Jedro

Ker tožniki na nobenem mestu v tožbi ne uveljavljajo sodnega varstva zaradi kršitev ustavnih pravic zoper dejanja (ravnanja), ki ne bi bila zajeta v izpodbijanih sklepih, se v tem upravnem sporu ne zastavlja vprašanje, ali bi tožniki morali imeti učinkovito sodno varstvo pred Upravnim sodiščem na podlagi določila 2. odstavka 157. člena v zvezi z 23. členom Ustave in 1. odstavkom 4. člena ZUS-1 navkljub oziroma mimo določil 4. poglavja V. dela ZPOmK-1, ki na specifičen način urejajo sodno varstvo v upravnem sporu zoper konkretno določene odločbe in sklepe Urada.

Izrek

Upravno sodišče ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi stvarno pristojnemu Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. ... z dne 8. 7. 2008 je Urad za varstvo konkurence (v nadaljevanju: Urad) na podlagi 28. člena ZPOmK-1 v postopku zlorabe položaja družbe A.A.A. d.d. po uradni dolžnosti izdal sklep o preiskavi, v katerem je s sklicevanjem na 29. člen ZPOmK-1 opredelil preiskovalna dejanja zaradi obstoja verjetnosti kršitve določb 9. člena ZPOmK-1 in 82. člena Pogodbe o Evropski skupnosti.

Z izpodbijanim sklepom št. 182/2007 z dne 7. 7. 2008 je Urad na podlagi 28. člena ZPOmK-1 v postopku ugotavljanja usklajenega ravnanja oziroma omejevalnega sporazuma družb B.B.B. d.o.o., C.C.C. d.d., in A.A.A. d.d., po uradni dolžnosti izdal sklep o preiskavi, v katerem je s sklicevanjem na 29. člen ZPOmK-1 opredelil preiskovalna dejanja zaradi obstoja verjetnosti kršitve določb 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena Pogodbe o Evropski skupnosti.

Z izpodbijanim sklepom št. 30/2008 z dne 8. 7. 2008 je Urad na podlagi 28. in 48. člena ZPOmK-1 v postopku presoje skladnosti koncentracije družb D.D.D. d.d., E.E.E. d.d., F.F.F. d.d., G.G.G. d.d., in A.A.A. d.d., po uradni dolžnosti izdal sklep o preiskavi, v katerem je s sklicevanjem na 29. člen ZPOmK-1 opredelil preiskovalna dejanja zaradi verjetnosti obstoja vertikalnih in horizontalnih prekrivanj dejavnosti v koncentraciji udeleženih podjetij, kar naj bi bistveno omejevalo učinkovito konkurenco na ozemlju Slovenije, zlasti kot posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja.

Tožniki vlagajo tožbo zoper navedene sklepe in predlog za izdajo začasne odredbe zaradi varstva določenih ustavnih pravic, kar utemeljujejo v točkah 4, 5 in 6 tožbe. Tožbo vlagajo na podlagi določila 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker menijo, da sicer nimajo sodnega varstva zoper sklep o preiskavi. Tožbeni predlog je opredeljen pod točko VII. tožbe, pod točko VIII. tožbe pa opredeljujejo predlog za izdajo začasne odredbe.

Upravno sodišče ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi.

Po določbi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007). Po določilu 1. odstavka 17. člena ZPP sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno za obravnavanje zadeve. Vsako sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (1. odstavek 19. člena ZPP).

Ker tožniki na nobenem mestu v tožbi ne uveljavljajo sodnega varstva zaradi kršitev ustavnih pravic zoper dejanja (ravnanja), ki ne bi bila zajeta v izpodbijanih sklepih št. ... z dne 8. 7. 2008, št. ... z dne 7. 7. 2008, št. ... z dne 8. 7. 2008, se v predmetnem upravnem sporu ne zastavlja vprašanje, ali bi tožnik moral imeti učinkovito sodno varstvo pred Upravnim sodiščem na podlagi določila 2. odstavka 157. člena v zvezi z 23. členom Ustave in 1. odstavkom 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) navkljub oziroma mimo določil 4. poglavja V. dela Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1, Uradni list RS, št. 36/2008), ki na specifičen način urejajo sodno varstvo v upravnem sporu zoper konkretno določene odločbe in sklepe Urada. Tožniki namreč dosledno, skozi celotno vsebino tožbe, izpodbijajo sklepe št. ... z dne 8. 7. 2008, št. ... z dne 7. 7. 2008, št. ... z dne 8. 7. 2008 in ob tem na nekaterih mestih v tožbi pravijo, da izpodbijajo tudi ravnanja, ki so posledica izpodbijanih sklepov: na str. 4. tožbe pod točko III. omenjajo "dejanja" oziroma "upravna dejanja", na str. 7 tožbe v zadnjem odstavku in na str. 8. tožbe v zadnjem odstavku omenjajo "izvrševanje sklepov" oziroma "dejansko izvrševanje izpodbijanih sklepov" in na str. 10 tožbe v prvem odstavku omenjajo "upravna dejanja". Vendar gre v vseh teh primerih za ravnanja, ki imajo podlago oziroma so zajeta v izpodbijanih sklepih. Zaradi tega je za odločanje o vprašanju, ali lahko tožniki s sklicevanjem na določilo 1. odstavka 4. člena ZUS-1 zaobidejo jasno izraženo voljo zakonodajalca, da ne dopusti sodnega varstva zoper (v tej zadevi izpodbijane) sklepe o preiskavi (4. odstavek 28. člena in ZPOmK-1), pred izdajo odločbe (3. odstavek 55. člena ZPOmK-1), le z dopolnitvijo zahtevka v smeri, da ne uveljavljajo sodnega varstva samo zoper omenjene sklepe, ampak tudi zoper dejanja, ki iz teh sklepov izvirajo, pristojno Vrhovno sodišče RS; enako velja za vprašanji, ali je izključitev sodnega varstva zoper izpodbijane sklepe sprejemljivo z vidika Ustave v primeru, da je procesno varstvo v ZPOmK-1 urejeno drugače, kot v Uredbah Sveta ES št. 1/2003 z dne 16. 12. 2002 in št. 139/2004 (2. člen ZPOmK-1), oziroma ali je omenjena izključitev sodnega varstva skladna s pravom Evropske skupnosti v primeru, da takšno sodno varstvo izhaja neposredno iz omenjenih dveh uredb Evropske unije. Ta pristojnost Vrhovnega sodišča ima podlago v določilu 56. člena ZPOmK-1, iz katerega izhaja, da v postopku sodnega varstva odloča Vrhovno sodišče RS in ne Upravno sodišče RS. Pri tej odločitvi je Upravno sodišče upoštevalo določbe omenjenih dveh uredb, glede na njuno neposredno uporabo (26(3) člen Uredbe št. 139/2004 in 45. člen Uredbe št. 1/2003), samo z vidika vprašanja, ali pravica do sodnega varstva pred Upravnim sodiščem zoper predmetne izpodbijane sklepe morebiti ne izhaja neposredno na podlagi uredb, ne glede na ureditev v ZPOmK-1. Ker podlage za odločanje Upravnega sodišča v predmetni zadevi tudi ni v uredbah, je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče je v zadevi uporabilo ZPOmK-1, ker določilo drugega stavka 4. odstavka 81. člena ZPOmK-1 določa, da se postopki sodnega varstva zoper sklepe, ki do uveljavitve tega zakona niso končani, nadaljujejo po določbah tega zakona. Tožniki namreč s tožbo izpodbijajo sklepe o preiskavi in dejanja v zvezi s sklepi o preiskavi, zato za odločitev o nepristojnosti sodišča ni relevantno, kdaj so se upravni postopki zoper prvo-tožečo stranko začeli na podlagi predhodnih aktov tožene stranke pred izdajo sklepov o preiskavi.

Na tej podlagi se je sodišče skladno z določilom 1. odstavka 23. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZPP v izreku sodne odločbe izreklo za stvarno nepristojno in bo zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopilo v reševanje Vrhovnemu sodišču RS.