Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja tako izhaja, da je tožnik nabavil trošarinske izdelke po ceni z vključno trošarino in jih tudi porabil kot sestavino za izdelavo drugih izdelkov, za končni izdelek pa ni plačal trošarine po obračunu v skladu s pravili za obračunavanje in plačevanje trošarine, ampak šele na podlagi odmerne odločbe, izdane v inšpekcijskem nadzoru. Pravica do vračila trošarine temelji na predpostavki, da je trošarinski zavezanec ravnal zakonito in plačal trošarino za končni izdelek po obračunu. Plačilo na podlagi odmerne odločbe pa tega ne more nadomestiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Maribor zavrgel zahtevek tožnika za vračilo plačane trošarine za nabavljene trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino, porabljene kot sestavina za izdelovanje drugih trošarinskih izdelkov za obdobje od junija 2007 do decembra 2010 na podlagi 5. točke prvega odstavka 30. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro), ker je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno oziroma je stranki že bila izdana zavrnila odločba št. DT 42301-4266/2011-5 z dne 26. 5. 2011 (točka 1 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve. Stroški v tem postopku niso bili priglašeni (točki 2 in 3 izreka). Tožnik je 24. 8. 2011 vložil vlogo za vračilo plačane trošarine za obdobje od junija 2007 do decembra 2010 za nabavljene trošarinske izdelke. Carinski organ navaja določbo 5. točke prvega odstavka in četrtega odstavka 30. člena ZTro ter prvi odstavek 36. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ najprej preizkusi zadevo in jo zavrže s sklepom, če se je o isti upravni zadevi že vodil upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga na katero se opira zahtevek ni spremenilo. Carinski urad Maribor je o isti zadevi že pravnomočno odločil z odločbo št. DT 42301-4266/2011-5 z dne 26. 5. 2011 s katero je zahtevek tožnika za vračilo trošarine za obdobje od junija 2007 do decembra 2010 zavrnil na podlagi 5. točke prvega odstavka 30. člena ZTro, ker tožnik ni izpolnjeval pogojev.

Tožnik vloge za vračilo trošarine ni dopolnil z dokazilom o plačilu trošarine za končni izdelek in tudi ni bil naveden v evidenci trošarinskih zavezancev. Zaradi navedenega je bil pri tožniku opravljen tudi inšpekcijski nadzor. Ker je tožnik v obdobju od junija 2007 do decembra 2010 proizvajal trošarinske izdelke iz skupine alkoholnih pijač, bi moral biti po 1. točki 4. člena ZTro trošarinski zavezanec in je bil dolžan prijaviti dejavnost proizvodnje trošarinskih izdelkov v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZTro. Zaradi neprijavljene dejavnosti proizvodnje alkoholnih pijač je te nezakonito proizvajal in prodajal. V skladu s prvim odstavkom 16. člena ZTro v takšnem primeru prav tako nastane obveznost plačila trošarine. Carinski urad Maribor navaja določbo 1. točke 4. člena, 62. člen in 1. točko prvega odstavka 5. člena ZTro. Pravica do vračila trošarine temelji na pogoju, da je davčni zavezanec ravnal zakonito in nabavljal trošarinske izdelke s plačano trošarino, ki jih je porabil kot sestavino za izdelavo drugih trošarinskih izdelkov ter da je plačal trošarino za končni izdelek v skladu z zakonskimi pravili o obračunavanju in plačevanju trošarine za proizvedene trošarinske izdelke. Ker pa ta zakonski pogoj za vračilo trošarine ni bil izpolnjen, ni bilo mogoče ugoditi zahtevku tožnika za vračilo trošarine. Glede na navedeno je Carinski urad Maribor z odločbo DT 42301-4266/2011-5 z dne 6. 5. 2011 zahtevek tožnika zavrnil. Ker je bilo o zahtevku tožnika tako že odločeno, je Carinski organ Maribor ponoven zahtevek tožnika za vračilo trošarine z izpodbijanim sklepom zavrgel. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ tožnikov zahtevek zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno. Tožnik je zahtevek za vračilo trošarine na podlagi 5. točke prvega odstavka 30. člena ZTro za ista obdobja vložil že 26. 4. 2011 in nato ponovno še 24. 8. 2011. V predmetni zadevi se preverja pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju tožnikove zahteve za vračilo trošarine. Tožnik ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost postopka inšpekcijskega nadzora in pravilnosti odločbe št. DT 0611-53/2011-1 z dne 6. 7. 2011 izdane v izrednem inšpekcijskem nadzoru zaradi preverjanja pravilnega izvajanja trošarinskih predpisov. Navaja 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Med strankama je sporno ali se je dejansko oziroma pravno stanje spremenilo. Tožnik je nabavil trošarinske izdelke po ceni z vključno trošarino in jih porabil kot sestavino za izdelavo drugih trošarinskih izdelkov, vendar ni plačal trošarine za končni izdelek v skladu s splošnimi pravili o obračunavanju in plačevanju trošarin, to je po obračunu v skladu s 34. in 35. členom ZTro. To stanje pa je enako dejanskemu stanju na podlagi katerega je bil njegov zahtevek z odločbo 26. 5. 2011 pravnomočno zavrnjen. Nespremenjena je tudi materialna pravna podlaga, na kateri je temeljil ponovni tožnikov zahtevek in sicer 5. točka prvega odstavka 30. člena ZTro, v zvezi z četrtim odstavkom istega člena ZTro.

Tožnik v tožbi ugovarja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava. Carinski organ je v zadevi vračila trošarine na podlagi zahtevka za vračilo trošarine odločil prvič že v postopku inšpekcijskega nadzora, ko je bil tožnik seznanjen, da bo moral plačati trošarino. V tem obdobju tožnik še ni plačal trošarine, zato je šele po plačilu trošarine na podlagi odločbe o inšpekcijskem nadzoru ponovno vložil zahtevek za vračilo trošarine, saj je bil do vračila dejansko upravičen. Trošarino je plačal v roku 30 dni po izdani odločbi. V tožbi navaja potek inšpekcijskega postopka in navedbe A.A. Ugovarja kršitev načela zakonitosti v davčnih zadevah, saj ni možna obremenitev, če ni določena z zakonom (147. člen Ustave RS). Ugovarja, da je Carinski organ ravnal pristransko. Dohodek je lahko le enkrat obdavčen z istovrstno dajatvijo. Navedeno pa v tožnikovem primeru ni bilo upoštevano. Navaja 4. točko 25. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) po katerem pravica tožnika do vračila plačanega davka, ki ga je bil dolžan plačati zastara v petih letih od dneva, ko ga je tožnik plačal oziroma od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga tožnik ni bil dolžan plačati. Navaja 30. člen ZTro. Glede na načelo ekonomičnosti postopka bi moral carinski organ združiti oba postopka, postopek plačila trošarine in postopek vračila trošarine, saj gre za istovrstno dajatev. Zaradi obveznosti plačila tako velike dajatve, se je tožnik znašel v stanju insolventnosti in je moral najeti tudi kredit. Tožnik ugovarja, da ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2. Za končne izdelke je trošarino plačal na podlagi odločbe, sedaj pa ima zaradi tega velike likvidnostne težave. Vztraja, da je treba obravnavati nepravočasno registracijo trošarinskega zavezanca kot prekršek in se ne strinja, da se zadeva obravnava kot nezakonita proizvodnja alkohola. Tudi prekršek ni bil storjen namerno. Država pa v primeru prekrška davčnemu zavezancu ne sme naložiti več davka kot je predpisano z zakoni. Prekršek tožnika bi morala sankcionirati v smislu določb Zakona o prekrških. Tožnik ni vedel, da bi moral biti registriran kot trošarinski zavezanec oziroma kot proizvajalec trošarinskih izdelkov (alkohola in alkoholnih pijač). Takoj ko je bil tožnik s tem seznanjen, je izvedel registracijo. Carinski inšpekcijski pregled je bil pri tožniku uveden zaradi preverjanja pravilnega izvajanja trošarinskih predpisov. Trošarinski predpisi pa ne določajo kdo lahko proizvaja alkoholne pijače, temveč določajo obračunavanje, plačevanje in vračanje trošarine ter vodenje ustreznih evidenc. Tožnik ima nesporno pravico do vračila trošarine, ki jo je plačal dvakrat, enkrat dobavitelju in še enkrat carinskemu organu. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter mu prisodi priglašene stroške tega postopka.

Tožena stranka vztraja pri obrazložitvi obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je v konkretnem primeru sporna pravilnost in zakonitost izdaje sklepa s katerim je Carinski urad Maribor zavrgel zahtevo tožnika za vračilo plačane trošarine za nabavljene trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino, porabljene kot sestavina za izdelovanje drugih trošarinskih izdelkov za obdobje od junija 2007 do decembra 2010 na podlagi 5. točke prvega odstavka 30. člena ZTro, ker je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno z zavrnilo odločbo Carinskega urada Maribor št. DT 42301-4266/2011-5 z dne 26. 5. 2011. Pri tem pa se pri preizkusu pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa upošteva stanje, kot je bilo v času izdaje tega sklepa. Tožnik je zahtevek za vračilo trošarine na podlagi 5. točke prvega odstavka 30. člena ZTro za ista davčna obdobja (od junija 2007 do decembra 2010) vložil 26. 4. 2011 in nato ponovno 24. 8. 2011. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP upravni organ najprej preizkusil zadevo in jo zavrže s sklepom, če se je o isti upravni zadevi že vodil upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga na katero se opira zahtevek ni spremenilo. Med strankama ni sporno, da je Carinski urad Maribor je o isti zadevi že pravnomočno odločil z zavrnilno odločbo št. DT 42301-4266/2011-5 z dne 26. 5. 2011, ker tožnik ni izpolnjeval zakonsko predpisanih pogojev za vračilo trošarine. Sporno pa je ali se je dejansko ali pravno stanje na katerem v danem primeru temelji tožnikov zahtevek, spremenilo.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik nabavljal sadno žganje 52 % za katerega je ob nabavi plačal trošarino in ga nato porabil v lastni proizvodnji kot sestavino za izdelavo drugih trošarinskih izdelkov - alkoholnih pijač, za katere pa ni obračunaval in plačeval trošarine. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tako izhaja, da je tožnik v obdobju od junija 2007 do decembra 2010 nabavil trošarinske izdelke po ceni z vključno trošarino in jih tudi porabil kot sestavino za izdelavo drugih izdelkov, za končni izdelek pa ni plačal trošarine po obračunu v skladu s pravili za obračunavanje in plačevanje trošarine (34. člen in 35. člen ZTro), ampak šele na podlagi odmerne odločbe, izdane v inšpekcijskem nadzoru. Tožnik vloge za vračilo trošarine ni dopolnil z dokazilom o plačilu trošarine za končni izdelek in tudi ni bil naveden v evidenci trošarinskih zavezancev. Pravica do vračila trošarine temelji na predpostavki, da je trošarinski zavezanec ravnal zakonito in plačal trošarino za končni izdelek po obračunu. Plačilo na podlagi odmerne odločbe pa tega ne more nadomestiti. Carinski organ je tožniku pravilno pojasnil, da plačilo trošarine za končne izdelke na podlagi odmerne odločbe izdane v postopku inšpekcijskega nadzora ne pomeni relevantne spremembe dejanskega stanja. Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je tudi po oceni sodišča enako dejanskemu stanju, na podlagi katerega je bil tožnikov zahtevek z odločbo Carinskega urada Maribor št. DT 42301-4266/2011-5 z dne 26. 5. 2011 pravnomočno zavrnjen. Tožnikov ugovor zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je glede na navedeno, neutemeljen. Kot sta pravilno ugotovila že oba carinska organa je nespremenjena tudi materialna pravna podlaga, na kateri temelji ponovni tožnikov zahtevek (vložen 24. 8. 2011) in sicer 5. točka prvega odstavka 30. člena ZTro, v zvezi z četrtim odstavkom istega člena ZTro.

Prav tako je neutemeljen ugovor tožnika, da ni vedel, da bi moral biti registriran kot trošarinski zavezanec oziroma kot proizvajalec trošarinskih izdelkov (alkohola in alkoholnih pijač). Neupravičen je tudi ugovor tožnika, da je Carinski organ ravnal pristransko in da je lahko dohodek le enkrat obdavčen z istovrstno dajatvijo. Tožnik tudi sam v tožbi navaja, da je Carinski organ o zahtevku tožnika za vračilo trošarine za predmetne trošarinske izdelke za sporno obdobje odločil prvič že v postopku inšpekcijskega nadzora. V tem času tožnik res še ni plačal trošarine. Trošarino je nato poravnal po izdaji odločbe o inšpekcijskem nadzoru in nato ponovno vložil zahtevek za vračilo trošarine. Tako tudi iz navedb tožnika v tožbi izhaja, da tudi sam tožnik priznava, da za končni izdelek ni plačal trošarine po obračunu v skladu s pravili za obračunavanje in plačevanje trošarine (34. člen in 35. člen ZTro), ampak šele na podlagi odmerne odločbe, izdane v inšpekcijskem nadzoru. Tako nesporno niso bili izpolnjeni pogoji iz 5. točke prvega odstavka 30. člena ZTro v zvezi z četrtim odstavkom istega člena ZTro. Temu posledično je bila tudi izdana zavrnilna odločba z dne 26. 5. 20111. Ker je bila izdana pravnomočna zavrnilna odločba o isti stvari in se dejansko stanje ali pravna podlaga na katero se opira zahtevek ni spremenilo, je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom tožnikov zahtevek za vračilo trošarine za sporno obdobje pravilno zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Ker okoliščine relevantne za odločitev niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločalo brez glavne obravnave.

Sodišče je na podlagi druge alineje drugega ostavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici, ker se izpodbija procesna odločitev v postopku izdaje upravnega akta.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.