Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnico obstajala začasna potreba po tožničinem delu in s tem zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja in priznanje pravic iz tega razmerja po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni utemeljen.

Tožnica je zahtevala odškodnino, ker naj bi tožena stranka pri izbiri kandidatov za zaposlitev na določeno delovno mesto kršila prepoved diskriminacije. Na podlagi 24. člena ZDR-1 ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi (npr. prepovedi diskriminacije) pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Odločitev tožene stranke v korist drugih dveh kandidatov za zaposlitev tako še ne pomeni diskriminacije oziroma neenake obravnave drugih. (tožnica tudi ni navajala, da bi bila zaradi določene osebne okoliščine manj ugodno obravnavana kot drugi kandidati). Ker pri izbiri kandidatov za zaposlitev ni šlo za prepovedano diskriminacijo v smislu 6. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je prenehanje delovnega razmerja tožnice z dnem 31. 8. 2013 nezakonito in ji še vedno traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, ter reintegracijski in reparacijski zahtevek tožnice, vključno z zahtevkom za povrnitev škode v znesku 5.000 EUR. V II. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del v I. točki izreka, se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). V pritožbi navaja, da sta pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 in z dne 1. 9. 2012 sklenjeni zaradi začasno povečanega obsega dela. Tožnica poudarja, da tožena stranka ni dokazala obstoja navedenega razloga. Poleg tega sodišče ni pojasnilo, zakaj je zakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas za šolsko leto 2012/2013. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da je tožena stranka v avgustu 2013 za šolsko leto 2013/2014 objavila prosti delovni mesti za učitelja angleškega in slovenskega jezika. Tožnica meni, da gre za konstantno potrebo po njenem delu, kar pomeni, da ni šlo za začasno povečan obseg dela. Ob dejstvu, da ji je bila obljubljena nadaljnja zaposlitev pri toženi stranki, da je bilo delovno mesto v urniku namenjeno le eni osebi in da je izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta, je po mnenju tožnice podana diskriminacija. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je odgovorila na tožničino pritožbo. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tistih, na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče v celoti preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 3. alinejo prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki omejuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s tem, ko našteva primere, v katerih je takšna pogodba dopustna, pri tem pa v zadnji alineji izrecno določa, da se lahko pogodba za določen čas sklene tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon oz. kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Glede na področje dejavnosti tožene stranke je zato poleg pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po ZDR potrebno upoštevati tudi določbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-UPB, Ur. l. RS, št. 16/2007), predvsem 109. člen.

8. Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2011 do 31. 8. 2012. Glede na to, da te pogodbe ni sklenila s toženo stranko kot delodajalcem, je glede na določbo 53. člena ZDR izvzeta iz časovne omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas.

9. Dne 1. 9. 2012 je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2013 za delovno mesto učitelja angleškega in slovenskega jezika v krajšem delovnem času (26 ur tedensko). Stranki sta se v tej pogodbi dogovorili, da se sklepa za določen čas (zaradi trenutno povečanega obsega dela v zavodu in s tem nemotenega izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela). Ob takšni opredelitvi v pogodbi o zaposlitvi je delodajalec v sporu dokazal obstoj konkretnega razloga (začasnost dela) v smislu navedenih zakonskih določb. 10. Tožnica je pri toženi stranki v šolskem letu 2012/2013 opravljala delo poučevanja v dodatnih učnih skupinah, ki so se oblikovale pri angleškem in slovenskem jeziku. Obseg opravljenih ur je bil odvisen od vpisanega števila učencev v posameznem šolskem letu. Iz listin (predlogov sistemizacije delovnih mest ter primerjave učnih potreb z dne 10. 12. 2013) izhaja, da se število potrebnih ur za poučevanje v učnih skupinah letno spreminja že od 2006/2007 dalje. Iz izpovedi priče A.A. pa izhaja, da se za šolsko leto 2012/2013 ni moglo predvideti število (dodatnih) učnih skupin še v naslednjih letih. Dejansko so se učne skupine oblikovale vsako leto sproti za naslednje šolsko leto, pri čemer se je takratni v. d. ravnatelja sam odločil glede oblikovanja učnih skupin v šolskem letu 2012/2013. Tudi po izpovedi sedanjega ravnatelja tožene stranke se poučevanje načrtuje vsako leto za eno leto vnaprej glede na konkretno situacijo. Ker so se učne skupine oblikovale vsako leto sproti za naslednje šolsko leto v odvisnosti od števila učencev, je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko obstajala začasna potreba po tožničinem delu kot zakonit razlog za sklenitev pogodbe za določen čas. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja in priznanje pravic iz tega razmerja po 31. 8. 2013 utemeljeno zavrnilo.

11. Tožnica je zahtevala odškodnino, ker naj bi tožena stranka pri izbiri kandidatov za zaposlitev v šolskem letu 2013/2014 na delovno mesto učitelja slovenskega in angleškega jezika kršila prepoved diskriminacije. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZDR-1 delodajalec ne sme iskalko zaposlitve (kandidata) postavljati v neenakopraven položaj zaradi njenih osebnih okoliščin. Te okoliščine so naštete primeroma. Kandidatka, ki zatrjuje v sodnem postopku (dopustno je neposredno sodno varstvo po petem odstavku 200. člena ZDR-1) kršitev prepovedi diskriminacije, mora navesti dejstva, ki opravičujejo tako domnevo (četrti odstavek 6. člena ZDR-1). Tožnica ne navaja, da bi bila zaradi določene osebne okoliščine manj ugodno obravnavana kot drugi kandidati. Četudi bi bilo tožnici v letu 2012/2013 obljubljeno, da bo ohranila delo, to ne pomeni diskriminatornega razloga (okoliščine) iz citirane določbe. Na podlagi 24. člena ZDR-1 ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi (npr. prepovedi diskriminacije) pravico do proste odločitve s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Odločitev tožene stranke v korist drugih dveh kandidatov za zaposlitev tako še ne pomeni diskriminacije oziroma neenake obravnave drugih. Ob ugotovitvi, da pri izbiri kandidatov za zaposlitev v šolskem letu 2012/2013 ni šlo za prepovedano diskriminacijo v smislu 6. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

13. Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške, in sicer tožnica v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa na podlagi določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) po kateri v sporih o obstoju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka. Tudi sicer odgovor na pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine, ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve.