Jedro

Komunikacija med staršema je sicer slaba, a ne tako, da zaupanje otrok v skupno varstvo in vzgojo ne bi bilo mogoče. Tekom postopka sta udeleženca sklepala dogovore o stikih, prebivališču otrok in njunem preživljanju, kar dokazuje njuno zmožnost usklajevanja, ko gre za dobrobit otrok. Sicer pa je sodišče natančno določilo način prehajanja otrok med staršema, kako bosta financirala potrebe otrok, pa sta se tudi natančno dogovorila sama. Da bi ob prehajanju otrok od enega k drugemu staršu prihajalo do težav, ni podatkov, prav tako ne, da se ne moreta sporazumeti o pomembnejših vprašanjih glede varstva in vzgoje otrok (npr. o izbiri šole in poklica, udeležbi otroka v družabnem življenju, o morebitnem premoženju otrok, njunih stikih z drugimi osebami, uporabi elektronskih medijev, zdravniških posegih), glede vsakdanjih stvari (npr. kaj bo otrok jedel, glede običajne medicinske oskrbe, kdaj bo šel spat, ali bo šel k prijatelju) pa dogovarjanje ni potrebno, saj te odločitve sprejema tisti starš, ki je trenutno z otrokom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1 in 3.1 izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: 1. da se otroka udeležencev postopka A. in B. zaupata v varstvo in vzgojo obema staršema; 2. da se pošiljke za oba otroka vročajo materi (nasprotna udeleženka). V točki 3 izreka je sklenilo: 1. da otroka med staršema prehajata na teden dni, razen v primerih drugačnega dogovora med staršema ali v primerih iz točk 3.2, 3.3, 3.4 izreka sklepa; 2. da v primeru, ko je oče (predlagatelj) več kot 48 ur strnjeno na službeni poti, otroka čas preživita z mamo, pri čemer to ne vpliva na siceršnji ritem prehajanja otrok med staršema in da se čas, ki ga oče ne preživi z otrokoma, ker je na službeni poti, ne nadomešča; 3. da od vključno prve nedelje poletnih šolskih počitnic do vključno zadnje nedelje poletnih šolskih počitnic otroka med staršema prehajata na 14 dni; 4. da božično-novoletne šolske počitnice ter božično-novoletne praznike otroka preživita na način, da eno leto z enim od staršev preživita prvi del teh počitnic in praznikov (od vključno 24. 12. od 13.00 do vključno 28. 12. do 19.00 ure), z drugim od staršev pa drugi del teh počitnic in praznikov (od vključno 28. 12. od 19.00 ure do 2. 1. do 19.00 ure); 5. da so predaje otrok ob nedeljah med 18.00 in 19.00 uro, razen med poletnimi šolskimi počitnicami, ko so med 19.00 in 20.00 uro, in sicer na domu starša, ki prevzema otroka.

2.Pritožuje se nasprotna udeleženka zoper 1. in 3.1. točko izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in otroka zaupa v varstvo in vzgojo njej, s predlagateljem naj imata stike vsak drugi teden od torka do nedelje. Meni, da sodišče ni dovolj upoštevalo načela kontinuitete in stabilnosti okolja. Spregledalo je, da sta otroka močneje navezana na njo in na okolje pri njej. Predlagatelj se ne angažira pri skupnih prostočasnih aktivnostih in ima vzkipljiv ter ukazovalen karakter, kar na otroka ne vpliva dobro. Program, v katerega se je vključil predlagatelj, bo trajal še vrsto let. Raven komunikacije, ki jo imata starša, ne zadošča za skupno starševstvo, ker ni možnosti sprejemanja skupnih odločitev in kompromisov. Iz obrazložitve sklepa ni jasno razvidno, kako je sodišče upoštevalo okoliščine, za katere navaja, da jih ni prezrlo. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Otroka potrebujeta stabilno čustveno sidrišče in predvidljivo okolje, tedenske rotacije predstavljajo veliko spremembo, ki ruši ustaljen ritem otrok in povzroča nepotreben stres. Takšen režim je neprimeren tudi zaradi narave dela predlagatelja, ki je pogosto dlje časa službeno odsoten. Ob začetku sprememb stikov sta otroka stike zavračala, sprejemata jih z določeno mero odpora oziroma le zato, ker morata. Otroka sta sposobna izraziti svoje mnenje in lahko prisilno uvajanje tedenskega prehajanja povzroči trajno odtujitev ali poslabšanje odnosov z očetom ter negativno vpliva na njun šolski uspeh in socialno vključenost. Forsiranje modela 50/50 ne sledi najboljšim interesom otrok, temveč le navidezni enakopravnosti staršev. Socialna mreža, šolski uspeh in obšolske dejavnosti otrok so tesno vpeti v okolje mame. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila nasprotna udeleženka neprimerna, bi razbijanje kontinuitete zahtevalo dokaze, da je obstoječe okolje škodljivo. Opozarja na sodno prakso, da skupno starševstvo ni avtomatična pravica staršev, temveč ukrep, ki mora biti podrejen dejanski koristi otroka. Sodišče ne sme eksperimentirati z novimi modeli varstva, če obstoječi model funkcionalno zagotavlja zdrav razvoj otroka. Izpodbijani sklep favorizira očetovo željo po formalni enakopravnosti, obenem pa spregleda njegovo dejansko odsotnost in realno potrebo otrok po le enem, stabilnem domu.

3.Predlagatelj v odgovoru na pritožbo opisuje dogajanja ob in po razhodu z nasprotno udeleženko, očita ji odtujevanje otrok, ki je rezultiralo v nezdravi navezanosti otrok nanjo. S tem, ko se je njega izločalo iz življenja otrok, se jima je naredilo ogromno in nepopravljivo škodo. Zato naj se stiki uredijo na način, da se otroka izmenjujeta na teden dni, skrbništvo pa prevzame on. S tem bo dobil možnost, da omili posledice nespametnega ravnanja nasprotne udeleženke, ki ni v največjo korist otrok.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Skupno starševstvo je sestavni del ustavnega zagotovila, da imata oba starša enako pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke ( 54. člen Ustave RS). Da starševska skrb, katere sestavni del sta vzgoja in varstvo (136. člen Družinskega zakonika - DZ), pripada skupaj obema staršema in da sta starša v odgovornosti za varstvo in vzgojo otrok enakopravna, je izrecno določeno tudi v 6. in 135. členu DZ. Pri odločitvi, ali bo po razpadu družinske skupnosti otroke zaupalo v skupno vzgojo in varstvo ali v vzgojo in varstvo enemu od staršev (138. člen DZ), je glavno vodilo sodišča korist otrok (četrti odstavek 7. člena DZ). Starši delajo v korist otroka, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju (tretji odstavek 7. člena DZ).

6.Glede na navedena materialnopravna izhodišča, se je v sodni praksi oblikovalo stališče o primarnosti skupne vzgoje in varstva.1 Kar pa, kot pravilno opozarja pritožba, ne sme pomeniti, da sodišče pri odločitvi o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo avtomatično določi skupno varstvo in vzgojo. A tega v obravnavanem primeru sodišče ni storilo. Pretehtalo je vse, na podlagi trditev udeležencev in po uradni dolžnosti ugotovljene relevantne okoliščine ter glede na te sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki v prvi vrsti zasleduje največjo korist skupnih otrok udeležencev postopka, maja 2012 rojene A. in aprila 2014 rojenega B. Odločitev je ustrezno utemeljilo - navedlo je pravno podlago odločitve, katera pravno relevantna dejstva šteje za dokazana in zakaj ugotovljene okoliščine konkretnega primera utemeljujejo zaupanje otrok udeležencev v skupno varstvo in vzgojo ter enakomerno preživljanje časa z obema staršema. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

7.Pritožba izrecno pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da sta oba starša primerna in sposobna za varstvo in vzgojo B. in A.

8.Drži sicer, da sta bila otroka, ko sta se skupaj z mamo odselila, zelo navezana na njo, večino časa sta preživela z njo in za stike z očetom nista bila zainteresirana, celo odklanjala sta jih. Vendar pa je bila to po mnenju pristojnega Centra za socialno delo (CSD)2 posledica ravnanj nasprotne udeleženke, ki je otroka pretirano navezovala na sebe in je šlo za nezdravo navezanost otrok na enega starša. Med postopkom se je obseg stikov otrok s predlagateljem širil, od 7. 10. 2024 dalje sta pri njem od vsakega drugega torka popoldan do nedelje zvečer (med šolskim letom), med poletnimi počitnicami pa 14 dni z enim in 14 dni z drugim staršem. V spisu ni nobenega indica, še manj dokaza o negativnem vplivu predlagatelja samega ali okolja pri njem na otroka.

9.Sodišče je z A. opravilo dva, z B. pa en neformalni razgovor in pri odločitvi ustrezno upoštevalo njuno mnenje (gl. točko 13 obrazložitve). Na podlagi razgovorov z njima je ugotovilo, da sta sprva stike z očetom sicer zavračala, a jih sedaj sprejemata, sta sproščena in vesela, ko sta z njim; da oče primerno poskrbi za njiju; da imata otroka rada oba starša in sta navezana na njiju in se pri obeh dobro počutita; A. je povedala, da so pri obeh starših prednosti (točka 15 obrazložitve). Iz izjav otrok ne izhaja, da dojemata povečanje obsega stikov z očetom kot prisilo. Pritožbeno opozorilo, da sta otroka dovolj stara, da izrazita svoje mnenje, je zato brezpredmetno.

10.Trditev, da sta otroka bolj vpeta v okolje pri nasprotni udeleženki, je protispisna. To iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne izhaja, pač pa, da je za bivanje B. in A. primerno poskrbljeno pri obeh starših, da sta obe bivališči približno enako oddaljeni od šole, da pri obeh v primeru odsotnosti starša za otroka poskrbita babici, pri očetu pa tudi njegova nova partnerka, s katero imata otroka dober odnos, s katerima se zelo dobro razumejo. Nesporno je, da otroka prostočasnih dejavnosti ne obiskujeta. Da bi imela otroka več prijateljev in drugih socialnih vezi v okolju nasprotne udeleženke, ni ugotovljeno. Navedbe pritožbe v zvezi s tem so le pavšalne.

11.Ni dokazano, da je predlagatelj pretirano vzkipljiv in ukazovalen ter da njegove osebne lastnosti kvarno vplivajo na psihofizično stanje in razvoj B. in A. Zato ni odločilno, kako dolgo traja trening starševskih veščin, ki se ga predlagatelj na priporočilo sodišča udeležuje. Je pa udeležba na treningu starševskih veščin ravnanje, ki izkazuje prizadevanje starša ravnati v dobro otrok. Le kmalu po razpadu družine B. nekajkrat ni imel domače naloge. Ker sedaj že več let ni nobenih poročil o težavah v šoli, ta podatek ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve.

12.Neutemeljena je pritožbena graja v zvezi s službeno odsotnostjo predlagatelja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predlagatelj službeni urnik v mejah možnosti prilagaja prehajanju otrok, za primer, če urnika ne bo mogel prilagoditi, pa odločilo, da sta otroka takrat pri nasprotni udeleženki. Ugotovitev sodišča o prilagajanju službenih obveznosti otrokoma pritožba ne izpodbija, vsaj konkretizirano ne. Navedena ugotovitev utemeljuje zaključek, da zaradi službenih odsotnosti predlagatelja določenega načina preživljanja časa s staršema ne bo treba pogosto spreminjati. Da bodo morebitne spremembe prinašale stalno negotovost, je nedokazana trditev nasprotne udeleženke.

13.Oba udeleženca svoje starševske obveznosti dobro izpolnjujeta, okolje je pri obeh primerno za bivanje otrok, otroka se pri obeh dobro počutita. Ob teh ugotovitvah je izpodbijana odločitev o zaupanju otrok staršema v skupno varstvo in vzgojo ter enakomernih stikih otrok s staršema materialnopravno pravilna. V pritožbi uveljavljenih kršitev ni, ne kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP,3 na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

14.Glede na predlog predlagatelja v odgovoru na pritožbo, da se otroka zaupata v vzgojo in varstvo njemu, pritožbeno sodišče še dodaja, da rok za vložitev pritožbe ni podaljšljiv in ker se je pritožila le nasprotna udeleženka, ni zakonske podlage za obravnavo predloga, da se odločitev o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo obema staršema spremeni v korist predlagatelja (359. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

15.Udeleženca stroškov pritožbenega postopka nista priglasila.

-------------------------------

1Prim. sklepa VSRS II Ips 8/2023 in II Ips 11/2025.

2Mnenje CSD z dne 10. 11. 2022, list. št. 36 - 44 spisa.

3ZPP se uporablja skladno z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).