Jedro

V sodnem postopku ni bila dana možnost dokazovanja drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v predsodnem upravnem postopku. Sodišče prve stopnje je le na podlagi listinskega gradiva iz upravnega spisa presodilo, da sta izpodbijana upravna akta o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku, po katerih je tožnici neogibno potrebna pomoč in postrežba drugega za zadovoljevanju večine osnovnih življenjskih opravil, ker se še vedno lahko samostojno prehranjuje, pravilna in zakonita. Dokazni predlog z zaslišanjem tožničine hčerke kot priče je bil zavrnjen z utemeljitvijo, da je ugotavljanje potreb po pomoči in postrežbi drugega pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil strokovno medicinsko vprašanje, na katerega lahko odgovori le stroka. Načeloma se je s tem stališčem sicer mogoče strinjati. Vendar pa samo po sebi ne pomeni, da bi bila s tem izključena uporaba vseh drugih dokaznih sredstev, ki jih omogoča ZPP. Za dokazovanje zatrjevanega dejstva, da se tožnica ni sposobna samostojno hraniti, kar je le eden od elementov iz 101. ZPIZ-2, bi zato bilo potrebno dopustiti dokaz s pričo, ki pomoč dejansko nudi in nato takšno izpoved dokazno oceniti v skladu z metodologijo iz 8. člena ZPP. Ker je bil navedeni dokaz kot neprimeren zavrnjen, je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, prvostopenjska sodba se v izpodbijanem delu ( II. in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe ... z dne 23. 9. 2013 in prvostopenjske št. ... z dne 26. 3. 2013 ter pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v višini 418,88 EUR mesečno od 21. 1. 2013 dalje, izplačilo razlike med že prejetimi zneski 146,06 EUR mesečno in novo priznanim višjim dodatkom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka).

Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na odpravo prej cit. posamičnih upravnih aktov, priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil v višini 291,00 EUR od 21. 1. 2013 dalje ter izplačilo razlike od že izplačanega zneska 146,06 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Hkrati je izreklo, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilno II. točko izreka sodbe in stroškovno III. točko je tožnica iz vseh pritožbenih razlogov vložila pravočasno pritožbo. Predlaga spremembo v smeri ugoditve podrednemu tožbenemu zahtevku, vključno s priznanjem stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vztraja, da zaradi senilnega tremorja ni zmožna samostojno zadovoljevati vseh osnovnih življenjskih opravil, vključno s hranjenjem, ker ni sposobna samostojno razrezati pripravljene hrane. Njen primer je še težji kot v zadevi Psp 264/2012, saj zaradi tresenja rok, glave in zgornjega dela trupa samostojno ni sposobna vnašati v usta bolj redke hrane, da o tekočini niti ne govori. Sodišče ni odgovorilo na vprašanje, kako bi lahko v takšnem stanju razrezala hrano, nesla kozarec pijače k ustom brez razlitja, žlico juhe k ustom brez razlitja, samostojno razrezala jabolko itd. V ta namen ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem niti zaslišalo hčerke, ki zanjo ves čas skrbi. S tem so kršena vsa osnovna načela pravdnega postopka. Zavrnitev dokaza s pričo, ki vsakodnevno skrbi zanjo, pravno ni sprejemljiva, moralno etično pa obsojanja vredno. Ker je pri njej tresavica prisotna že leta, nevrološkega izvida z dne 31. 8. 2012 ni mogoče razumeti tako, da je nezmožnost samostojnega hranjenja nastopila šele 16. 12. 2013. Povzetek izvida v 9. točki obrazložitve sodbe, da še vedno dokaj samostojno kuha in bere, je vzet iz konteksta. Iz medicinske dokumentacije je razvidno, da se je zdravljenje zaradi padca začelo že 3. 7. 2012, tj. pred obiskom nevrologa. Iz izvida nevrologa ne izhaja, da bi se lahko samostojno prehranjevala temveč obremenjenost s tresavico glave ter rok, ki se poveča pri koncu natančnih gibov. Iz tega povprečnemu človeku ni težko zaključiti, da samostojno hranjenje ni bilo mogoče, temveč sodelovanje tako, da je lahko v usta nesla le čvrsto hrano brez jedilnega pribora.

V celoti zavrača tudi argumentacijo (9. točka obrazložitve), da se je s poznejšo odločitvijo, po kateri je pomoči in postrežbe za zadovoljevanje vseh osnovnih življenjskih opravil potrebna šele od 17. 12. 2013 dalje, strinjala. Takšna pravna akrobatika in način razmišljanja je za nepravnike nočna mora in v okoliščinah konkretnega primera popolnoma nesprejemljiva.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnica pravilno poudarja, da je izpodbijani zavrnilni del sodbe (II. točka izreka), izdan preuranjeno. Zaradi pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje nepopolno razčiščeno in posledično ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

Hkrati je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadalj. ZPP), na katero je potrebno paziti tudi po uradni dolžnost, in sicer iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. V sodnem postopku ni bilo dane možnosti dokazovanja drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v predsodnem upravnem postopku. Sodišče prve stopnje je le na podlagi listinskega gradiva iz upravnega spisa presodilo, da sta izpodbijana upravna akta o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 146,06 EUR mesečno od 21. 1. 2013 dalje, izdana na podlagi skladnih mnenj IK I in IK II, po katerih je tožnici neogibno potrebna pomoč in postrežbo drugega za zadovoljevanju večine osnovnih življenjskih opravil, ker se še vedno lahko samostojno prehranjuje, pravilna in zakonita.

Dokazni predlog z zaslišanjem tožničine hčerke kot priče je bil zavrnjen z utemeljitvijo, da je ugotavljanje potreb po pomoči in postrežbi drugega pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil strokovno medicinsko vprašanje, na katerega lahko odgovori le stroka. Načeloma se je s tem stališčem sicer mogoče strinjati. Vendar pa samo po sebi ne pomeni, da bi bila s tem izključena uporaba vseh drugih dokaznih sredstev, ki jih omogoča ZPP. Za dokazovanje zatrjevanega dejstva, da se tožnica ni sposobna samostojno hraniti(1) , kar je le eden od elementov iz 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2), bi zato bilo potrebno dopusti dokaz s pričo, ki pomoč dejansko nudi in nato takšno izpoved dokazno oceniti v skladu z metodologijo iz 8. člena ZPP.

Glede na to, da je bil navedeni dokaz kot neprimeren zavrnjen, je ostalo povsem nerazčiščeno, ali se je v spornem obdobju tožnica zaradi senilnega tremorja še lahko sama prehranjevala ali ne. Prav od razjasnitve tega spornega dejstva, ki ga je mogoče razčistiti z zaslišanjem osebe, ki je nudila pomoč in postrežbo(2) , in po potrebi še s sodnim izvedenstvom medicinske stroke, je odvisna presoja, ali je od 21. 1. 2013 do vključno 16. 12. 2013 (glede na to, da je od 17. 12. 2013 priznana denarna dajatev v višjem znesku) tožnica potrebovala pomoč in postrežbo za zadovoljevanjem vseh ali le za večino osnovnih življenjskih potreb.

6. Da bo mogoče pravilno presoditi zakonitost izpodbijanih posamičnih upravnih aktov o priznani denarni dajatvi za pomoč in postrežbo za zadovoljevanje večine osnovnih življenjskih potreb, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu na temelju 355. člena ZPP razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno sojenje.

Zaradi zagotovitve pravice do poštenega sojenja, ki vključuje tudi načelo enakosti orožij in omogoča strankam, da v postopku dokazujejo svoje trditve, ne da bi bile postavljene v neenak položaj, bo sodišče v ponovljenem sojenju izvedlo dokaz z zaslišanjem predlagane priče in po potrebi tudi s sodnim izvedenstvom. Razčistilo bo, ali je bila tožnica v spornem obdobju ob izkazanem senilnem tremorju, še sposobna samostojnega prehranjevanja ali ne. Pri tem bo izhajalo iz v sodni praksi že oblikovanega standarda, po katerem ni mogoče šteti, da bi se oseba samostojno prehranjevala, v kolikor ni zmožna samostojnega razreza že pripravljene hrane(3) , ter tega v okoliščinah konkretnega primera dopolnilo še z zmožnostjo prehranjevanja s tekočo hrano z žlico brez razlivanja in uporabo vilic brez nevarnosti za samopoškodbo.

Šele po dopolnitvi postopka v nakazni smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov bo mogoče pravilno zaključiti, ali je bila tožnici dejansko potrebna pomoč in postrežba za zadovoljevanje vseh osnovnih življenjskih potreb že od 21. 1. 2013 dalje in posledično zakonito razsoditi o njenem podrednem tožbenem zahtevku.

7. V ponovljenem postopku bo potrebno ponovno odločati tudi o priglašenih stroških za zastopanje tožnice po pooblaščeni odvetnici na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje in tudi o priglašenih pritožbenih stroških iz naslova sodne takse.

(1) Po 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2 sta pomoč in postrežba nujna za opravljanje vseh življenjskih potreb, kadar uživalec pokojnine zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja.

(2) Četudi ni medicinski strokovnjak in je celo sorodstveno povezana s tožnico, je sodišče tisto, ki ocenjuje verodostojnost in dokazno vrednost izpovedi takšne priče. (3) Sodba Psp 264/2012 z dne 23. 8. 2012.