Jedro

Kljub nevloženem predlogu za izdajo začasne odredbe po ZLPP, bi vrnitev v naravi bila možna tudi, če zavezanec ob izdaji prvostopne odločbe še ni izvedel lastninskega preoblikovanja in če je bil denacionalizacijski zahtevek že zavarovan z izdano in pravnomočno začasno odredbo po 68. členu ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije ŠT. ... z dne 20.12.1994.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za stanovanjske zadeve Občine Ljubljana- Šiška, št. ... z dne 27.6.1994, s katero je med drugim odločil, da je tožeča stranka dolžna upravičencu C.P. vrniti v last poslovni prostor - frizerski salon v izmeri 31 m2, ki se nahaja v pritličju zgradbe C. 49 v Ljubljani. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da ni sporno, da obstaja pravna podlaga za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, da je zahtevo vložila upravičena vlagateljica in da tudi predmet denacionalizacije ni sporen. Sporna pa je oblika vračanja: ali v naravi ali v obliki odškodnine. Glede na 88. člen ZDen, po katerem z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oz.

premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, ter 4. odstavek 16. člena ZDen, po katerem se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine družbenega kapitala, vendar le, če je bilo lastninsko preoblikovanje izvedeno in zaključeno pred uveljavitvijo ZDen, ter ugotovljenih dejstev, da se je proces lastninskega preoblikovanja tožeče stranke začel po uveljavitvi ZDen in da po njenih navedbah ni bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe po 11. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l.RS, št. 55/92 in 31/93 - ZLPP), po presoji tožene stranke v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati ovir za vračanje stvari v naravi po 4. odstavku 16. člena ZDen. Zato je odločila kot je navedeno v izreku odločbe. Tožena stranka zavrača pritožbeni ugovor, da se je zaradi neizdane začasne odredbe po ZLPP podjetje v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZLPP lastninsko preoblikovalo in upravičencu zaradi tega dejstva pripada zgolj odškodnina. Tožena stranka poudarja, da v ZDen ni nikjer določeno, da nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, če npr. ni bila pravočasna izdana začasna odredba. Neizdana začasna odredba ne more biti razlog, da se nepremičnina upravičencu ne bi vrnila v naravi, sploh pa ne v primeru, ko izdajo začasne odredbe določa drug predpis, v konkretnem primeru ZLPP. S poglavjem v ZLPP, ki se nanaša na zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev je zakonodajalec imel namen le dodatno zavarovati premoženje bivših lastnikov, čeprav podobno zavarovanje z začasno odredbo omogoča tudi 68. člen Zden. Po mnenju tožene stranke noben upravni akt ne more stranki nuditi močnejšega pravnega varstva, kot ga že ima po izrecni zakonski določbi v obravnavanem primeru v 88. členu ZDen. V obravnavanem primeru je bila tožeča stranka z dopisom z dne 25.2.1994 obveščena, da je pravna naslednica upravičenca vložila zahtevek za denacionalizacijo nepremičnine, ki je v uporabi tožnice. Ta dopis je bil tožeči stranki vročen pred izdajo odločbe Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 18.3.1994 in pred vpisom podjetja v sodni register. Zato bi morala vedeti, da z nepremičninami, za katere je vložen zahtevek za denacionalizacijo, ne sme razpolagati (88. člen ZDen).

Navedeno odločbo tožeča stranka izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka prezrla določbo 41. člena ZDen, po kateri je treba upoštevati predhodno priglasitev upravičenj do denacionalizacije, če jo predpis, ki ureja lastinsko preoblikovanje, zahteva. Takšna predhodna priglasitev upravičenj je določena prav v II. poglavju ZLPP (člen 9. do 16.). Zato je napačno sklicevanje na določbo 88. člena ZDen, zaradi katere bi ne bilo mogoče izvesti lastninskega preoblikovanja. Predmetna nepremičnina - poslovni prostor na C. 49 v Ljubljani je bil v procesu lastninskega preoblikovanja ocenjen, vnešen v aktivo tožeče stranke in v procesu lastninskega preoblikovanja tudi kupljen s strani novih lastnikov - delničarjev. Zato nikakor ni mogoče trditi, da bi predstavljalo lastninsko preoblikovanje kakršnokoli nedopustno razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet vrnitve in nikakor ni mogoče sprejeti dejstva, da naj bi 88. člen ZDen veljal bolj ali pred členom 15. ZLPP, kot specialnim predpisom, ki ga je tudi ZDen predvidel. Tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

M.P. - A. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je bil zavezanec seznanjen z začasno odredbo, po kateri je bilo zavarovano njeno premoženje v procesu lastninjenja, vendar je Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo kljub temu omogočila zavezancu lastninsko preoblikovanje.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka ima prav, ko trdi, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, ker ni upoštevala določbe 41. člena ZDen, ki napotuje na uporabo ZLPP. ZLPP v določbah 9. do 16. člena na poseben način ureja zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih upravičenci vlagajo do podjetij, ki se lastninsko preoblikujejo. Po določbah 10. in 11. člena ZLPP so morali upravičenci za zavarovanje svojih zahtevkov pri pristojnem organu najkasneje do 7.6.1993 vložiti predlog za izdajo začasne odredbe. Posledica opustitve predloga je po določbi drugega odstavka 15. člena ZLPP v tem, da se podjetje lahko lastninsko preoblikuje v skladu z zakonom tudi na stvareh ali lastninskem deležu, na katerih bi sicer obstajal zahtevek na vrnitev, denacionalizacijskemu upravičencu pa pripada le odškodnina v obliki obveznic Odškodninskega sklada Republike Slovenije ali delnic v lasti Republike Slovenije. Ker je predpisano omejitev za uveljavljanje upravičenj do denacionalizacije v postopkih privatizacije podjetij predvidel že ZDen v 41. členu, pomeni, da je kasneje uveljavljeni ZLPP glede tega specialni predpis v razmerju do ZDen.

Določba 88. člena ZDen, na katero se sklicuje tožena stranka, res na splošno omogoča zavarovanje premoženja, ki je predmet denacionalizacije, ko določa, da z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve. Toda ker je zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov, ki se nanašajo na podjetja, ki se lastninsko preoblikujejo, ZLPP posebej uredil z namenom, da se ob istočasnem procesu denacionalizacije omogoči tudi nemoten proces lastninskega preoblikovanja podjetij, ki bi bil sicer oviran prav glede možnih učinkov 88. člena ZDen in zaradi začasnih odredb po 68. člen ZDen, sama določba 88. člena ZDen ni pravna podlaga za zavarovanje zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja. Za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka pa tudi ni dovolj, kot trdi tožena stranka, da je bila tožeča stranka z dopisom obveščena o vložitvi denacionalizacijskega zahtevka. Stranka doseže učinkovito zavarovanje svojega denacionalizacijskega zahtevka za vrnitev v naravi z vložitvijo zahteve za izdajo začasne odredbe, s katero se prepove razpolaganje z nepremičninami ali kapitalsko preoblikovanje podjetja. Toda samo na podlagi okoliščine, da v postopku denacionalizacije ni bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP, še tudi ni mogoče zaključiti, da vrnitev podržavljenega premoženja v naravi sploh ni mogoča, kot to uveljavlja tožeča stranka. Vrnitev v naravi bi bila možna tudi, če tožeča stranka ob izdaji prvostopne odločbe še ni izvedla lastninskega preoblikovanja ali če je bil denacionalizacijski zahtevek res že zavarovan z izdano začasno odredbo po 68. členu ZDen, kot to zatrjuje prizadeta stranka, če je postala pravnomočna še preden se je tožeča stranka lastninsko preoblikovala.

V obravnavanem primeru niti organ prve stopnje niti tožena stranka nista ugotavljala ali se je zavezanec - podjetje, ki se lastninsko preoblikuje po ZLPP, že preoblikoval in kdaj, ter če je bila res izdana začasna odredba za zavarovanje nepremičnine in kdaj je postala pravnomočna. Šele na podlagi teh dejanskih ugotovitev bo mogoče presoditi, kakšna oblika vrnitve je možna. Ker dejansko stanje o odločilnih okoliščinah ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je izpodbijana odločba nezakonita.

Tožena stranka bo morala v novem postopku upoštevati mnenje sodišča v tej sodbi (62. člen ZUS/77).

Zaradi navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS, Ur.l.RS, št. 50/97 in 65/97 popr.) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).