah, neorientiranost ...) ni bila sposobna izvesti klica tožencu; mislila je, da je cel svet, zlasti pa toženec, proti njej, ter se ni zavedala posledic neobveščanja delodajalca. Takšno zatrjevanje je sodišče prve stopnje utemeljeno ovrglo. Sklicevalo se je na ugotovitev izvedenca za psihiatrijo, da je bila tožnica v času neupravičene odsotnosti z dela sposobna obvestiti delodajalca o svoji odsotnosti z dela oziroma razlogih zanjo. Ni bila psihotična, kot vztraja v pritožbi, bila je bistre zavesti itd. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni ugotovilo nobenih okoliščin, zaradi katerih tožnica ne bi bila sposobna obvestiti toženca o razlogu odsotnosti z dela; mogla in morala se je zavedati, da mora o odsotnosti obvestiti delodajalca, pa tega ni storila. Pravilno je poudarilo, da nenazadnje tudi odločba ZZZS z dne 9. 9. 2021 o ugotovljeni delovni zmožnosti (s krajšim delovnim časom) predpostavlja zmožnost izpolnjevanja vseh obveznosti iz delovnega razmerja, torej vključno z zakonsko predpisano obvestilno dolžnostjo (36. člen ZDR-1).

21.Razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo presojo o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1) in o tem, da na podajo odpovedi niso vplivali drugi razlogi (zlasti tožničino nasprotovanje covidnim ukrepom pri tožencu), pritožba konkretizirano ne izpodbija.

22.Pritožbeni predlog, naj sodišče upošteva 14., 15., 22., 23., 24. in 125. člen Ustave RS (URS) ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ne vpliva na sprejem drugačne odločitve. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja kršitev teh določb, pritožnica pa je tudi le prepisala njihovo definicijo, ni pa kršitev vsebinsko konkretizirala.

23.Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, zato je primarni in podredni tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

24.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

25.Toženec krije sam stroške odgovora na pritožbo, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na izid postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).