Jedro

Tožnikovo zahtevo za vračilo trošarine za določeno količino plinskega olja je organ prve stopnje zavrnil, ker je zaključil, da tožnikova evidenca ne odraža dejanskega stanja. Ta evidenca je bistvenega pomena pri ugotavljanju namena porabe goriva, saj se pri točenju v motorno vozilo na internem pretakališču ne izda noben račun, ki bi vseboval registrsko številko vozila, kot npr. pri bencinskem servisu. Zato je potrebno, da so takšne evidence skladne in pravilne. Navedenih pogojev tožnikove evidence v konkretnem primeru ne izpolnjujejo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil tožnikov zahtevek za vračilo trošarine za komercialni namen za mesec avgust 2010 za 35.224,43 litrov plinskega olja za pogonski namen, ker zakonsko ni upravičen (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da bo o stroških postopkih izdan poseben sklep. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 22. 9. 2010 pri prvostopenjskemu organu vložil zahtevek za vračilo trošarine za komercialni namen za mesec avgust 2010 za 161.179,35 litrov plinskega olja za pogonski namen. Prvostopenjski organ je 16. 12. 2010 izdal odločbo, s katero je tožnikovemu zahtevku delno ugodil in sicer za količino 125.954,92 litrov plinskega olja za pogonski namen v vrednosti 14.421,84 EUR, zavrnil pa del zahtevka za vračilo trošarine za komercialni namen za 35.224,43 litrov plinskega olja za pogonski namen v vrednosti 4.033,20 EUR. Na tožnikovo pritožbo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) odpravilo zavrnilni del izreka ter zadevo v tem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku. Prvostopenjski organ je ponovno ugotovil, da tožnikov zahtevek za vračilo trošarine za pogonsko gorivo za komercialni namen za mesec avgust za 35.224,43 litrov, ki je bilo točeno iz internega pretakališča, ni upravičen. Sklicuje se na devetnajsti odstavek 54. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-UPB8), ki določa, da imajo kupci – osebe, za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Uniji ali državah članicah EFTE – pravico do vračila dela plačane trošarine. Iz enaindvajsetega odstavka 54. člena tega zakona izhaja, da je upravičenec iz devetnajstega odstavka tega člena dolžan voditi evidence o nakupu in porabi plinskega olja. Nadalje se sklicuje na Pravilnik o vračilu trošarine za komercialni namen (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa pogoje za vračilo trošarine za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, način vračila trošarine ter med drugim evidence, ki jih mora voditi kupec plinskega olja (1. člen Pravilnika). Iz 4. člena Pravilnika izhaja, da če ima upravičenec interno pretakališče plinskega olja, mora med drugim voditi evidenco o nabavi plinskega olja za pogonski namen, ki vsebuje podatke o prostornini rezervoarja na internem pretakališču, datumu in količini prejema plinskega olja, ter evidenco o zalogi – razpoložljivi količini plinskega olja (po datumu nabave in polnitve) (2. alineja prvega odstavka 4. člena Pravilnika).

Prvostopenjski organ je iz predložene dokumentacije in ob pregledu zahtevka ugotovil, da evidenca za interno pretakališče izkazuje občasno večjo zalogo goriva, kot je volumen rezervoarja (npr. 23.349,46 litrov, 23.365,70 litrov, 24.395,05 litrov). Volumen rezervoarja internega pretakališča je 20.485,00 litrov. Evidenca internega pretakališča tako ne odraža dejanskega stanja zaloge goriva v internem pretakališču. Tožnikove ugovore, da so razlike med dejansko in evidenčno zalogo goriva v internem pretakališču posledica temperaturnih razlik in neenotnega načina merjenja ob dotokih ter iztokih iz internega pretakališča, kakor tudi iz razlogov določenih merilnih negotovosti merilnih naprav, prvostopenjski organ zavrača. V konkretnem primeru tožnikova evidenca ne izkazuje dejanskega stanja zaloge goriva v internem pretakališču, tožnik pa je pričel z usklajevanjem evidenčnega stanja z dejanskim stanjem zaloge goriva na osnovi mesečnih inventur šele v mesecu oktobru 2010. Glede na ureditev v Pravilniku, mora imetnik internega pretakališča zagotavljati podatek o stanju svoje zaloge po posameznem dnevu (datumu), zakonodaja, na podlagi katere se uveljavlja vračilo trošarine za komercialni namen, pa ne predvideva odstopanj oziroma nihanj količin zaloge goriva zaradi temperaturnih razlik oziroma merilnih negotovosti merilnih naprav. Prvostopenjski organ zaključuje, da je imel tožnik vse podatke in pogoje, na podlagi katerih bi mogel takoj zaznati anomalijo v evidenci (zaloga goriva, ki presega kapaciteto cisterne), ki dokazuje, da evidenca ne izkazuje dejanskega stanja. V kolikor bi tožnik takoj izmeril zalogo goriva v cisterni in v evidenci uskladil knjižno stanje z dejanskim, bi evidenca ponovno odražala dejansko stanje in si pridobila dokazno vrednost. Ker tožnik tega ni storil, evidenca internega pretakališča nima ustrezne dokazne vrednosti. Zato se tožnikov zahtevek zavrne.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in v celoti sledi obrazložitvi prvostopenjske odločbe (254. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se na dvajseti in dvaindvajseti odstavek 54. člena ZTro-UPB6 s spremembo ZTro-J ter 3. člen in 4. člen Pravilnika. V obravnavanem primeru gre za postopek, ki se vodi na zahtevo stranke in v katerem mora le-ta izkazati dejansko stanje natančno, določno in resnično ter za navedbe predložiti predpisane dokaze (torej tudi evidenco, ki vsebuje preverljive podatke o razpoložljivi količini plinskega olja in tako izkazati natančno količino plinskega olja). Izpodbijana odločba je zato pravilna.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Navaja, da je izrek izpodbijane odločbe nerazumljiv in neobrazložen, saj iz njega izhaja, da se zahtevek tožnika zavrne, „ker zakonsko ni upravičen“. Tožena stranka tožnikovemu pooblaščencu ni vročila odločbe drugostopenjskega organa, ne glede na to, da je bilo priloženo pooblastilo. Nepravilno in nepopolno pa je tudi ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je prvostopenjskemu organu predložil račune družbe A. d.d. in B. d.d. ter evidence po posameznih vozilih - avtobusih za dejansko polnjeno in uporabljeno plinsko olje za komercialni namen. Tožnik uveljavlja vračilo trošarine le za količine plinskega olja, ki so bile polnjene in uporabljene za komercialni namen, kar tudi izkazujejo evidence posameznih polnjenj v avtobuse po registrskih številkah. Na takšna dokazila, na katerih temelji zahtevek za vračilo, ne morejo vplivati morebitne razlike pri zalogi plinskega olja. Tožnik je tudi podal ustrezna pojasnila in dokazila ter predlagal dokaze, ki bi utemeljevali nastanek razlike pri zalogah plinskega olja. Gre za objektivne okoliščine, na katere tožnik ne more vplivati, in se nanašajo na fizikalne lastnosti plinskega olja, tj. raztezanje in krčenje. Z zavrnitvijo tožnikovega zahtevka je tožena stranka napačno uporabila ZTro in Pravilnik. Slednja namreč zahtevata dokazilo o količini porabe, ki pa v konkretnem primeru ni bila sporna. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in drugostopenjskega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavanem primeru je sporno ali ima tožnik pravico do vračila dela plačane trošarine za 35.224,43 litrov plinskega olja, ki naj bi ga porabil kot pogonsko gorivo za komercialni namen za mesec avgust 2010, glede katerega je v postopku uveljavljal, da je bilo iztočeno iz tožnikovega internega pretakališča. Prvostopenjski organ je tožnikovo zahtevo za vračilo trošarine za navedeno količino plinskega olja zavrnil, ker je zaključil, da tožnikova evidenca ne odraža dejanskega stanja. Pri tem se prvostopenjski organ sklicuje na devetnajsti odstavek 54. člena ZTro-UPB8 in 4. člen Pravilnika. Sodišče sicer ugotavlja, da je v konkretni zadevi relevanten Zakon o trošarinah (Uradni list RS. št. 84/98 do 56/2010 – v nad. ZTro), ki je veljal v obdobju, za katerega je tožnik uveljavljal vračilo trošarine, vendar navedena pomanjkljivost ne vpliva na pravilnost odločitve, saj se določbe vsebinsko ne razlikujejo. Iz dvajsetega odstavka 54. člena ZTro izhaja, da imajo za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, kupci – osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Evropski uniji ali državah članicah Efte – pravico do vračila dela plačane trošarine. Iz enaindvajsetega odstavka 54. člena ZTro izhaja, kdaj se šteje, da je plinsko olje porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni namen, iz dvaindvajsetega odstavka 54. člena ZTro pa izhaja, da je upravičenec iz dvajsetega odstavka tega člena dolžan voditi evidence o nakupu in porabi plinskega olja. Vračilo plačane trošarine uveljavlja upravičenec na podlagi pisnega zahtevka, ki ga vloži pri carinskem organu, in dokazil o registraciji vozila, za pogon katerega je bilo plinsko olje porabljeno, ter računov o nakupu plinskega olja, ki vključujejo registrsko oznako za zadevno vozilo. Iz 2. alineje prvega odstavka 4. člena Pravilnika pa izhaja, da mora, če ima upravičenec interno pretakališče plinskega olja, voditi evidenco o nabavi plinskega olja za pogonski namen, ki vsebuje podatke o prostornini rezervoarja na internem pretakališču, datumu in količini prejema plinskega olja, ter evidenco o zalogi – razpoložljivi količini plinskega olja (po datumu nabave in polnitve).

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za vračilo trošarine v mesecu septembru 2010. Za uspešno uveljavljanje navedene pravice bi moral izkazati, da izpolnjuje pogoje, določene v v 54. člen ZTro-UPB6 ter 4. členu Pravilnika. V konkretni zadevi pa je bilo ugotovljeno, da evidenca internega pretakališča ne odraža dejanskega stanja. Ta evidenca pa je tudi po presoji sodišča bistvenega pomena pri ugotavljanju namena porabe goriva, saj se pri točenju v motorno vozilo na internem pretakališču ne izda noben račun, ki bi vseboval registrsko številko vozila, kot npr. pri bencinskem servisu. Zato je potrebno, da so takšne evidence skladne in pravilne. Navedenih pogojev tožnikove evidence v konkretnem primeru ne izpolnjujejo. Tožnik je sam navedel, da je volumen cisterne na internem pretakališču 20.485,00 litrov in hkrati predložil v postopek evidenco internega pretakališča, ki tega podatka ni upoštevala, saj je zaloga občasno (določene dneve) presegala deklarirano kapaciteto cisterne. Glede na ugotovljene nepravilnosti, predložene evidence tudi po presoji sodišča ne morejo služiti kot dokaz o količini in namenu porabe plinskega olja. Sodišče se, glede na ugotovitve prvostopenjskega organa, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, strinja z zaključkom, da tožnik ni dokazal, da izpolnjuje predpisane pogoje za vračilo trošarine, tožnikove ugovore pa zavrača kot neutemeljene. Dokazno breme je na strani tožnika, ki bi za uspešno uveljavljanje zahteve za vračilo trošarine za pogonsko gorivo, porabljeno za komercialni namen, iztočeno iz tožnikovega internega pretakališča, moral izkazati evidentiranje natančnih količin plinskega olja (4. člen Pravilnika) ter tudi dokazati, da je bilo plinsko olje uporabljeno v vozilu za komercialni namen. Le v primeru, če tožnik dokaže, da je bilo v zahtevku za vračilo trošarine navedena količina pogonskega goriva iz internega pretakališča porabljena za komercialni namen, lahko prvostopenjski organ ugodi zahtevku za vračilu trošarine. Tožnik navedenega v postopku ni izkazal, čeprav je v postopku sodeloval, bil seznanjen z ugotovitvami prvostopenjskega organa in pozvan, da predloži ustrezne evidence.

Sodišče zavrača sklicevanje tožnika, da naj bi šlo za razhajanje v količini izmerjenih količin zaradi temperaturnih vplivov. Za uveljavljanje pravice do vračila trošarine so točno določeni pogoji, zaradi česar se vračilo trošarine lahko uveljavlja le ob izpolnjevanju tako določenih predpisanih pogojev. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da so razlog odstopanja v evidencah objektivne okoliščine. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori, da je izrek izpodbijane odločbe nerazumljiv in neobrazložen, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo razlogi, zaradi katerih je bila tožnikova zahteva zavrnjena, z navedenimi razlogi pa se strinja tudi sodišče. Tožnikove ugovore, da drugostopenjska odločba ni bila vročena tožnikovemu pooblaščencu, pa sodišče, glede na to, da je tožnik pravočasno vložil tožbo, kot nepomembne zavrača. Ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, ki bi vplivale na odločitev, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.