Jedro

Sodišče je presojalo ali sta stranki sklenili pogodbo, v kateri sta določili fiksen rok za izpolnitev obveznosti (125. in 126. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženec plačati 3.400.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica, ki je uveljavljala nepravilno uporabo materialnega prava in predlagala, naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V razlogih poudarja, da je bil rok izpolnitve pogodbe njena bistvena sestavina ter bi moral toženec nalogo opraviti do decembra 1994. Toženec tudi v podaljšanem roku ni izpolnil pogodbene obveznosti. Ne drži stališče sodišča, da tožnica ni dokazala, da je bil izpolnitveni rok bistvena sestavina pogodbe. Prav tako ni pravilno stališče sodišča, da iz narave obveznosti ne izhaja, da bi zamuda pri izpolnitvi bistveno vplivala na smiselnost pogodbe. Predmet pogodbe je bila raziskovalna naloga o ... Toženec je osnutek raziskave izročil tožnici aprila 1998, čeprav se je obdelava nanašala na čas 1992 do 1996 in so zato njegovi rezultati imeli le še zgodovinsko vrednost. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da vsebuje pogodba z dne 3.5.1994 le predvideni datum realizacije pogodbe (predvidoma do konca decembra 1994) z možnostjo podaljšanja, da sta stranki nato 29.6.1995 podpisali še dodatek k pogodbi z dodelitvijo novih finančnih sredstev in projekt podaljšali za eno leto z realizacijo decembra 1995. Toženec je po ugotovitvah sodišč opravil decembra 1995 javno predstavitev raziskovalne naloge v Cankarjevem domu in predstavniku tožnice izročil poročilo o projektu ... To poročilo je tožnica sprejela in 9.1.1996 izročila zadnji obrok plačila. Dalje je bilo ugotovljeno, da sta stranki januarja 1996 rok za izpolnitev podaljšali do junija 1996, da pa sta ta dogovor različno razlagali. Po ugotovitvah sodišča druge stopnje tožnica med postopkom sploh ni trdila, da bi izpolnitveni rok predstavljal bistveno sestavino pogodbe ali o tem, da je pogodba avtomatsko razdrta v primeru zamude z izpolnitvijo. Čas izpolnitve ni bil sestavni del pogodbene podlage, medtem ko priloge k pogodbi, iz katere bi morda fiksnost posla lahko izhajala, pa tožnica ni predložila. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da sporna pogodba ni bila razdrta (niti ne po določilu 132. člena ZOR) in da zato tožničin vrnitveni zahtevek ni utemeljen.

Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve sodišč nižjih stopenj. Tudi glede vsebine dogovora oziroma pogodbene volje strank o posameznih sestavinah pogodbe. Ugotovljene okolnosti o dogovorih strank glede rokov izpolnitve, ki so se podaljševali s hkratnim podaljševanjem (trajanjem) raziskovalne naloge na december 1995 (drugi odstavek na tretji strani sodbe sodišča prve stopnje), utemeljujejo sklep sodišč nižjih stopenj, da med pravdnima strankama dogovorjeni rok ni bil fiksen in da tudi izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe (prvi odstavek 125. in prvi odstavek 126. člena ZOR). Taka presoja pa utemeljuje nadaljnji sklep, da bi morala tožnica kot upnica, če je želela razdreti pogodbo, sporočiti tožencu svojo odločitev z dodelitvijo dodatnega izpolnitvenega roka (drugi odstavek 126. člena ZOR). Ker pa pogodba ni bila razdrta, tožničin zahtevek ni imel podlage v določbah 132. ali 765. člena ZOR. Ob takem pravnem stanju zadeve tožničina revizija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ni bila utemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo (378. člen ZPP).