Jedro

Prvostopenjsko sodišče je glede skupnih stroškov postopka za plačilo izvedenca geodetske stroke pravilno sklenilo, da so jih dolžni nositi predlagatelja in nasprotni udeleženec vsak do 1/2, upoštevaje odločitev prvostopenjskega sodišča v meritornem sklepu o določitvi meje, v katerem je po kriteriju pravične ocene mejo določilo tako, da je sporni mejni prostor v celotni dolžini razpolovilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je nasprotni udeleženec dolžan v 15 dneh predlagateljema povrniti 939,54 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in sklep v nespremenjenem delu potrdi.

III. Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom odločilo o stroških postopka udeležencev v nepravdnem postopku zaradi sodne določitve meje. Sklenilo je, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka, skupne stroške postopka 1.879,09 EUR pa so dolžni nositi vsak do ene polovice. Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da je dolžan predlagateljema povrniti 1.014,54 EUR stroškov, v presežku pa je stroškovne zahtevke zavrnilo.

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga spremembo sklepa tako, da se predlagatelju naloži v plačilo vse stroške nasprotnega udeleženca z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče spregledalo določbo člena 35/3 ZNP in glede na skico, izdelano v upravnem postopku za določitev meje meni, da je bil postopek izveden izključno v interesu predlagateljev oziroma so ti stroški nastali po krivdi oziroma naključju, ki se je pripetilo predlagateljima. Potek katastrske meje je bil med udeleženci vseskozi znan in ta postopek pomeni zlorabo instituta sodne določitve meje, ki je le provizorične narave, saj predlagatelja razumljivo nista privolila na določitev meje na podlagi močnejše pravice. Nasprotni udeleženec lahko s tožbo uveljavlja le spremembo parcelnih meja, ne pa tudi plačila stroškov, kar dodatno dokazuje, da je bil nepravdni postopek izključno v interesu predlagateljev, zato so ti dolžni trpeti vse stroške postopka. Prilaga tožbo in odgovor na tožbo, iz katerih je razvidno, da bo treba znova vzpostaviti katastrsko mejo, kot je bila urejena v naravi, njen potek pa vse do predmetnega nepravdnega postopka ni bil sporen.

3. Predlagatelja na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem nepravdnem postopku sta povrnitev stroškov postopka zahtevala tako predlagatelja kot nasprotni udeleženec. Predlagatelja sta predlagala, da skupne stroške izvedenine 1.879,09 EUR sodišče razdeli med udeležence postopka skladno z določbo 139. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Navedene stroške izvedenine sta v celoti založila predlagatelja. Nasprotni udeleženec zahteva, da mu predlagatelja povrneta stroške zastopanja.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo zakonsko podlago za odločanje o stroških tega nepravdnega postopka. Po splošnem pravilu iz 35. člena ZNP vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Če so nastali skupni stroški, odloči sodišče v kakšnem razmerju jih udeleženci trpijo. Glede skupnih stroškov določa zakon posebno pravilo v postopkih za ureditev mej, in sicer v določbi 139. člena. Skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. Sodišče pa lahko odloči o skupnih stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi.

7. Prvostopenjsko sodišče je glede skupnih stroškov postopka za plačilo izvedenca geodetske stroke pravilno sklenilo v II. točki izreka sklepa, da so jih dolžni nositi predlagatelja in nasprotni udeleženec vsak do 1/2, upoštevaje odločitev prvostopenjskega sodišča v meritornem sklepu o določitvi meje, v katerem je po kriteriju pravične ocene mejo določilo tako, da je sporni mejni prostor v celotni dolžini razpolovilo. O skupnih stroških bi prvostopenjsko sodišče na podlagi citirane določbe 139. člena ZNP lahko odločilo drugače le v primeru, če bi obstajali tehtni razlogi, vendar za kaj takega v obravnavani zadevi ni bilo podlage. To velja tudi za pritožbene trditve, katerih bistvo je v tem, da naj bi bil postopek ureditve meje izveden izključno v interesu predlagateljev postopka, ker naj bi bil potek katastrske meje med udeleženci vseskozi znan. Da to ne drži izhaja iz obrazložitve sklepov prvostopenjskega sodišča N 223/2014 z dne 11. 5. 2015 in pritožbenega sodišča I Cp 2569/2015, predvsem v slednjem je jasno poudarjeno, da je meja med udeleženci sporna in ni res, da je mejni spor le navidezen, ker so v upravnem postopku udeleženci že pokazali katastrsko mejo. Zato niso podani tehtni razlogi, ki bi kazali bodisi na krivdo predlagateljev, da so sprožili postopek ureditve meje nepotrebno, bodisi na njihov izključni interes.

8. Ker sta skupne stroške v celoti krila predlagatelja, jima mora nasprotni udeleženec povrniti polovico založenih stroškov. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da sta predlagatelja priglasila 1.879,09 EUR skupnih stroškov ter da jima je nasprotni udeleženec dolžan povrniti polovico tega zneska, torej 939,54 EUR. Ta višina skupnih stroškov izhaja tudi iz II. točke izpodbijanega sklepa. V nasprotju s tem pa je prvostopenjsko sodišče naložilo nasprotnemu udeležencu povrnitev 1.014,54 EUR, kar pomeni, da je zaradi tega nasprotja sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Vendar gre za takšno naravo kršitve, da jo je pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo na ta način, da je znesek skupnih stroškov, ki jih nasprotni udeleženec dolžan povrniti predlagateljema, znižalo na 939,54 EUR.

9. Pravilna je tudi odločitev sodišča o tem, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka. Podlaga za tako odločitev je v določbi prvega odstavka 35. člena ZNP. Kot je že zgoraj obrazloženo, v obravnavanem postopku ni bilo nobenih okoliščin, ki bi kazale na izjeme od tega pravila tako, da bi se vse stroške postopka naložilo v breme zgolj predlagateljema.

10. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo izpodbijani sklep tako, kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

11. Nasprotni udeleženec je s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu in tudi sicer trpi sam svoje pritožbene stroške glede na določbo 35. člena ZNP.