Jedro

Dne 2. 11. 2022, ko je sodišče prve stopnje štelo, da je bila tožencu tožba vročena s fikcijo, toženec na spornem naslovu dejansko ni stanoval (ni imel dejanskega prebivališča), kljub temu, da je imel na tem naslovu še vedno prijavljeno stalno prebivališče. Toženec je torej res opustil dolžnost prijave prebivališča, kot mu nalaga ZPPreb-1. Vendar pa gre pri tem za upravno zadevo in takšne nepravilnosti lahko povzročijo upravnopravne sankcije.

Ob obrazloženem je torej toženec izkazal, da na naslovu, na katerem je sodišče štelo, da mu je bila tožba vročena s fikcijo, v času vročanja dejansko ni stanoval oziroma ni imel dejanskega prebivališča, zato ima prav, da vročitev tožbe tožencu ni bila pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., III. in IV. točki izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna plačati tožeči stranki (tožniku) znesek 4.200,00 EUR, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v delu, v katerem je tožnik od toženca zahteval plačilo zneska 5.800,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo (II. točka izreka). Razsodilo je še, da mora toženec v roku 15 dni poslati A. A., B. B., C. C. in D. D. priporočeno pismo s preklicem svojih trditev, kot je to razvidno iz III. točke izreka. Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 642,07 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del zamudne sodbe se pritožuje toženec, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni v zavrnilno sodbo ter tudi preostali del tožbenega zahtevka tožnika zavrne, podredno, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženec zatrjuje, da je bila izpodbijana zamudna sodba izdana v nasprotju z določbo 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki kot pogoj zahteva, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. Pojasnjuje, da mu tožba osebno nikoli ni bila vročena. Iz vpogleda v spis izhaja, da naj bi mu bila tožba vročena s fikcijo vročitve na naslovu F. Šele ob vpogledu v sodni spis, ko je bila tožencu vročena zamudna sodba, se je s predmetno tožbo seznanil. Na naslovu F., toženec ne prebiva že vse od 1. 7. 2020, ko se je s svojo družino preselil v Bruselj zaradi svojih službenih obveznosti. V začetku leta 2022 so stanovanje na F. prodali, stalno prebivališče pa so uradno spremenili šele proti koncu leta 2022, in sicer 23. 12. 2022, ko so ga prijavili pri sorodnikih v G. Vso pošto s F. so februarja 2023 tudi preusmerili na nov naslov stalnega prebivališča. Toženec ima v Bruslju prijavljeno začasno prebivališče, dejansko vsa družina v Bruslju prebiva že od selitve v letu 2020. Toženec ima ves ta čas tudi status diplomata. Za diplomate veljajo posebna pravila glede prijave prebivališča. S kupcem stanovanja je bilo dogovorjeno, da lahko toženec in njegovi družinski člani formalno prijavljeno stalno prebivališče na F. obdržijo do konca leta 2022. V zvezi s tem je bilo podano tudi naslovnikovo naročilo pošti z dne 23. 2. 2022, po katerem so se prispele pošiljke hranile kot poštno ležeče 30 dni pri pošti, za njihov prevzem pa je bila pooblaščena E. E. To naročilo ni veljalo za sodne pošiljke, vendar družina dejansko ni pričakovala nobenih takšnih pošiljk. O tem bo lahko izpovedal tudi toženec. Z okoliščino, da toženec in celotna njegova družina zaradi toženčevih službenih obveznosti biva v Bruslju, je bil seznanjen tudi tožnik. V zvezi s tem prilaga dva zapisnika iz kazenskega postopka. Z nepravilno vročitvijo tožbe je bila nedopustno kršena toženčeva pravica do izjave v postopku. Izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku so skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča. Naslovniku pa je treba omogočiti, da dokaže, da vročitev po fikciji ni bila pravilna, ker je stanovanje, kjer je bila vročitev, opustil. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-279/08 ter odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 88/2019. Za takšno situacijo gre tudi v predmetni zadevi, ko toženec že dalj časa (od leta 2020), tudi v času fikcije vročitve tožbe v predmetnem postopku, dejansko ni bival na naslovu F. Na naslovu je imel zgolj formalno prijavljeno stalno prebivališče, dejansko pa je ves ta čas bival v tujini, kar je bilo tudi tožniku dobro poznano.

Zamudna sodba je tudi materialnopravno nepravilna, in sicer glede odločitve o nedopustnosti fotografiranja tožnika v smislu posega v njegovo zasebnost ter čast in dobro ime, glede višine prisojene denarne odškodnine in glede naložitve preklica izjave ter opravičila. Toženec pojasnjuje, da je kazenski postopek zoper tožnika kot obdolženca vodilo državno tožilstvo. To je očitno presodilo, da obstaja utemeljen sum, da je tožnik storil očitano kaznivo dejanje. Očitek, da naj bi toženec zavestno širil neresnična dejstva o tožniku, je neresničen, tožba pa je nesklepčna. Tožnik je bil v kazenskem postopku oproščen, vendar so ga kot osebo, ki se je vse tri kritične dni nahajala na območju, kjer je oškodovanka zaznala zalezovalca, prepoznale kar štiri osebe. Očitki, da toženec ni imel dokaza in je vedel, da gre za neresnične obtožbe, zato niso na mestu. Toženec je obdolženega fotografiral izključno za potrebe predkazenskega in kazenskega postopka po navodilih kriminalistva. Ni šlo za protipravno in namerno škodoželjno fotografiranje in razpečevanje, kot to v tožbi povsem neutemeljeno očita tožnik. Sodišče v tovrstnih primerih pri presoji (ne)zakonitosti pridobljenih dokazov, ki jih za potrebe kazenskega postopka pridobijo zasebniki, opravi t. i. test sorazmernosti. Fotografije so bile v kazenskem postopku dopuščene kot zakonit dokaz, o protipravnem oziroma nedopustnem ravnanju toženca ni mogoče govoriti. Pravdno sodišče je vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, ne pa tudi na oprostilno. Fotografiranje tožnika je bilo v tem primeru le obrambno sredstvo za varstvo oškodovankine pravice do osebne varnosti.

Nepravilna je tudi presoja sodišča, da naj bi toženec s fotografiranjem in prepoznavanjem tožnika nedopustno posegel v njegovo čast in dobro ime. Sodišče niti z besedo ni pojasnilo, zakaj naj toženec ne bi imel utemeljenih razlogov verjeti v resničnost izjave svoje hčerke, da jo je zalezoval prav tožnik. Toženec je imel utemeljene razloge verjeti v resničnost izjav oškodovanke in posledično svojih izjav, zato v skladu s stališčem sodne prakse o nedopustnih posegih v čast in dobro ime ni mogoče govoriti. Sodišče tudi ni pojasnilo, v čem naj bi izjave oziroma mnenja toženca imeli namen zaničevati tožnika. Izpodbijana sodba je torej ne le materialnopravno nepravilna, ampak tudi neobrazložena, gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju toženca je tožba tudi nesklepčna, saj tožnik ne zatrjuje, zakaj naj bi toženec vedel oziroma moral in mogel vedeti, da njegove izjave domnevno niso resnične.

Materialnopravno je zmotna tudi odločitev sodišča glede višine prisojene denarne odškodnine in glede odločitve o nedenarnem sankcioniranju toženca (preklicu izjave ter opravičilu). Sodišče ni z ničemer pojasnilo, zakaj naj bi bili obe sankciji potrebni za odškodovanje oziroma celotno odpravo posledic. Toženec podaja še ugovor zastaranja vtoževane odškodninske terjatve.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu z določilom 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče izda zamudno sodbo med drugim pod pogojem, da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. Toženec obstoj tega pogoja za izdajo zamudne sodbe v pritožbi, kot izhaja iz prej navedenega, obsežno izpodbija, za svoje trditve prilaga tudi listinske dokaze, po presoji le teh pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da so njegove tovrstne pritožbene navedbe utemeljene.

6. Kot izhaja iz podatkov spisa in sodbe sodišča prve stopnje, je bila tožencu tožba vročena s fikcijo (četrti odstavek 142. člena ZPP) dne 2. 11. 2022. Iz poizvednice na list. št. 18 namreč izhaja, da je pismonoša dne 18. 10. 2022 poizkušal pošiljko vročiti osebno na naslovu F. Vročitev ni bila mogoča (ni bilo osebe za prevzem), zato je v hišni predalčnik vložil obvestilo o prispelem pismu. Ker pismo ni bilo prevzeto v roku za prevzem, je bilo po preteku tega roka, tj. 4. 11. 2022, vloženo v hišni predalčnik naslovnika. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da je bila tožba tožencu vročena 2. 11. 2022. Toženec utemeljeno navaja, da je pravilo vročitve s fikcijo izjema in ga je treba razlagati tako, da ne posega v pravico do izjave (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-279/08 ter sklep VSRS II Ips 88/2019). Izjema od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku je tako mogoča le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja). Tožencu pa mora biti dana možnost, da dokaže, da na naslovu, kjer se mu je vročala pošiljka, v tistem času ni stanoval. S predložitvijo listinskih dokazov, priloženih k pritožbi, je ravno to toženec tudi dokazal. Iz izpiska iz zemljiške knjige B5 tako izhaja, da je bilo stanovanje na naslovu F. v začetku leta 2022 prodano, kot zatrjuje toženec v pritožbi. Iz drugih listin je razvidno, da ima toženec (skupaj z družino) začasno prebivališče v Belgiji od 30. 1. 2020 (B7) oziroma da živi od 1. julija 2020 na naslovu H. (Belgija) (B8). Iz prilog B10 in B11 nadalje izhaja, kot navaja toženec v pritožbi, da je bilo 23. 2. 2022 podano naslovnikovo naročilo pošti (med drugim toženca), da se prispele pošiljke hranijo kot poštno ležeče 30 dni na pošti, E. E. pa je toženec pooblastil za prevzem poštnih pošiljk. Kot utemeljeno navaja toženec v pritožbi, pa takšno naročilo ne velja za sodne pošiljke (glej prilogo B10), niti pooblastilo, dano zgolj na pošti, ne zadošča za prevzem sodnih pošiljk s strani pooblaščenca, zato so drugačne navedbe v odgovoru na pritožbo neutemeljene. Kot izhaja iz priloge B6, je toženec stalno prebivališče na naslovu G., prijavil 23. 12. 2022. Dne 2. 11. 2022, ko je sodišče prve stopnje štelo, da je bila tožencu tožba vročena s fikcijo, torej toženec na spornem naslovu dejansko ni stanoval (ni imel dejanskega prebivališča), kljub temu, da je imel na tem naslovu še vedno prijavljeno stalno prebivališče. Toženec je torej res opustil dolžnost prijave prebivališča, kot mu nalaga Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb-1). Vendar pa gre pri tem za upravno zadevo in takšne nepravilnosti lahko povzročijo upravnopravne sankcije.1

7. Ob obrazloženem je torej toženec izkazal, da na naslovu, na katerem je sodišče štelo, da mu je bila tožba vročena s fikcijo, v času vročanja dejansko ni stanoval oziroma ni imel dejanskega prebivališča, zato ima prav, da vročitev tožbe tožencu ni bila pravilna.

8. Ker torej tožba tožencu ni bila pravilno vročena v odgovor, pogoj iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe ni izpolnjen. Sodišče druge stopnje je zato zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I., III. in IV. točki izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve določb postopka ne more odpraviti samo. V nasprotnem primeru bi prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Tožencu tožba še ni bila pravilno vročena in je sodišče doslej presojalo le pogoje za izdajo zamudne sodbe, v nadaljevanju pa bo moralo (ob odgovoru na tožbo) izpeljati celoten dokazni postopek. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da razveljavitev izpodbijane odločbe ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Zaradi razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu iz že navedenih razlogov, sodišče druge stopnje na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Glej sklep VSRS II Ips 72/2002: Kršitev zakonske obveznosti sporočiti spremembo naslova ima za to fizično osebo lahko le tisto sankcijo, ki jo določa osnovni zakon, ki pa tako kršitev označuje kot prekršek.