Jedro

Iz izpodbijane odločbe in iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnica pozvana na dopolnitev dokazil in sicer na predložitev programa posveta, iz katerega naj bi bil razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden in s tem tiste odločilne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referata. Tožnica pa programa posveta, ki je potreben za ovrednotenje sodelovanja na navedenih znanstvenih posvetih, ni predložila. Iz razlogov izpodbijane odločbe pa izhaja tudi, da navedene dejanske odločilne okoliščine tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je tožnica predložila po pozivu na dopolnitev vloge. Hkrati tožnica v tožbi tudi sama navaja, da tudi organizator posvetovanja, ministrstvu ni želel predložiti dodatnih listin. S tem pa tožnica potrdi navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je tudi tožena stranka poskušala pridobiti od organizatorja posveta program posveta oziroma ustrezna dokazila, pa tudi organizator posveta zahtevanih listin ni predložil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožnice za napredovanje v naziv svétnica.

2. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo pri pregledu predloga in predloženih dokazil ugotovljeno, da je imela tožnica naziv svetovalka najmanj pet let, da je uspešno končala programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobila funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Pravilnik) izkaže najmanj 7 točk, da pa ni izkazala dovolj točk z opravljenim dodatnim strokovnim delom v skladu z 2. točko č) razdelka 20. člena Pravilnika, saj potrdil o izvedbi referatov na 13. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu v organizaciji Združenja A., ki sta bila v letu 2015, ni bilo mogoče vrednotiti. Na podlagi prejetih obvestil in anonimnih prijav je bilo ugotovljeno, da verodostojnosti dokazil o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih v organizaciji Združenja A. ni mogoče potrditi. Tožnica je bila pozvana k dopolnitvi vloge, ki jo je dopolnila s kopijami naslovnih strani zbornikov in z dopisom, programa posveta, ki bi izkazoval posameznega referenta ter naslov vsakega izvedenega referata, pa ni predložila. Ker torej predloženih dokazil ni bilo mogoče preizkusiti in zato tudi ne vrednotiti, tožnica za opravljena dodatna strokovna dela ni izkazala 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki se vrednotijo s tremi ali več točkami, zato ne izpolnjuje vseh pogojev iz prvega odstavka 11. člena Pravilnika kumulativno. Posledično je bilo treba njen predlog za napredovanje v predmetni naziv zavrniti.

3. Tožnica zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke vlaga tožbo. V tožbi navaja, da so navedbe ministrstva, da izkazovanje s potrdili o opravljenih referatih ni dovolj, neutemeljene. Ministrstvu je dostavila vsa potrebna potrdila, ki jih je v skladu s Pravilnikom dolžna predložiti. Ministrstvo se v odločbi opira zgolj na določen listinski dokaz, kar pa predstavlja poseg v z ustavo varovano pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Drugih dokazov ministrstvo ni niti presojalo, niti obrazložilo. Omejitev možnosti dokazovanja na točno določen dokaz je izjema od 164. člena ZUP in jo je zato treba predpisati z zakonom in ob upoštevanju testa sorazmernosti. Seznanjena je, da je ministrstvo v enakovrstnih zadevah, na podlagi predloženih potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov, še v letu 2015 izdajalo odločbe o napredovanju v naziv, vendar o tem listinskih dokazov nima. Sodna praksa pa napotuje na zavezanost upravnega organa o enakem odločanju v enakih primerih pri nespremenjenem predpisu, pri čemer je Pravilnik v letu 2016 povsem enak, kot je bil v letih 2013, 2014 in 2015, ko so bile izdane pozitivne odločbe na osnovi enakih listin istega organizatorja. V prejšnjih primerih pa ministrstvo ni zahtevalo nobenih dodatnih dokazov. Če pa so dokazi nujni, potem naj jih od Združenja A. zahteva sodišče. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter ministrstvu naloži, da njeni vlogi za napredovanje v višji naziv v celoti ugodi in izda odločbo o napredovanju v naziv svétnik; podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje ministrstvu.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da v nazive lahko napredujejo le tisti strokovni delavci, ki izpolnjujejo vse z zakonom in podzakonskimi akti predpisane pogoje za napredovanje. Tožnica je bila pozvana k dopolnitvi vloge s programom posveta, ki bi izkazoval posameznega referenta in naslov vsakega izvedenega referata, vendar je vlogo dopolnila le s kopijami naslovnih strani zbornikov posveta in z dopisom. K predložitvi dodatnih dokazil je tožena stranka pozvala tudi organizatorja posveta, ki je v elektronski korespondenci navedel, da so posamezniki prejeli potrdilo za udeležbo z referatom, ni pa razvidna sama izvedba referata, kot je določena v Pravilniku. Iz vabila je razvidno samo, da so v program simpozija vključeni izvedba delavnice, razstave, predstavitev projektov mladih raziskovalcev, ne pa tudi referati. Tudi iz zbornika prispevkov ni razvidno, ali je bil prispevek objavljen v obliki referata ali v kateri drugi obliki. Tožena stranka je tako presojala vsa razpoložljiva dejstva in dokaze, s katerimi je razpolagala. Ker tožnica ni predložila dodatnih dokazil, ki bi potrdila verodostojnost predloženih potrdil, niti jih ni predložil organizator posveta, ostaja dvom o njihovi verodostojnosti, zato izvedbe referatov na mednarodnem posvetu ni bilo mogoče upoštevati. V konkretnem upravnem sporu se tudi presoja zakonitost konkretne upravne odločbe in tega vprašanja ni mogoče reševati s posploševanjem na nedoločeno število drugih primerov.

5. Tožena stranka se v pripravljalni vlogi sklicuje na sodbo tega sodišča I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, s katero je bila tožba v istovrstni zadevi zavrnjena.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po določbah 11. člena Pravilnika lahko v naziv svétnik napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki izpolnjuje pogoje, določene v prvem odstavku tega člena, med drugim tudi pogoj, da je opravil dodatna strokovna dela in z njimi zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

8. Med strankama je sporno, ali je tožnica dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so po Pravilniku ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika ovrednotena s štirimi točkami, to je z izvedbo samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporno je, ali je tožnica dejansko izvedla referata na 13. in 14. Znanstvenem posvetu v organizaciji Združenje A. v letu 2015. 9. Tožnica izvedbo referatov ne mednarodnem simpoziju izkazuje s potrdiloma Združenja A. o udeležbi na 13. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu v Ž. septembra in novembra 2015 z referatoma Projektno delo po modelu PUD-BJ "od ideje do izdelka"-Od vrtca do fakultetnega študija. Programa tega znanstvenega posveta, iz katerega bi bil razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden, pa niti tožnica, niti Združenje A. , nista predložila.

10. Po presoji sodišča je tožena stranka pri točkovanju omenjenih referatov iz razlogov, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi omenjenih (dveh) referatov, ki ju je izdalo Združenje A. in ki sta bili predloženi k predlogu za napredovanje. Zato je tožnico utemeljeno pozvala na dopolnitev vloge, tako da dokaže, da je referata na mednarodnih znanstvenih posvetih v letu 2015 tudi dejansko izvedla. Predlagatelj napredovanja je namreč tisti, ki mora navedbe v svoji vlogi tudi dokazati; hkrati pa ni ovire za to, da tožena stranka predložena dokazila oceni oziroma zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v vlogi zatrjuje. To je namreč v skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je določeno v 10. členu ZUP, ki določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba upravnega organa na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

11. Iz izpodbijane odločbe in iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnica pozvana na dopolnitev dokazil in sicer na predložitev programa posveta, iz katerega naj bi bil razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden in s tem tiste odločilne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referata. Tožnica pa programa posveta, ki je potreben za ovrednotenje sodelovanja na navedenih znanstvenih posvetih, ni predložila. Iz razlogov izpodbijane odločbe pa izhaja tudi, da navedene dejanske odločilne okoliščine tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je tožnica predložila po pozivu na dopolnitev vloge. Hkrati tožnica v tožbi tudi sama navaja, da tudi organizator posvetovanja, Združenje A., ministrstvu ni želel predložiti dodatnih listin. S tem pa tožnica potrdi navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je tudi tožena stranka poskušala pridobiti od organizatorja posveta program posveta oziroma ustrezna dokazila, pa tudi organizator posveta zahtevanih listin ni predložil. Tako ne drži tožbena navedba, da tožena stranka ni presojala tudi ostalih dokazov. Vsekakor pa sodišče ni tisto, ki bi moralo pridobivati dokazila, kot je to predlagala tožnica v tožbi, saj mora trditve v vlogi izkazati predlagatelj napredovanja sam. Tudi ugovor neenakega obravnavanja ni utemeljen. Pri odločanju o napredovanju se namreč upoštevajo okoliščine vsakega konkretnega primera posebej. Če se namreč kasneje pojavi dvom v verodostojnost določenih listin, se lahko od predlagatelja napredovanja zahteva več, kot se je pred tem zahtevalo pri odločanju v drugih istovrstnih primerih, to pa je lahko podlaga za različno obravnavanje.

12. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (2. alineja prvega odstavka 59. člena v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1) .