Jedro

Tožnica, četudi se njenim navedbam v celoti sledi, ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Sodišče dodaja, da razume tožnico, ko poudarja, da je zaradi vojne veliko pretrpela, vendar pa so upravni organi in sodišče pri odločanju vezani na zakon in tam predpisane pogoje, ki v konkretni zadevi niso izpolnjeni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z odločbo št. 130-90/2019-4 z dne 18. 4. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) odločila, da se tožnici, roj. ... 1939, ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja in da posebnih stroškov postopka ni bilo.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnica 11. 3. 2019 vložila zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, iz katerega izhaja, da želi uveljaviti status izgnanke za obdobje od leta 1941 do 1945, ko je bila izgnana iz kraja ... pri ... v Republiki Hrvaški. Priložila je rojstni list ter odločbo o državljanstvu Ministrstva za notranje zadeve z dne 11. 5. 1992. Zaradi razjasnitve dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, je bila 1. 4. 2019 zaslišana pri prvostopenjskem organu. Iz tožničine izjave izhaja, da je bila rojena v ... na Hrvaškem, kjer je tudi živela v času vojne. Ko se je ta začela, je bila tožnica stara dve leti. Po pripovedovanju njene matere so v ... prišli Nemci in vas obkolili ter zagrozili, da jo bodo požgali, če žene ne bodo skupaj z otroci prišle v ograjeno taborišče, ki so ga postavili sredi vasi. Tožničin oče je bil odpeljan v internacijo v Italijo, tako da je mati ostala sama s štirimi otroci. Zaradi strahu pred Nemci so lačni in prestrašeni živeli v gozdu, kjer so si naredili zasilno bivališče iz grmovja. Zaradi vojne je bila tožnica šibka in sestradana ter so jo komaj rešili. Želi, da se ji prizna status žrtve vojnega nasilja, saj je kot otrok med vojno ogromno pretrpela in sedaj nosi posledice teh grozot. Starejša sestra je padla v partizanih, oče se je iz Italije po vojni vrnil bolan in čez nekaj let za posledicami internacije umrl. 3. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožničin zahtevek ni utemeljen. Pri tem se sklicuje na določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZŽVN), ki v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS), ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na RS izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. V skladu z 2. členom ZŽVN je žrtev vojnega nasilja po tem zakonu ob pogojih iz prvega odstavka 1. člena oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile, poslale v taborišče, zapor, na prisilno delo ali internacijo oziroma je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941 ali kot bivši italijanski vojak po kapitulaciji Italije odpeljana v ujetništvo ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ali bila nasilno odvzeta staršem. Ob pogojih iz 2. člena ter iz 3. oziroma 4. člena ZŽVN je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij RS, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep dejansko izveden. Tožnica je, kot je navedla, kot otrok živela v ... pri ... v Republiki Hrvaški in je v času pričetka izvajanja nasilnega dejanja (izgnanstva) imela stalno bivališče na Hrvaškem in ne na ozemlju, ki obsega državni teritorij RS. Zato, kot zaključi prvostopenjski organ, ne izpolnjuje pogojev iz določb ZŽVN.

4. Tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (kot tedaj pristojni drugostopenjski organ) z odločbo št. 13002-1/2019-2 z dne 12. 6. 2019 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo. V svoji obrazložitvi citira določbe 1. člena ZŽVN ter pojasnjuje, da je ta zakon v svojem osnovnem besedilu ob uveljavitvi omogočal priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja le tistim osebam, ki so bile vojnemu nasilju izpostavljene na ozemlju, ki predstavlja (sedanji) državni teritorij RS, oziroma se je nasilno dejanje ali prisilni ukrep nad osebo začelo izvajati na ozemlju RS. Zakonodajalec je z novelo, sprejeto v letu 1996, dopolnil 2. člen ZŽVN tako, da je omogočil priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tudi državljanom RS, ki jim je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju dežele Furlanije-Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji, ter osebam, ki sta jima bila nasilno dejanje ali prisilni ukrep povzročena na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, ob dodatnem pogoju, da je imela oseba od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v RS. Z nadaljnjo novelo iz leta 1999 je bil za te osebe določen še pogoj glede skrajnega roka oziroma skrajnega datuma, do katerega so se morale stalno naseliti v RS, in sicer se po sedmem odstavku 2. člena ZŽVN šteje, da je imela oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v RS, če se je naselila v RS z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to glede na tedanje transportne, nastanitvene, zaposlitvene in druge razmere mogoče, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. 5. Drugostopenjski organ ugotavlja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je nemški okupator tožnico kot nedoletnega otroka skupaj z materjo in tremi sorojenci leta 1941 prisilno izgnal z njenega doma v kraju ... pri ... na Hrvaškem ter da se na svoj dom ni mogla vrniti do konca vojne leta 1945. Od leta 1979 dalje tožnica stalno živi na ozemlju RS in je bila leta 1992 sprejeta v slovensko državljanstvo. Glede na navedeno je prvostopenjski organ pravilno zaključil, da ne izpolnjuje predpisanih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZŽVN. Ta zakon kot pogoje poleg državljanstva RS ter časovnega okvirja druge svetovne vojne opredeljuje tudi teritorij oziroma ozemlje, na katerem je bila oseba, ki uveljavlja status žrtve vojnega nasilja, izpostavljena prisilnim ukrepom ali nasilnim dejanjem okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. To je državni teritorij RS, zaokrožen z državnimi mejami RS s sosednjimi državami. Iz opredelitve žrtve vojnega nasilja po ZŽVN je razvidno, da se takšen status in pripadajoče pravice za nematerialno škodo med drugo svetovno vojno zagotovi tistim državljanom RS, ki so med drugo svetovno vojno živeli v RS ali so bili z njenega ozemlja oziroma z ozemelj, opredeljenih v noveli zakona iz leta 1999, prisilno izgnani, poslani v taborišča, na prisilno delo, internacijo ipd. Drugim državljanom RS, ki so to postali šele po koncu druge svetovne vojne in so bili med njo izpostavljeni različnim oblikam vojnega nasilja zunaj meja RS, pa je status in pravice žrtve vojnega nasilja po ZŽVN mogoče priznati le ob pogojih iz sedmega odstavka 2. člena tega zakona, torej da je bil osebi prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, ob dodatnem pogoju, da je imela oseba od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v RS, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. Ker tega pogoja tožnica ne izpolnjuje, kot je pravilno ugotovil prvostopenjski organ, ji statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po ZŽVN ni mogoče priznati.

6. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in je zato vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo. Navaja, da je prizadeta, ker ji na občini, ko se je oglasila 18. 2. 2003, (statusa) niso priznali oziroma so ji (zahtevek) zavrnili, ter da ni vedela, da se lahko pritoži, in je sedaj slišala, da so vsi dobili. Tožnica še navaja, da je vojni invalid, saj je kot otrok pretrpela hud strah in žalost, kar še vedno nosi v duši, zato prosi, da jo sodišče razume. Smiselno torej predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se njenemu zahtevku ugodi.

7. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise obravnavane zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ odločil, da se tožnici status žrtve vojnega nasilja ne prizna. Obravnavani tožničin zahtevek je torej zavrnil. 10. Glede na vsebino tožbe sodišče uvodoma pojasnjuje, da je iz upravnih spisov zadeve razvidno, da je bil obravnavani zahtevek, ki ga je tožnica sicer datirala z datumom 18. 2. 03, pri prvostopenjskem organu vložen 11. 3. 2019 (kot je pravilno navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe). O tem zahtevku je prvostopenjski organ odločil z izpodbijano odločbo, zoper katero je tožnica vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ vsebinsko obravnaval in o njej odločil z drugostopenjsko odločbo, tožnica pa je nato vložila tožbo v tem upravnem sporu.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, pravilen je bil tudi postopek, v katerem je bila izdana. Prvostopenjski organ je tožnico v postopku zaslišal in ji dal možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel razloge za sprejeto odločitev, ki jih je ob odločanju o pritožbi dopolnil drugostopenjski organ. Sodišče razlogom prvo- in drugostopenjskega organa v bistvenem sledi, zato jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). S temi razlogi obenem odgovarja na tožbene navedbe, ki so sicer povsem splošne in tudi zato do drugačne sodne presoje ne morejo pripeljati.

12. Status žrtve vojnega nasilja in posledično pravice po ZŽVN je mogoče priznati le tisti osebi, ki izpolnjuje v tem zakonu predpisane pogoje. ZŽVN v prvem odstavku 1. člena določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan RS, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na RS izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZŽVN je žrtev vojnega nasilja po tem zakonu ob pogojih iz prvega odstavka 1. člena oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo oziroma je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941 ali kot bivši italijanski vojak po kapitulaciji Italije odpeljana v ujetništvo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Ob pogojih iz 2. člena ter iz 3. oziroma 4. člena ZŽVN je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij RS, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep dejansko izveden. Po tretjem odstavku 2. člena ZŽVN je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (begunec). V skladu s šestim odstavkom 2. člena ZŽVN je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz prvega odstavka 1. člena tega zakona tudi oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje iz prvega in tretjega odstavka tega člena povzročeno na ozemlju dežele Furlanije-Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji, in oseba, ki je imela od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v RS, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno. Pri tem se po sedmem odstavku 2. člena ZŽVN šteje, da je imela oseba iz šestega odstavka 2. člena ZŽVN, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v RS, če se je naselila v RS z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to glede na tedanje transportne, nastanitvene, zaposlitvene in druge razmere mogoče, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. 13. Tožnica, četudi se njenim navedbam o dejstvih (kot so razvidne iz 2. in 5. točke te obrazložitve) v celoti sledi, s citiranimi določbami ZŽVN predpisanih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ne izpolnjuje, kot sta ji pojasnila že oba upravna organa ter je razvidno iz predhodnih točk te obrazložitve. Sodišče tako zgolj še dodaja, da razume tožnico, ko poudarja, da je zaradi vojne veliko pretrpela, vendar pa so upravni organi in sodišče pri odločanju vezani na zakon in tam predpisane pogoje, ki niso izpolnjeni.

14. Glede na navedeno je moralo sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrniti na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožnico in toženko (kot je razvidno iz te obrazložitve) ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).