Jedro

Kot premoženje osebne družbe je opredeljeno tudi premoženje, ki je bilo doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe. V katerih primerih družbenik odgovarja za družbene obveznosti, pa določa ZGD-1. Gre torej npr. za zahtevke iz 100. člena ZGD-1, po katerem so za obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo upnikom subsidiarno odgovorni vsi družbeniki z vsem svojim premoženjem.

Določba 350. člena ZFPPIPP ni neposredna pravna podlaga za terjatev tožeče stranke, da v razmerju do toženk zahteva tudi plačilo stroškov stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prvo tožena stranka in drugo tožena stranka solidarno dolžni v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 30.689,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2020 do dne plačila (I. točka izreka uvodoma navedene odločbe) in da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 7.472,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe prve stopnje do dne plačila zavrne (II. točka izreka uvodoma navedene odločbe). Sklenilo je, da se postopek ustavi v delu tožbenega zahtevka za plačilo zneska 1.137,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2020 do dne plačila (III. točka izreka uvodoma navedene odločbe) ter odločilo še, da sta prvo tožena stranka in drugo tožena stranka solidarno dolžni tožeči stranki povrniti 1.940,11 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni od dne izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka do dne plačila (IV. točka izreka uvodoma navedene odločbe).

2. Zoper II. in IV. točko izreka citirane odločbe je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter odločitev v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženkama naloži še solidarno plačilo zneska 7.472,58 EUR ter stroškov pravdnega in pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Stroške pritožbenega postopka je priglasila v specificiranem stroškovniku na sami vlogi.

3. Na pritožbo tožeče stranke je prva toženka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Na vlogi je specificirano priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Spor v obravnavanem primeru se je vodil zoper fizični osebi, družbenika osebne družbe - tožeče stranke - ki sta po 100. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) za obveznosti družbe upnikom subsidiarno odgovorna z vsem svojim premoženjem.

6. Tožeča stranka je pravna oseba, gospodarska družba, ki je organizirana kot družba z neomejeno odgovornostjo. V tem postopku navaja, da je bilo v stečajnem postopku, ki se je nad njo začel dne 28. 10. 2020, prijavljenih skupaj 31.826,96 EUR navadnih terjatev (pri čemer se sklicuje na pravnomočen sklep o preizkusu terjatev z dne 9. 4. 2021), da pričakuje, da bodo nastali tudi stroški stečajnega postopka v višini 7.472,58 EUR in da na temelju 350. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) v svojo stečajno maso od toženk kot solidarnih dolžnic zahteva plačilo zneska 31.826,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2020 in znesek 7.472,5 8 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodne odločbe do plačila.

7. Sodišče prve stopnje je v delu, ki se nanaša na stroške stečajnega postopka, tožbeni zahtevek zavrnilo. Ta del odločitve s pritožbo izpodbija tožeča stranka. Ne strinja se z materialnopravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, da določba 350. člena ZFPPIPP ni neposredna pravna podlaga za terjatev tožeče stranke, da v razmerju do toženk zahteva tudi plačilo stroškov stečajnega postopka (13. točka obrazložitve) in da bi moral - v kolikor bi bi bil namen zakonodajalca, da mora osebno odgovorni družbenik (vnaprej) plačati tudi stroške stečajnega postopka - zakon to posebej določiti (pa ni). Uvodoma tako navaja, da je sicer nesporno, da se 350. člen ZFPPIPP v ničemer direktno ne opredeljuje do pravnega položaja zneskov za stroške stečajnega postopka (ne pojasni, da so osebno odgovorni družbeniki dolžni tudi stroške stečajnega postopka plačati v stečajno maso, prav tako ne, da jih niso), zaradi česar tožeča stranka meni, da gre za pravno praznino. V nasprotju z opredelitvijo prvostopenjskega sodišča, da - glede na to, da ni direktno zapisano, da se terjatev nanaša tudi na stroške stečajnega postopka - neposredne odgovornosti družbenikov za stroške stečajnega postopka ni, tožeča stranka z argumentom _a contrario_ poudarja, da besedilo 350. člena ZFPPIPP tudi nikjer ne določa direktno, da je osebno odgovorni družbenik odgovoren le za znesek v višini prijavljenih terjatev, temveč širše za „zahtevke do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe“.

8. Pritožbeno sodišče pritožbene navedbe tožeče stranke zavrača. Strinja se z oceno prvostopenjskega sodišča, da določba 350. člena ZFPPIPP1 ni neposredna pravna podlaga za terjatev tožeče stranke, da v razmerju do toženk zahteva tudi plačilo stroškov stečajnega postopka. Določba 350. člena ZFPPIPP se na stroške stečajnega postopka ne nanaša, v smislu stroškov stečajnega postopka tudi ne predstavlja pravne praznine (naziranje tožeče stranke, da je iz razloga, ker se 350. člen ZFPPIPP direktno ne opredeljuje do pravnega položaja zneskov za stroške stečajnega postopka in ne pojasni niti da so osebno odgovorni družbeniki dolžni tudi stroške stečajnega postopka plačati v stečajno maso niti da jih niso, treba šteti, da so osebno odgovorni družbeniki dolžni plačati tudi stroške stečajnega postopka, ne zdrži). Zakaj je temu tako, je pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Po presoji pritožbenega sodišča zakonske dikcije prvega odstavka 350. člena ZFPPIPP2 oziroma „zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe“ ni mogoče razlagati tako široko, kot to počne tožeča stranka. Tožeča stranka v pritožbi sama priznava, da se 350. člen ZFPPIPP v ničemer direktno ne opredeljuje do pravnega položaja „zneskov za stroške stečajnega postopka“, poleg tega pa je po stališču pritožbenega sodišča iz samega besedila zakona jasno razvidno, za kakšne vrste zahtevkov gre. Kot premoženje osebne družbe je namreč opredeljeno tudi premoženje, ki je bilo doseženo z uveljavitvijo _zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe._ V katerih primerih družbenik odgovarja za družbene obveznosti, pa določa ZGD-1. Gre torej npr. za zahtevke iz 100. člena ZGD-13, po katerem so za obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo4 upnikom subsidiarno odgovorni vsi družbeniki z vsem svojim premoženjem. Ker je v drugem odstavku 350. člena ZFPPIPP določeno, da z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov uveljavljati zahtevke iz prvega odstavka tega člena proti osebno odgovornim družbenikom, pa je tudi jasno, da gre le za zahtevke v zvezi s terjatvami upnikov, ki so nastale do začetka stečajnega postopka nad pravno osebo. Stroški stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka niso nastali5. Že iz tega razloga je zato po presoji pritožbenega sodišča potrebno pritrditi zaključku, da v 350. člen ZFPPIPP stroški stečajnega postopka niso zajeti in posledično njihovega plačila v konkretnem primeru ni mogoče zahtevati od toženk. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi moral - v kolikor bi bil namen zakonodajalca, da je družbenik družbe z neomejeno odgovornostjo v stečajnem postopku nad to družbo odgovoren tudi za plačilo stroškov stečajnega postopka - zakon to izrecno določiti. To nenazadnje izhaja iz samega ZGD-1, ki v 7. členu določa, (da sta podjetnik in družba odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem in) da zakon določa, kdaj in kako so poleg družbe odgovorni tudi družbeniki.

10. Pravilnost materialnopravnega stališča prvostopenjskega sodišča pa potrjuje tudi sama umeščenost 350. člena ZFPPIPP v njegovo shemo. Spada namreč v Oddelek 5.8: Upravljanje in unovčenje stečajne mase, oziroma konkretno v Pododdelek 5.8.3: Posebna pravila za uveljavitev zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika, medtem ko je plačilo stroškov stečajnega postopka urejeno v Oddelku 5.9: Plačila _v breme stečajne mase_ oziroma konkretno v Pododdelku 5.9.2: Plačilo stroškov stečajnega postopka. To pomeni, da se (prek unovčenja) stečajne mase v premoženje (stečajno maso) stečajnega dolžnika steka tudi premoženje, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe, medtem ko se stroški stečajnega postopka iz te unovčene stečajne mase plačujejo. Plačujejo pa se - kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče - sproti, na podlagi sklepa o plačilu stroškov, ki ga izda stečajno sodišče na predlog upravitelja, v celoti in pred razdelitvijo splošne stečajne mase. S tem pa ni kršeno načelo enakega obravnavanja upnikov iz 46. člena ZFPPIPP, ker ne gre za upnike, ki bi bili v razmerju do insolventnega dolžnika po zakonu v enakem položaju.

11. Za razlago „sporne določbe“, ki potrditvah tožeče stranke v zvezi s stroški stečajnega postopka predstavlja pravno praznino, prek pravnih načel ZFPPIPP (46., 47. in 227. člen ZFPPIPP) na način, da bi bilo vanjo mogoče umestiti še odgovornost družbenika za plačilo stroškov stečajnega postopka, po presoji pritožbenega sodišča torej ni osnove. Ureditev po ZFPPIPP je jasna, zavzemanje tožeče stranke za enako poplačilo (navadnih) upnikov izven in v stečajnem postopku6 pa neutemeljeno. Bistvena cilja stečajnega postopka sta _enakomerno_ poplačilo upnikov in pa prenehanje pravne osebe. Pri tem tudi ni mogoče spregledati, da je načelo iz 46. člena ZFPPIPP, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot ključnega, a ga zmotno tolmači7, že inkorporirano v določbo 350. člena ZFPPIPP, in sicer v njegov tretji odstavek. Ratio legis zakonske ureditve je v tem, da se skuša preprečiti neenak položaj upnikov. Gotovo bi imel v morebitnem postopku zoper družbenika prednost tisti upnik, ki bi začel postopek zoper družbenika pred vsemi ostalimi. Če bi bilo takšnih upnikov več, bi imel prednost tisti, ki bi prvi začel s postopkom, ali pa tisti, katerega postopek bi se prvi končal, saj bi bil tako v najboljšem položaju za poplačilo. S koncentriranjem upravičenja za vodenje postopka pri stečajnem upravitelju se ta problem razreši.8

12. Ker je po presoji pritožbenega sodišča pritožbo tožeče stranke potrebno zavrniti že iz predhodno navedenih razlogov, se le-to v nadaljevanju ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, da morata toženca plačati vsaj znesek stroškov stečajnega postopka, ki so do glavne obravnave že nastali.

13. Odločitev sodišča prve stopnje o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka je glede na obrazloženo torej pravilna. Posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških, vsebovana v IV. točki izreka prvostopenjske sodbe. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, svoje pritožbene stroške krije sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), dolžna pa je stroške odgovora na pritožbo plačati toženi stranki. Pritožbeno sodišče je te odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom na vlogi z dne 24. 1. 2022, in sicer za nagrado za odgovor na pritožbo zoper sodbo 500 točk (tar. št. 21/1), za materialne stroške 10 točk ter 22 % DDV. Tožeča stranka mora torej skladno z obrazloženim toženi stranki povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 V stečajno maso pravne osebe iz 348. člena tega zakona spada tudi premoženje, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe (prvi odstavek). Z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov uveljavljati zahtevke iz prvega odstavka tega člena proti osebno odgovornim družbenikom (drugi odstavek). Z začetkom stečajnega postopka pridobi upravitelj pravico za račun stečajne mase uveljaviti zahtevke iz prvega odstavka tega člena proti osebno odgovornim družbenikom (tretji odstavek). S privolitvijo upnika, ki je pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo za uveljavitev zahtevka iz drugega odstavka tega člena, lahko upravitelj za račun stečajne mase vstopi v pravdo, ki teče na podlagi te tožbe, proti osebno odgovornemu družbeniku (četrti odstavek). Za vstop upravitelja v pravdo po četrtem odstavku tega člena privolitev osebno odgovornega družbenika kot toženca ni potrebna (peti odstavek). 2 Člen ima naslov Posebna pravila o stečajni masi. 3 Za obveznosti družbe so upnikom subsidiarno odgovorni vsi družbeniki z vsem svojim premoženjem. Če družba upniku na njegovo pisno zahtevo ne izpolni obveznosti, so odgovorni vsi družbeniki solidarno (prvi odstavek). Drugačen dogovor družbenikov o njihovi odgovornosti proti tretjim osebam je brez pravnega učinka (drugi odstavek). Če članstvo družbenika preneha, je ta družbenik odgovoren za obveznosti družbe, nastale do objave vpisa prenehanja članstva (tretji odstavek). 4 Kakršna je tudi tožeča stranka. 5 Stroški stečajnega postopka so obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov (prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP). 6 Tožeča stranka pritožbeno namreč uveljavlja, - da če bi bili vsi upniki v hipotetičnem primeru brez stečaja svojega dolžnika, ki je družba z neomejeno odgovornostjo, poplačani v celoti iz naslova premoženja družbe in iz naslova osebno odgovornih družbenikov, potem ni videti razumnega razloga, da ne bi bilo enako tudi v primeru, da je nad isto družbo z neomejeno odgovornostjo začet stečajni postopek; - da se to doseže na način, da osebno odgovorni družbeniki poplačajo tako vse prijavljene terjatve kot tudi stroške stečajnega postopka in - da če stroškov ne poplačajo, bodo upniki finančno prikrajšani, saj je _v skladu s pravili ZFPPIP_P pred razdelitvijo premoženja potrebno poplačati stroške stečajnega postopka in razdelitvena masa je premoženje, ki ostane na razpolago za delitev po tem, ko so stroški poplačani. 7 Saj ne gre za to, da bi morali biti (navadni) upniki v stečajnem postopku poplačani enako kot bi bili, če stečaja ne bi bilo. 8 VSL sklep I Cpg 637/2015.