Jedro

Ker tožena stranka nikoli ni bila lastnica poslovnega prostora, tožeče stranke kot upravnice tudi ni bila dolžna obvestiti o „spremembi lastništva“, do katerega tako ali tako ni prišlo, ker je lastnica vseskozi druga pravna oseba.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 116411/2014 z dne 6. 9. 2014 tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), tožeči stranki pa naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni od vročitve sodbe povrne pravdne stroške v znesku 174,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in višje sodišče so vezani na dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka ni - in tudi nikoli ni bila - lastnica poslovnega prostora št. 27 na naslovu L, L., v zvezi s katerim tožeča stranka vtožuje stroške upravljanja in obratovanja v skupni višini 854,91 EUR po razdelilnikih za mesece maj, junij in julij 2014 (priloga A3-A5 spisa). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prejšnja lastnica tega poslovnega prostora, družba C. d.d., dne 12. 1. 2010 tožečo stranko obvestila o spremembi lastništva (priloga A13 spisa) in priložila kopijo prodajne pogodbe z dne 15. 12. 2009 (priloga spisa A14), iz katere po ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja, da je poslovni prostor kupila družba K. d.o.o., in sicer z matično številko 11 in davčno št. SI 00, pri čemer je ta družba kasneje še dvakrat spremenila firmo (dne 8. 10. 2013 v K. S. d.o.o., dne 10. 4. 2014 pa v T. d.o.o.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka (ki ima drugačno matično in davčno številko) ni in nikoli ni bila lastnica poslovnega prostora, pa tudi tožeča stranka ni bila o čem takšnem obveščena. To so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati, zaradi česar tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je tožeča stranka na podlagi obvestila o prodaji poslovnega prostora z dne 12. 1. 2010 in glede na kupoprodajno pogodbo z dne 17. 12. 2009 začela račune za obratovalne stroške in stroške upravljanja izdajati toženi stranki, saj tožeča stranka s temi pritožbenimi navedbami smiselno uveljavlja, da je bila tožena stranka lastnica poslovnega prostora (vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bila).

7. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka glede na vsebino obvestila o prodaji poslovnega prostora z dne 12. 1. 2010 in kupoprodajne pogodbe z dne 17. 12. 2009, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, lahko le družbo K. d.o.o. (z matično številko 11) štela za lastnico poslovnega prostora. Le ta družba je bila namreč tožeči stranki (kot upravnici) „notificirana“ kot lastnica poslovnega prostora, in ne tožena stranka. Zato tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka opustila dolžnost obveščanja o spremembi lastniškega stanja na posameznem delu, kar naj bi bilo v nasprotju s prvim odstavkom 17. člena Stanovanjskega zakonika - SZ-1, saj tega ni bila dolžna storiti, ker nikoli ni bila lastnica, niti ni bila „notificirana“ kot lastnica. Glede na navedeno tožeča stranka tudi neutemeljeno navaja, da je v Pogodbi o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki stavbe L., dogovorjeno, da v kolikor etažni lastnik o spremembi pisno upravnika ne obvesti, prevzema plačilo vseh stroškov obratovanja in vzdrževanja do predložitve kopije prodajne pogodbe.

8. Tožeča stranka bi morala zahtevati plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja od pravne osebe, za katero ji je prejšnja lastnica poslovnega prostora sporočila, da je nova lastnica, kar izhaja tudi iz kupoprodajne pogodbe, ki je bila tožeči stranki posredovana (sploh glede na to, da sama navaja, da zemljiškoknjižno stanje ni urejeno). Zato tožeča stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da jo je tožena stranka z dopisom z dne 20. 3. 2014 (priloga A10 spisa) obvestila „le“ o novi davčni številki, o „spremembi lastništva“ pa jo je obvestila šele 25. 8. 2014 (priloga A11 spisa). Tožena stranka nikoli ni bila lastnica poslovnega prostora, temveč je lastnica že vseskozi družba K. d.o.o., sedaj T. d.o.o. (z matično številko 11), zato tožena stranka tožeče stranke z dopisom z dne 25. 8. 2014 ni mogla obvestiti o „spremembi lastništva“, kot si to zmotno razlaga tožeča stranka, temveč jo je obvestila, da tožena stranka ni lastnica poslovnega prostora. Glede na navedeno se kot pravno nepomembne izkažejo pritožbene navedbe, da je tožeča stranka toženo stranko izrecno pozivala, da naj ji predloži kakršnokoli potrdilo o tem, zakaj naj račune izstavlja nanjo, oziroma naj se izjasni, ali je prišlo do prenosa lastninske pravice.

9. Tožeča stranka ne izpodbija (procesne) ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni zatrjevala, da je bil poslovni prostor z oddelitvijo dela podjetja od prenosne družbe K. S. d.o.o. (z matično številko 11) prenesen na novo ustanovljeno družbo (toženo stranko). Glede na to ugotovitev, pa tudi sicer, tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da iz delitvenega načrta ni razvidno, ali je med prenesenim premoženjem tudi obravnavani poslovni prostor, kar kvečjemu pomeni, da je kljub oddelitvi dela podjetja lastnica poslovnega prostora še vedno prenosna družba.

10. Strinjati se je tudi s presojo sodišča prve stopnje, da četudi je tožena stranka tekom izvršilnega postopka VL 59217/2011 plačala posamezne stroške, ki so bremenili poslovni prostor, to samo zase na dokazuje, da je tožena stranka lastnica ali uporabnica poslovnih prostorov, oziroma kakorkoli zavezana iz tega naslova.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).