Jedro

Tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.

Sodišče prve stopnje je tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti upoštevalo ustaljeno sodno prakso v tovrstnih sporih, da je tožena stranka v zamudi s plačilom od tožnikove vrnitve z misije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na mednarodni misiji v obdobju od 30. 4. 2014 do 31. 10. 2014 plačati 2.257,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2014 do plačila, v roku 8 dni. Kar je zahteval tožnik več in drugače (to je obračun in odvod davkov in prispevkov), je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka, ki krije sama svoje stroške postopka, tožniku v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti stroške 1.500,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se obsežno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da jo zavezuje pravni red EU in s tem Direktiva 89/391/EGS ter Direktiva 2003/88/ES o določenih vidikih delovnega časa. Pri omejevanju pravice do tedenskega počitka je treba upoštevati naravo samih misij ter naravo dela na misijah. Iz objektivnih razlogov pripadnikom ni mogoče vedno zagotoviti tedenskega počitka v obsegu in na način, kot ga opredeljuje splošna delovnopravna zakonodaja. To odraža določba 53. člena ZSSloV. Obstajata nadomestni pravici, ki zagotavljata namen tedenskega počitka (odmor in počitek) - pravica do posebnega dopusta na misiji in poseben odmor v trajanju 96 ur neprekinjenih ur. Ne gre za dodatna instituta, ki bi bila nezamenljiva s tedenskim počitkom. To je kompenzacija, enakovredno nadomestilo za neizrabljene dneve tedenskega počitka. Gre za ustrezno varstvo, temu pa je namenjena tudi višja plača, v kateri so vrednotene posebne vrste nalog in razmere. Sodišče se do tega ni opredelilo, zato je podana kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS. Sodišče je prisojeni znesek napačno priznalo iz naslova višje vrednosti dneva, izračunane iz tožnikove celotne plače (osnove in dodatkov). V sodbi VIII Ips 226/2017 je bila upoštevana odločba o plači. To pomeni, da se mora pri obračunu nezagotovljenega tedenskega počitka upoštevati le nominalna osnova, ne tudi dodatki. Tožena stranka je z evidencami dokazala, da je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek. O tem sta izpovedala tožnikova nadrejena A.A. in B.B. Ker sodišče vsebine teh listin ni upoštevalo, je storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je tožnik menil, da mu kakšna pravica ni zagotovljena, bi moral to uveljavljati po predpisanih postopkih, česar pa ni storil. Sodišče ni upoštevalo smisla in narave dela na misiji. Predpisano oblačilo, osebna higiena in higiena lastnih bivalnih prostorov, vzdrževanje funkcionalnosti bivalnih prostorov, lastna pripravljenost ne pomenijo, da tožniku ni bila zagotovljena pravica do tedenskega počitka. Takšne omejitve so nujno povezane z naravo, organizacijo misije. Sobivanje v vsaki skupnosti terja omejitve bivanja. V primeru misije je to povezano z varnostnimi vprašanji in bivanjem v vojaških bazah. Skrb za človeške potrebe (voda, higiena, čistoča) ne pomeni dela za delodajalca. Tožnik je menil, da na prost dan ne bi smelo biti ukazov. To, da je moral biti v uniformi (ko se je udeležil zajtrka, kosila, večerje) in športni opremi, ter da ni smel nenadzorovano iz baze, ni pomembno, saj to niso delovne obveznosti, ampak upoštevanje hišnega reda. Ni šlo za sestanke, ampak zgolj za skrb za prenos kratkih informacij. Bistvo spora je v razumevanju prostega dneva oziroma tedenskega počitka. Če izpostavljene okoliščine pomenijo delovni čas oziroma delo za delodajalca, potem je vprašanje, ali narava misij sploh omogoča kakršenkoli prosti čas v smislu direktive, ki določa le dve izključujoči stanji – delovni čas in počitek. Razlogi sodbe ne kažejo na delovni čas oziroma na delo za delodajalca. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Ker se ni opredelilo do specifik dela in bivanja na misijah, je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi 22. člen Ustave RS. Dokazna ocena je necelovita, le v smeri ugoditve zahtevku. Oblačilo, urejenost, higiena, medsebojno pozdravljanje so pravila skupnega bivanja v vseh življenjskih okoliščinah. Tedenski počitek ne pomeni, da pripadnik počne vse, kar se mu zahoče. Nemožnost samostojnih izhodov, povišana pripravljenost in prisotnost oborožitve ne onemogočajo tedenskega počitka. Zaradi omejitev pripadnikom pripada tudi višja plača. Treba bi prekiniti postopek in Sodišču EU zastaviti predhodno vprašanje, ali omenjena direktiva sploh velja za pripadnike Slovenske vojske (SV) na misijah. Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi tožniku zamudne obresti šle že od vrnitve z misije, sicer pa toženi stranki zahtevek vse do vročitve tožbe ni bil znan. Neobrazložena je tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do vseh posameznih navedb tožene stranke, ni storilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. niti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne kršitve 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo presojo, temveč pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča, kot ga ima stranka, šteje za odločilna druga dejstva kot stranka in zato ne sledi njenim navedbam, ne stori kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo te postopkovne kršitve je odločilno vprašanje, ali je sodbo možno preizkusiti. Če sodišče ne sledi materialnopravnim ugovorom stranke, obenem pa je iz obrazložitve sodbe jasno, katera pravna izhodišča ter katera ugotovljena dejstva so bila ključna za sprejem odločitve, sodišče ne stori navedenih kršitev postopka po ZPP in tudi ne krši 22. člena Ustave RS.

7. V ozadju pritožbenih očitkov glede navedenih postopkovnih kršitev je tudi vztrajanje tožene stranke pri drugačnem materialnopravnem naziranju, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje (npr. glede uporabe Direktive 2003/88/ES, glede upoštevanja osnove za odmero odškodnine (vrednost dneva), glede relevantnosti narave dela na misiji), vendar je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z evidencami tožene stranke, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega dela sodbe in sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. S tem, ko sodišče ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidencah, ampak jih je preverilo po vsebini (v zvezi s tem je izvedlo zaslišanja), ni storilo očitane kršitve, pač pa je raziskalo relevantna dejstva za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je tudi obrazložilo. Pri tem se je v točki 9. obrazložitve sodbe opredelilo tudi do izjav tožniku nadrejenih, vseeno pa je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku zagotovila tedenski počitek. Bistvo pritožbe je ravno v izpodbijanju stališč ter dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem.

9. Tožnik je bil v obdobju od 30. 4. 2014 do 31. 10. 2014 na opravljanju mednarodne misije na Kosovu. Za 23 dni onemogočenega tedenskega počitka mu je sodišče prve stopnje priznalo odškodnino v višini 2.257,45 EUR. Upoštevalo je, da ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni poleg pravice do dnevnega počitka tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nadaljnji) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz te določbe ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske (SV) v času opravljanja dela v tujini oziroma na mednarodni misiji ne pripada tedenski počitek, ampak le, da morajo poveljniki med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere. Takšnega počitka tožena stranka tožniku ni omogočila.

10. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije je urejena z Direktivo 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) inkorporirala določbe te direktive. Ta direktiva ni razveljavila določb pred tem sprejete Direktive 89/391/EGS (UL L 183), kot je razvidno iz njene preambule. Vendar se direktivi ne uporabljata, če posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo (tretji odstavek 1. člena Direktive 2003/88/ES, ki napotuje na uporabo drugega odstavka 2. člena Direktive 89/391/EGS, drugi odstavek 2. člena Direktive 89/391/EGS). To je Republika Slovenija tudi upoštevala in zato sprejela posebno ureditev delovnega časa za pripadnike Slovenske vojske. Vendar s to posebno ureditvijo ni ukinila pravice do tedenskega počitka niti je ni omejila. Iz drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) ne izhaja, da pripadnikom v mednarodnih misijah (kot je tožnik) tedenski počitek ne pripada, ampak le, da je treba počitek prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere.

11. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije. Glede na določila 113.a člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl.) sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče tega nista dolžni storiti, sicer pa tudi po vsebini ni razloga za postavitev predhodnega vprašanja glede razlage oziroma veljavnosti prava EU. Pravica so posebnega misijskega dopusta in poseben odmor v trajanju 96 ur neprekinjenih ur ne pomenita, da je tožena stranka razbremenjena zagotavljanja obravnavanega tedenskega počitka. Pritožba se glede tega neutemeljeno sklicuje na nekakšno kompenzacijo, enakovredno nadomestilo za neizrabljene dneve tedenskega počitka. Tudi ni relevantno pritožbeno sklicevanje na zagotavljanje ustreznega varstva, povezanega z višjo plačo, v kateri so vrednotene posebne vrste nalog in razmere.

12. Tudi iz stališča, ki ga je v podobnem primeru zavzelo VSRS (sodba VIII Ips 30/2016), jasno izhaja, da tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji, niti s sklicevanjem na višjo plačo pripadnika SV v času misije.

13. Prav tako ne drži, da bi moralo sodišče glede na poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov SV sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov, kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Ni torej utemeljeno sklicevanje na Uredbo o plači in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Tudi iz stališča VSRS v podobnem primeru (VIII Ips 226/2017), izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča, da zatrjevana višina plače na misiji (2.944,48 EUR) niti ni bila sporna, zato jo je pravilno uporabilo kot izhodišče za izračun vrednosti dneva (98,15 EUR) in posledično za izračun prisojene odškodnine.

14. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je bistveno razhajanje med strankama v razumevanju prostega dneva oziroma tedenskega počitka. To dosedanja sodna praksa razlaga na način, kot je storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, ko je sledilo tožniku. Ni res, da je bilo tožniku in ostalim pripadnikom na misiji omogočeno poljubno preživljanje prostega časa. Omejitve, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (npr. zlasti glede zapuščanja vojaške baze – četudi iz varnostnih razlogov), niso nepomembne za presojo uresničevanja pravice do tedenskega počitka. Četudi so omejitve povezane z naravo, organizacijo misije, kar poudarja pritožba, to ne pomeni, da niso relevantne za presojo kršitve obravnavane pravice. Pritožba izpostavlja, da naj bi omenjena direktiva izključujoče urejala le delovni čas ali pa počitek ter se zavzema za zaključek, da je bil tožniku počitek zagotovljen, kar pa ne drži. Tožnik je bil toženi stranki na razpolago in ni bil prost. Zaradi celotnega sklopa omejitev na dneve, ko naj bi bil tožniku zagotovljen 24 urni neprekinjeni počitek, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o utemeljeni podlagi tožnikovega zahtevka.

15. Tudi ni ključno, koliko časa je trajala izpolnitev posamezne obveznosti, ampak to, da ni šlo za neprekinjen počitek. Pritožba neutemeljeno prikazuje, kot da je šlo na sporne dneve zgolj za življenje po določenih pravilih, ki da veljajo v vseh življenjskih okoliščinah. Okoliščine bivanja na misiji niso običajne, ampak posebne, in kot takšne pomembno vplivajo na presojo, ali je pripadnikom na misiji dejansko omogočen tedenski počitek. To, da veljajo na misiji posebna pravila obnašanja pripadnikov (npr. zaradi njihove varnosti), ne spremeni bistvene ugotovitve, da tožena stranka tožniku tedenskega počitka ni zagotovila oziroma ni mogla zagotoviti. Četudi gre pri opravljanju dela v tujini za poseben položaj delavcev, to ne pomeni, da se delavcu lahko odreče pravica do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, lahko upravičen do plačila, kot ga zahteva v predmetni zadevi.

16. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dneve dejansko prosto. To, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna - ali so bili torej pripadniki SV takrat dejansko res prosti ali pa so imeli glede tega omejitve. Ni pomembno, da tožnik zoper evidence ni ugovarjal oziroma, da se ni poslužil varstva pravic pri delodajalcu. Gre za denarno terjatev, v zvezi s katero predhodni postopek ni predpisan.

17. Tudi sicer pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede poteka spornih dnevov. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz tožnikove izpovedi, da so imeli vsak večer sestanke s poveljujočimi, ki so jih seznanili z delom naslednjega dne. Imel je omejeno gibanje v bazi, ki je ni smel zapustiti, moral je biti v uniformi, v bistvu se čaka na klic. Vedno se je našlo kakšno delo oziroma pravilo, katerega so se morali držati. Enkrat so se morali vsi obvezno udeležiti izleta, drugi izleti niso bili obvezni, če nisi šel, si skrbel za opremo, vozila, prostore. Tožnikovo izpoved je potrdil priča C.C. Zanikal je, da bi bil kadarkoli zagotovljen prost dan. Izpovedal je, da so morali na prosti dan nositi vodo za pitje, zvečer so imeli oddelčne sestanke, obvezno so morali biti v uniformi ali pa v vojaški športni opremi. Ko so se nadrejenim pritožili glede večernega sestanka, jim je odgovoril, da je boljše, da imajo sestanke zvečer, kot zjutraj naslednjega dne ob 4.00 ali 5.00 uri zjutraj. Tudi priča D.D. je enako izpovedal o izletih, sestankih in pripravah na delo, morali so biti v uniformah, nositi vodo, čistiti svoje sobe. Tudi E.E. je opisal, da ni bilo možnosti koriščenja prostih dni, saj je bilo v bazi vedno kaj za delati. Zaslišani nadrejeni so potrdili, da se je iz vojaške baze lahko odhajalo samo v uniformi in z orožjem. Tožena stranka neutemeljeno prikazuje, kot da je šlo na sporne dneve zlasti za izvajanje osebne higiene ter skrb za čistočo prostorov.

18. Sodišče prve stopnje je tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti upoštevalo ustaljeno sodno prakso v tovrstnih sporih, da je tožena stranka v zamudi s plačilom od tožnikove vrnitve z misije, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na 165. člen v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Ni torej bistven datum, ko je bila tožba vročena toženi stranki v odgovor, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

19. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o stroških postopka. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede tega je resda sumarna, sklicujoč se le na skupno število priznanih odvetniških točk. Vseeno pa očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj je odločitev preverljiva - ob upoštevanju označb sodišča na tožnikovem stroškovniku na listovni številki 91. 20. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).