Jedro

Položaj dedičev je univerzalen. Vezan je na celotno dediščino in ne le na posamezni del. To pomeni, da se je na dediče preneslo vse zapustničino premoženje, in ne le tisto, ki dedičem ustreza. Zato delna odpoved dediščini ni mogoča. Pri izjavi o odpovedi dediščini se šteje, da tisti, ki je takšno izjavo podal, ni postal dedič. Izjava o odpovedi dediščini zato učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja.

Ker se je pritožnica dedovanju odpovedala, je sodišče utemeljeno ni štelo za dedinjo pozneje najdenega zapustničinega premoženja. V dedno izjavo ni smelo posegati, saj je njena vsebina postala del pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pozneje najdeno zapustničino premoženje je pravilno dodelilo zakonitim dedičem 2. dednega reda, ki so bili dediči že po prvotnem sklepu o dedovanju z dne 18. 4. 2018. Zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, ki so skladni z dednopravnimi upravičenji, ugotovljenimi s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Enako kot dedič, ki se je odpovedal dediščini, tudi dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dediščine, te v primeru pozneje najdenega premoženja ne more spremeniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi dodatni sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju1 ugotovilo, da v zapuščino po A. A. spadajo tudi enote premoženja podsklada B., C. ter D., katerih skupna vrednost na dan 16. 3. 2023 znaša 1.554,32 EUR. Zakonita dedinja E. E. se je 26. 3. 2018 dedovanju po zapustnici odpovedala. Na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju z dne 18. 4. 2018 in podanih dednih izjav se je pozneje najdeno premoženje preneslo na preostale zakonite dediče. Sodišče je družbi F., d. o. o. odredilo, da zgoraj navedeno vsoto dedičem izplača skladno z njihovimi dednimi deleži. 2. Zoper dodatni sklep o dedovanju se pritožuje E. E. V pravočasni pritožbi izraža svoje nestrinjanje z odločitvijo. Pojasnjuje, da z zapustnico ni živela, je pa zanjo skrbela in pospravila njeno imetje v župnišču, kjer je zapustnica živela in službovala. Plačala je pogreb in sedmino. Zdelo se ji je pošteno, da se odpove premoženju. Kasneje je našla oporoko, s katero ji je zapustnica zapustila vse premoženje, in odkrila dodatna sredstva v podskladih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravno podlago za odločanje o pritožbi predstavljajo določbe 133., 138., 208., 221. in 222. člena Zakona o dedovanju (ZD).

5. V primeru, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde novo premoženje, sodišče načeloma ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (221. člen ZD). Sodišče ne pridobiva novih dednih izjav, niti ne upošteva spremenjenih. Dedna izjava je izrecna, enostranska, strogo formalna in nepreklicna izjava volje o sprejemu ali odpovedi dediščini.

6. Pritožbeno sodišče sledi pravilnim razlogom prvega sodišča in k njim dodaja, da so določbe o nepreklicnosti in nepogojnosti dednih izjav ter o prepovedi njihove delnosti kogentne.

7. E. E. je podala dedno odpoved, s katero se je odpovedala dedovanju po zapustnici. Položaj dedičev je univerzalen. Vezan je na celotno dediščino in ne le na posamezni del. To pomeni, da se je na dediče preneslo vse zapustničino premoženje, in ne le tisto, ki dedičem ustreza. Zato delna odpoved dediščini ni mogoča. Pri izjavi o odpovedi dediščini se šteje, da tisti, ki je takšno izjavo podal, ni postal dedič. Izjava o odpovedi dediščini zato učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja.

8. Ker se je pritožnica dedovanju odpovedala, je sodišče utemeljeno ni štelo za dedinjo pozneje najdenega zapustničinega premoženja. V dedno izjavo ni smelo posegati, saj je njena vsebina postala del pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pozneje najdeno zapustničino premoženje je pravilno dodelilo zakonitim dedičem 2. dednega reda, ki so bili dediči že po prvotnem sklepu o dedovanju z dne 18. 4. 2018. Zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, ki so skladni z dednopravnimi upravičenji, ugotovljenimi s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Enako kot dedič, ki se je odpovedal dediščini, tudi dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dediščine, te v primeru pozneje najdenega premoženja ne more spremeniti.

9. Sodišče prve stopnje je pritožnici že pojasnilo, da lahko iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 138. člena ZD, vloži tožbo za razveljavitev dedne izjave o odpovedi dedovanju.

10. Razlogi, iz katerih se izpodbija dodatni sklep o dedovanju, niso podani. Pa tudi ne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Zato je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi dodatni sklep o dedovanju sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Sklep o dedovanju D 312/2017 z dne 18. 4. 2018 je pravnomočen.