Jedro

Toženka v tem trenutku (še) ne trdi, da bi ji tožnica kot delodajalec naložila opravo tečaja in testiranje podaljškov ter bi jih kot delodajalec morala tudi brezplačno zagotoviti oziroma da bi šlo za boniteto, ki bi temeljila na pogodbi o zaposlitvi. Trdi le, da je bilo dogovorjeno, da bodo storitve brezplačne zato, ker je bila v salonu zaposlena in je bila hkrati testni subjekt. To pa ne spremeni obligacijskopravnega temelja oprave storitve.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrajno sodišče v Mariboru.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani (COVL) je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine opr. št. VL 13681/2021 z dne 3. 3. 2021 dovolilo predlagano izvršbo. Po ugovoru dolžnice je s sklepom z dne 16. 3. 2020 sklep o izvršbi razveljavilo in odločilo, da bo v nadaljnjem pravdnem postopku o zahtevku in stroških odločalo Okrajno sodišče v Mariboru.

2. Okrajno sodišče v Mariboru je sprožilo spor o pristojnosti (prvi odstavek 24. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v povezavi z drugim odstavkom 25. člena ZPP). Meni, da za odločanje ni stvarno pristojno, saj iz tožničinih navedb iz dopolnitve tožbe, toženkinih navedb v ugovoru zoper sklep o izvršbi ter iz prilog v spisu izhaja, da tožnica od toženke zahteva plačilo tečaja nitkanja, ki se ga je toženka udeležila pri tožnici v času, ko je bila tam zaposlena, sporno pa je, ali je šlo za plačljiv tečaj. Poleg tega zahteva še plačilo za podaljševanje las, prav tako izvedeno v času toženkine zaposlitve pri tožnici, sporno pa je, ali je šlo za plačljivo storitev ali pa je bila toženka model, na katerem so se sodelavke učile podaljševanja las in preizkušale nove lasne podaljške. Za odločanje naj bi bilo zato na podlagi točke b) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) pristojno Delovno sodišče v Mariboru.

3. Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrajno sodišče v Mariboru.

4. Sodišče prve stopnje se lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa na ugovor tožene stranke, ki ga ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave (drugi odstavek 19. člena ZPP). To pomeni, da mora v času uradnega preizkusa izhajati iz tožbenih navedb in iz dejstev, ki so mu znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). Ker imamo v konkretnem primeru opravka s procesnim položajem, ko je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe že seznanjeno tudi z navedbami iz ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (kar je mogoče razumeti kot „dejstva, ki so sodišču znana“), lahko oceno o stvarni pristojnosti napravi tudi na podlagi teh navedb, vendar bistvene ostajajo tožbene navedbe.

5. V obravnavani zadevi iz navedb v dopolnitvi tožbe (šele ta pomeni prvo pravo vsebinsko vlogo tožeče stranke po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine) izhaja le, da so bile storitve opravljene v času toženkine zaposlitve pri tožnici in da je bilo zanje dogovorjeno plačilo. Na podlagi teh navedb ni mogoče trditi, da gre za spor o pravicah ali obveznostih iz delovnega razmerja. Dejstvo, da sta stranki v delovnopravnem razmerju, samo po sebi ne izključuje možnosti, da sta istočasno tudi v kakšnem drugem pravnem razmerju in imata iz njega izvirajoče pravice in obveznosti. Iz navedb v dopolnitvi tožbe je z večjo verjetnostjo mogoče trditi, da gre za spor med tožnico kot ponudnico storitev (tečaja nitkanja in podaljševanja las) ter toženko kot stranko – ne glede na to, da je bila toženka v času oprave storitev pri tožnici hkrati tudi zaposlena. Iz toženkinih navedb iz ugovora zoper sklep o izvršbi je hkrati mogoče razbrati, da je jedro spora v tem, ali je tožnica sporne storitve morda opravila brezplačno, ker naj bi šlo pri tečaju nitkanja za ugodnost, ki jo je tožnica ponudila zaposlenim, pri podaljševanju las pa za preizkušanje novih vrst podaljškov, kjer je bila toženka (kot zaposlena) testni subjekt. Toženka pa v tem trenutku (še) ne trdi, denimo, da bi ji tožnica kot delodajalec naložila opravo tečaja in testiranje podaljškov ter bi jih kot delodajalec morala tudi brezplačno zagotoviti oziroma da bi šlo za boniteto, ki bi temeljila na pogodbi o zaposlitvi. Trdi le, da je bilo dogovorjeno, da bodo storitve brezplačne zato, ker je bila v salonu zaposlena in je bila hkrati testni subjekt. To pa ne spremeni obligacijskopravnega temelja oprave storitve.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato za odločanje pristojno sodišče splošne pristojnosti, to je Okrajno sodišče v Mariboru.