Jedro

Ob upoštevanju prvega odstavka 6. člena ZUP sodišče ocenjuje, da je pravilno stališče tožene stranke o njeni dolžnosti spoštovanja veljavnih vladnih odlokov in možni izpostavljenosti inšpekcijskim ukrepom ter globam v prekrškovnem postopku v nasprotnem primeru. Tožena stranka je bila (tako kot tožniki) v spornem obdobju zavezanka po takrat veljavnem Odloku 174/2021, ki je pričel veljati 8. 11. 2021 in je veljal do 21. 2. 2022, zato po presoji sodišča njenim dejanjem ni mogoče očitati nezakonitosti. Odlok 174/2021 je namreč določal, katere ukrepe mora izvajati in na kakšen način, tožena stranka pa je bila na njegovi podlagi zavezana v vzgojno-izobraževalnem zavodu opraviti testiranje (preverjati izpolnjevanje pogoja PCT) pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožniki so 22. 11. 2021 vložili tožbo zoper prvo toženo stranko Republika Slovenija in drugo toženo stranko A. (v nadaljevanju tožena stranka), zaradi varstva ustavnih pravic.

2.Sodišče je zadevo razdružilo tako, da se upravni spor zoper prvo toženo stranko obravnava pod opravilno številko IU 1701/2021, upravni spor zoper drugo toženo stranko pa se obravnava pod opravilno številko I U 1721/2021.

Relevantne trditve tožnika

3.V tožbi in spremembi tožbe z dne 15. 12. 2021 (ki jo je sodišče dopustilo s sklepom I U 1721/2021-35 z dne 7. 1. 2022) tožniki predlagajo, da naj sodišče ugotovi, da je zahteva tožene stranke po trikrat tedenskem testiranju, kot pogoju za izvajanje dolžnosti vzgoje in izobraževanja nezakonita, in da nedopustno posega v pravice tožnikov iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56., in 57. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Hkrati zahtevajo, da se toženi stranki tudi v bodoče prepove pogojevati vstop v šolo, obiskovanje pouka in izvajanje izobraževalnega programa ter ocenjevanja znanja z izpolnjevanjem pogoja prebolevnosti, cepljenosti ali testiranja (v nadaljevanju PCT pogoj), in da se ji odredi, da je dolžna dopustiti obiskovanje šole in zagotavljati izobraževanje in ocenjevanje znanja po Zakonu o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn) in potrjenem šolskem programu, brez izpolnjevanja tega pogoja. Tožniki zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Iz tožbe in pripravljalnih vlog1 izhaja, da so tožniki v času vložitve tožbe obiskovali toženo stranko, ki je od njih na podlagi neustavnih in nezakonitih določb Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21 s spremembami; v nadaljevanju Odlok 174/2021), Sklepa Ministrstva za zdravje, izobraževanje in šport (v nadaljevanju MIZŠ) o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo (v nadaljevanju Sklep MIZŠ)2 in Navodil MIZŠ zahtevala neprestano testiranje. Na podlagi zapovedi tožene stranke, ki tožnikom brez rednega testiranja ni dovolila obiskovati pouka, kljub temu da je osnovna šola obvezna (drugi odstavek 57. člena Ustave in 54. člen ZOsn), so se bili prisiljeni testiranju podrediti, saj bi jim bilo v nasprotnem primeru onemogočeno izobraževanje v prostorih šole. V tem primeru jim je bil vstop v šolo prepovedan oziroma odrejena popolna izolacija ob prihodu. V zvezi s tem tožniki izpostavljajo, da so se bili izključno zdravi otroci dolžni testirati trikrat tedensko in toženi stranki očitajo, da je s takšnim ravnanjem posegla v njihove ustavne pravice iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56. in 57. člena Ustave.

5.Poudarjajo, da zoper takšno ravnanje tožene stranke, ki predstavlja neposredno upravno oblastveno dejanje, nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva, kot po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Šole namreč skladno z Navodili MIZŠ niso izdajale individualnih odločb oziroma sklepov o izobraževanju na daljavo (kot posledici prepovedi zbiranja v prostorih šole) posameznim učencem oziroma oddelkom, ampak so izobraževanje na daljavo odrejale zgolj s prepovedjo, kot realnim aktom. Za varstvo svojih pravic tožniki nimajo nobenega pravnega sredstva, tožena stranka pa jim je brez izdaje vsake odločbe neposredno prepovedovala, da bi obiskovali šolo. Posamični pravni akti ter prepoved tožene stranke so neposredno posegali v njihov pravni položaj. V nadaljevanju obširno pojasnjujejo, zakaj zahteva obveznega samotestiranja nima dokazanega učinka na širjenje oziroma obvladovanje epidemije in poudarjajo, da je neustavna. Testiranje zdravih otrok s testi HAG namreč predstavlja grob in prekomeren poseg v človeško telo in dostojanstvo (34. in 35. člen Ustave) in v pravico do izobraževanja (57. člen Ustave).

6.Ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021 tožniki navajajo, da izobraževanje na daljavo ne pomeni enako učinkovite oblike izobraževanja, kot je zagotovljeno v samih vzgojno-izobraževalnih institucijah in predstavlja nedopusten poseg v pravico do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena Ustave. Proces izobraževanja na daljavo se namreč sploh ni izvajal. Učenci niso bili deležni niti šolanja preko interneta, niti ocenjevanja znanja. Omogočeno jim je bilo le samostojno obiskovanje spletnih učilnic, kar pomeni da so dobivali domače naloge, ki so jih opravljali brez nadzora učiteljev. Za odrejanje izobraževanja na daljavo pa tožena stranka po mnenju tožnikov ni imela pravne podlage.

7.Tožniki pojasnjujejo, da so bili otroci, ki niso podali soglasja za testiranje diskriminirani, čeprav so bili popolnoma zdravi. Tisti iz višjih razredov so bili pretežno izolirani skupaj v jedilnici, iz nižjih pa so bili določene dni prepuščeni sami sebi. T. T., učenec 3. razreda je bil 29. 11. 2021 cel dan povsem sam v kabinetu. Poudarjajo še, da je njihov pravni interes za vložitev tožbe, kljub temu da Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 22/22 z dne 19. 2. 2022, v nadaljevanju Odlok 22/2022) ne določa več pogoja obveznega samotestiranja, še vedno podan, saj njihova tožba vsebuje tako prepovedni kot ugotovitveni zahtevek. Njihova pravna korist je v tem, da se prepreči bodoče samovoljno ravnanje tožene stranke. Ugotovitev, da je s svojim nezakonitim ravnanjem posegla v njihove človekove pravice in temeljne svoboščine, bo tudi podlaga za odškodninsko tožbo.

Relevantne navedbe tožene stranke

8.V odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah3 tožena stranka sodišču primarno predlaga, da tožbo zavrže oziroma podrejeno, da jo kot neutemeljeno zavrne. Ob sklicevanju na sklep Vrhovnega sodišča I Up 157/2021 z dne 1. 9. 2021 poudarja, da so vsa njena ravnanja izhajala iz Odloka 174/2021, ki je predpisal na kakšen način posameznik izkaže izpolnjevanje PCT pogoja - gre za objektivne okoliščine, ki ne dopuščajo subjektivne presoje. Pri izvajanju navedenega odloka pa tožena stranka ni imela diskrecijske pravice. O ukrepih je lahko starše učencev le obveščala, ni pa določila prepovedi zbiranja v šoli in učencem odrejala izobraževanja na daljavo. Bila je zgolj zavezana poskrbeti, da se predpisani dopustni ukrepi, ki so imeli podlago v veljavnem predpisu, izvršujejo. To pomeni, da je morala poskrbeti, da so pri vzgojno-izobraževalnem delu prisotni samo učenci, ki izpolnjujejo PCT pogoj iz 2. in 8. člena Odloka 174/2021, za tiste, ki tega pogoja niso izpolnjevali, pa je morala v skladu s svojimi možnostmi zagotoviti izobraževanje na daljavo. Posledico neizpolnjevanja PCT pogoja je torej določila že Vlada s podzakonskim predpisom. Zato je treba vsa njena ravnanja presojati ob upoštevanju takrat veljavnega odloka.

9.Tožena stranka nobenemu učencu ni zavrnila vstopa v prostore šole, ravno tako nikakor niso bili izolirani in prepuščeni sami sebi. Tistim otrokom, ki niso izkazali pogoja PCT, je do prihoda staršev zagotovila varno šolsko okolje v jedilnici pod nadzorom strokovnega delavca. To pomeni, da so čakali skupaj in nadzorovano. Ne držijo navedbe, da naj bi bil T. T. cel dan sam v kabinetu, saj mu je tožena stranka zagotovila varno okolje pod nadzorom strokovne delavke do konca pouka, ko je na podlagi pisne izjave očeta odšel domov sam. Če učencev, ki niso izpolnjevali PCT pogoja ne bi, pod nadzorom strokovnega delavca, izločila v drug prostor v varno učno okolje, slednjega ne bi zagotavljala za učence, ki so ta pogoj izpolnjevali. Šlo je za izogibanje povzročanja nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, to pomeni ukrepe v javnem interesu. Zato je tožena stranka tem učencem, v posledici začasne prepovedi zbiranja v šolskih prostorih, zagotavljala izobraževanje na daljavo v spletni učilnici.

10.Njeno ravnanje je bilo skladno s prejetimi Navodili MIZŠ, ki so določala, da je učencem, ki ne izpolnjujejo PCT pogoja iz Odloka 174/2o21 potrebno zagotoviti varno okolje do prihoda staršev, in z načelom največje otrokove koristi iz določbe 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah. Pri izvajanju Odloka 174/2021 se je, tako kot ostale šole, soočila s situacijo, ko bi opustitev njegovega izvajanja pomenila protipravno ravnanje in tudi grožnjo nenadzorovanega širjenja virusa med učenci in zaposlenimi. Zaradi kršitve določb Odloka 174/2021 pa ji je bila izdana tudi odločba inšpekcijskega organa.

11.Tožena stranka pojasnjuje, da je Ustavno sodišče odločbo U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021 sprejelo na podlagi 48. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). To pomeni, da je le ugotovilo nezakonitost izobraževanja na daljavo, zakonodajalec pa v roku, ki ga je določilo sodišče, določbe 2. in 3. točke 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) in določbe 104. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP) ni uskladil z Ustavo, zato so v času vložitve tožbe še vedno veljale. Državni zbor (v nadaljevanju DZ) pa je sprejel Zakon o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZDUPŠOP), ki je začel veljati 30. 12. 2021. Slednji je z določbo 5. člena spremenil 104. člen ZZUOOP in realiziral napotilo Ustavnega sodišča iz navedene odločbe. Na podlagi spremenjenega 104. člena ZZUOOP je pristojna ministrica sprejela nov Sklep MIZŠ. Pri tem poudarja, da je izobraževanje na daljavo ukrep, ki blaži posledice prepovedi zbiranja ljudi in da ni mogoče slediti tožnikovim pavšalnim navedbam, da se izobraževanje na daljavo ni izvajalo. Obširno pojasnjuje tudi zakaj so ukrepi obveznega samotestiranja nujni.

12.Izpostavlja še, da pravni interes tožnikov za obravnavano tožbo ni (več) podan, ker Odlok 22/2022, ki je začel veljati 21. 2. 2022, ne določa več pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela. V šolah se izvajajo samo še priporočljivi ukrepi. Ker posledično ne velja več prepoved zbiranja v šolah za učence, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT, je odpadla tudi pravna podlaga za izobraževanje na daljavo. Glede na to, da lahko od uveljavitve citiranega odloka tožniki obiskujejo pouk v prostorih tožene stranke, se njihov pravni položaj ne more (tudi ob ugoditvi tožbi) v ničemer izboljšati.

13.Sodišče je v obravnavani zadevi tožbo tožnikov zavrglo s sklepom I U 1721/2021-62 z dne 18. 5. 2022, ki ga je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 158/2022 z dne 9. 11. 2022 razveljavilo v delu, ki se nanaša na ugotovitveni tožbeni zahtevek in zadevo v tem delu vrnilo sodišču v novo sojenje (v delu, ki se nanaša na prepovedni tožbeni zahtevek, pa je pritožbo tožnikov zavrnilo). Vrhovno sodišče je pojasnilo, da so tožniki s tožbo zahtevali tako ugotovitveni kot prepovedni zahtevek, oba v zvezi s ponavljajočim ravnanjem tožene stranke. S sprejetjem Odloka 22/2022 po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo doseženo tudi to, kar so tožniki uveljavljali z ugotovitvenim zahtevkom. Prenehanje veljavnosti Odloka 174/2021, ki je nastopilo po vložitvi tožbe, ne more biti odločilno za pravni interes tožnikov glede ugotovitvenega zahtevka. Pri tem je Vrhovno sodišče dalo sodišču napotilo, da v novem sojenju preveri tudi ostale procesne predpostavke za obravnavo tožbe v tem delu.

14.V novem sojenju so tožniki na podlagi poziva sodišča za odpravo pomanjkljivosti tožbe vložili pripravljalno vlogo z dne 5. 12. 2022, v kateri so konkretizirali ravnanje tožene stranke. Dne 12. 11. 2021 in 16. 11. 2021 so vsi starši prejeli sporočilo ravnatelja, da se od 17. 11. 2021 dalje otroci, ki ne izpolnjujejo PCT pogoja, ne smejo nahajati v prostorih šole in da se bojo morali izobraževati na daljavo. Učencem, ki bojo vseeno prišli, naj bi bilo zagotovljeno varno okolje do prevzema staršev. Dne 17. 11. 2021 je bilo s strani ravnatelja vsem tožnikom naloženo, da se morajo testirati, če želijo obiskovati pouk. Tisti, ki niso izpolnjevali PCT pogoja so bili od tega datuma naprej "varno" nameščeni v jedilnici ali knjižnici, starši pa so bili vsak dan pozvani, da pridejo po otroke oziroma dajo pisno soglasje, da lahko otrok sam odide domov. Zaradi take zahteve so se nekateri otroci ves čas izobraževali na daljavo, drugi so bili več mesecev izločeni iz pouka v jedilnici/knjižnici, preostali pa so se, da ne bi bili prikrajšani pri izobraževanju, podredili nezakoniti zahtevi. Za otroke, ki niso izpolnjevali PCT pogoja je torej veljala prepoved zbiranja v prostorih šole. To sicer ni pomenilo, da so bili fizično odstranjeni, ampak so bili odstranjeni od pouka in izolirani v varnem okolju, kjer pa se izobraževanje ni nadaljevalo. Zahteve, navodila in prepovedi so bili posredovani s strani ravnatelja, izvrševali pa so jih učitelji, pri tem pa je tožena stranka ravnala oblastveno.

15.S tem, ko je odrejala izobraževanje na daljavo in redno šolanje onemogočala samo učencem, ki sicer nimajo nobenih znakov bolezni oziroma ne izkazujejo tveganih stikov, zgolj na podlagi razlikovanja v zvezi z izpolnjevanjem pogoja PCT, je po mnenju tožnikov posegla v njihovo pravico do osnovnošolskega izobraževanja, in sicer tako z vidika dostopa do kakovostnega izobraževanja v razredu oziroma v šoli ob prisotnosti učiteljev kot z vidika možnosti druženja otrok in s tem pozitivnih socialnih učinkov osnovnošolskega izobraževanja in tudi v pravico do enakosti pred zakonom.

16.Tožniki opozarjajo še na odločbo Ustavnega sodišča U-l-132/21 z dne 2. 6 2022, v kateri je sodišče odločilo, da so bili vsi odloki v delu, ki je urejal obvezno uporabo zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela ter obvezno razkuževanje rok, v neskladju z Ustavo. Na tej podlagi poudarjajo, da tožena stranka ni imela zakonske podlage za zahtevo po nošenju maske in preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT. Posledično je nezakonita tudi zahteva po odrejanju izobraževanja na daljavo učencem, ki se niso testirali.

16.Tožniki opozarjajo še na odločbo Ustavnega sodišča U-l-132/21 z dne 2. 6 2022, v kateri je sodišče odločilo, da so bili vsi odloki v delu, ki je urejal obvezno uporabo zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela ter obvezno razkuževanje rok, v neskladju z Ustavo. Na tej podlagi poudarjajo, da tožena stranka ni imela zakonske podlage za zahtevo po nošenju maske in preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT. Posledično je nezakonita tudi zahteva po odrejanju izobraževanja na daljavo učencem, ki se niso testirali.

17.Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 11. 1. 2023 dodatno pojasnjuje svoja stališča. V zvezi z navedbami tožnikov, pa izpostavlja, da ravnanje šole izven postopkov, naštetih v 60.a členu ZOsn ne predstavlja oblastvenega ravnanja, ampak sodi v krog izvajanja javne službe vzgoje in izobraževanja. Ob sklicevanju na sodbo tega sodišča I U 294/2022 z dne 7. 12. 2022 poudarja, da je (bila) tako kot tožniki zavezanka po veljavnih odlokih, ki so predpisovali ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni COVID-19. To pomeni, da je bila tudi sama podvržena sankcijam v primeru njihovega neizvajanja. Opozarja na odločbi Ustavnega sodišča U-I-739/21 in U-I-822/21, v katerih je ugotovilo, da ima uveljavitev pogoja testiranja, vsebovanega v pogoju PCT, kot ga urejajo izpodbijane odločbe Odloka 174/2021, zakonsko podlago v določbah ZNB. V zvezi z navedenimi odločbami Ustavnega sodišča, tožniki v pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2023 poudarjajo, da nista relevantni za ta primer, saj se sodišče ni opredelilo do PCT pogoja v šolah in posega v pravico iz 57. člena Ustave.

17.Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 11. 1. 2023 dodatno pojasnjuje svoja stališča. V zvezi z navedbami tožnikov, pa izpostavlja, da ravnanje šole izven postopkov, naštetih v 60.a členu ZOsn ne predstavlja oblastvenega ravnanja, ampak sodi v krog izvajanja javne službe vzgoje in izobraževanja. Ob sklicevanju na sodbo tega sodišča I U 294/2022 z dne 7. 12. 2022 poudarja, da je (bila) tako kot tožniki zavezanka po veljavnih odlokih, ki so predpisovali ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni COVID-19. To pomeni, da je bila tudi sama podvržena sankcijam v primeru njihovega neizvajanja. Opozarja na odločbi Ustavnega sodišča U-I-739/21 in U-I-822/21, v katerih je ugotovilo, da ima uveljavitev pogoja testiranja, vsebovanega v pogoju PCT, kot ga urejajo izpodbijane odločbe Odloka 174/2021, zakonsko podlago v določbah ZNB. V zvezi z navedenimi odločbami Ustavnega sodišča, tožniki v pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2023 poudarjajo, da nista relevantni za ta primer, saj se sodišče ni opredelilo do PCT pogoja v šolah in posega v pravico iz 57. člena Ustave.

K I. točki izreka:

K I. točki izreka:

18.Tožba ni utemeljena.

18.Tožba ni utemeljena.

19.Obravnavano tožbo je sodišče ob upoštevanju stališča, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023 (8. točka obrazložitve), in sicer, da tožena stranka, ko ravna na opisan način, ravna kot oblastveni organ, presojalo po določbi 4. člena ZUS-1. Ta predpisuje, da sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožniki tako pravilno opozarjajo, da neposredna prepoved obiskovanja šole oziroma pouka v njenih prostorih, izrečena s strani tožene stranke brez izdaje odločbe, predstavlja oblastveno dejanje, ki posega v njihov pravni položaj, in da zoper navedeni poseg nimajo zagotovljenega drugega učinkovitega sodnega varstva.

19.Obravnavano tožbo je sodišče ob upoštevanju stališča, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023 (8. točka obrazložitve), in sicer, da tožena stranka, ko ravna na opisan način, ravna kot oblastveni organ, presojalo po določbi 4. člena ZUS-1. Ta predpisuje, da sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožniki tako pravilno opozarjajo, da neposredna prepoved obiskovanja šole oziroma pouka v njenih prostorih, izrečena s strani tožene stranke brez izdaje odločbe, predstavlja oblastveno dejanje, ki posega v njihov pravni položaj, in da zoper navedeni poseg nimajo zagotovljenega drugega učinkovitega sodnega varstva.

20.Po določbi druge alineje drugega odstavka 33. člena ZUS-1 se lahko s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da v novem sojenju odloča o ugotovitvenem zahtevku tožnikov, s katerim sodišču predlagajo, da naj ugotovi, da je zahteva tožene stranke po trikrat tedenskem testiranju, kot pogoju za izvajanje dolžnosti vzgoje in izobraževanja nezakonita, in da nedopustno posega v pravice tožnikov iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56., in 57. člena Ustave. Predvsem ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 1721/2021-62 z dne 18. 5. 2022 sodišče sodi, da je podan pravni interes tožnikov za vložitev ugotovitvenega zahtevka.

20.Po določbi druge alineje drugega odstavka 33. člena ZUS-1 se lahko s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da v novem sojenju odloča o ugotovitvenem zahtevku tožnikov, s katerim sodišču predlagajo, da naj ugotovi, da je zahteva tožene stranke po trikrat tedenskem testiranju, kot pogoju za izvajanje dolžnosti vzgoje in izobraževanja nezakonita, in da nedopustno posega v pravice tožnikov iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56., in 57. člena Ustave. Predvsem ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 1721/2021-62 z dne 18. 5. 2022 sodišče sodi, da je podan pravni interes tožnikov za vložitev ugotovitvenega zahtevka.

21.V tej zadevi ni sporno, (1) da so 12. 11. 2021 in 16. 11. 2021 vsi starši prejeli sporočilo ravnatelja, da se od 17. 11. 2021 dalje otroci, ki ne izpolnjujejo PCT pogoja, ne smejo nahajati v prostorih šole in da se bojo morali izobraževati na daljavo, (2) da je bilo 17. 11. 2021 s strani ravnatelja vsem tožnikom naloženo, da se morajo testirati, če želijo obiskovati pouk, (3) da so bili otroci, ki so v šolo vseeno prišli in niso izpolnjevali pogoja PCT, od 17. 11. 2021 naprej vsakodnevno nameščeni v jedilnici/knjižnici do prihoda staršev oziroma dokler niso sami odšli domov, če so dobili predhodno pisno soglasje staršev za samostojni odhod in (4) da so se nekateri otroci od tega datuma dalje izobraževali na daljavo. Tem dejstvom tožena stranka namreč ne oporeka, ampak celo pojasnjuje, da je ravnala tako, ker je od nje to zahteval v relevantnem obdobju veljaven podzakonski predpis (odlok), za izvrševanje katerega je morala poskrbeti in ki je določal ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni COVID-19. Sporno pa je, ali je tožena stranka, ko je na opisan način ravnala, ne/zakonito posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov.

21.V tej zadevi ni sporno, (1) da so 12. 11. 2021 in 16. 11. 2021 vsi starši prejeli sporočilo ravnatelja, da se od 17. 11. 2021 dalje otroci, ki ne izpolnjujejo PCT pogoja, ne smejo nahajati v prostorih šole in da se bojo morali izobraževati na daljavo, (2) da je bilo 17. 11. 2021 s strani ravnatelja vsem tožnikom naloženo, da se morajo testirati, če želijo obiskovati pouk, (3) da so bili otroci, ki so v šolo vseeno prišli in niso izpolnjevali pogoja PCT, od 17. 11. 2021 naprej vsakodnevno nameščeni v jedilnici/knjižnici do prihoda staršev oziroma dokler niso sami odšli domov, če so dobili predhodno pisno soglasje staršev za samostojni odhod in (4) da so se nekateri otroci od tega datuma dalje izobraževali na daljavo. Tem dejstvom tožena stranka namreč ne oporeka, ampak celo pojasnjuje, da je ravnala tako, ker je od nje to zahteval v relevantnem obdobju veljaven podzakonski predpis (odlok), za izvrševanje katerega je morala poskrbeti in ki je določal ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni COVID-19. Sporno pa je, ali je tožena stranka, ko je na opisan način ravnala, ne/zakonito posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov.

22.Sodišče pojasnjuje, da je skladnost pogoja PCT (2. člen Odloka 1747/2021) z Ustavo v odločbah U-I-793/21-3 in U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 Ustavno sodišče že presojalo. Zavzelo je stališče, da začasni ukrep testiranja zasleduje ustavno dopusten cilj v javnem interesu, in sicer preprečitev ali omejitev širjenja bolezni COVID-19 in s tem zagotavljanje varovanja zdravja in življenja ljudi. Ukrep je ocenilo tudi kot primeren in nujen za dosego tega ustavno dopustnega cilja. Ob upoštevanju že zavzetega stališča v sodbi tega sodišča II U 135/2023 z dne 31. 1. 2024 (34. točka obrazložitve), ki je bilo potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 93/2024 z dne 24. 10. 2024 (9. točka obrazložitve) sodišče ocenjuje, da ugotovitve Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na testiranje s PCR testi, ki ga izvajajo strokovno usposobljeni zdravstveni delavci, veljajo tudi za ukrep testiranja s testi HAG za samotestiranje (8. člen Odloka 174/2021), saj sta ukrepa podobna.

22.Sodišče pojasnjuje, da je skladnost pogoja PCT (2. člen Odloka 1747/2021) z Ustavo v odločbah U-I-793/21-3 in U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 Ustavno sodišče že presojalo. Zavzelo je stališče, da začasni ukrep testiranja zasleduje ustavno dopusten cilj v javnem interesu, in sicer preprečitev ali omejitev širjenja bolezni COVID-19 in s tem zagotavljanje varovanja zdravja in življenja ljudi. Ukrep je ocenilo tudi kot primeren in nujen za dosego tega ustavno dopustnega cilja. Ob upoštevanju že zavzetega stališča v sodbi tega sodišča II U 135/2023 z dne 31. 1. 2024 (34. točka obrazložitve), ki je bilo potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 93/2024 z dne 24. 10. 2024 (9. točka obrazložitve) sodišče ocenjuje, da ugotovitve Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na testiranje s PCR testi, ki ga izvajajo strokovno usposobljeni zdravstveni delavci, veljajo tudi za ukrep testiranja s testi HAG za samotestiranje (8. člen Odloka 174/2021), saj sta ukrepa podobna.

23.Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 93/2024 z dne 24. 10. 2024 (10. točka obrazložitve) pojasnilo, da iz navedenih sodb Ustavnega sodišča izhaja, da varovanje zdravja in življenja ljudi, ki se zagotavlja s preprečevanjem ponovnih izbruhov in širjenja okužb in posledično zmanjšanjem števila težjih potekov bolezni, pomeni ustavno dopusten cilj, zaradi katerega normodajalec lahko uredi posege v posamezne človekove pravice. Poudarilo je, da ukrep (samo)testiranja, ki je skladen z načelom sorazmernosti, ni nedopusten niti z vidika kršitve drugih v Ustavi zagotovljenih pravic, torej tudi pravice do izobraževanja, saj koristi, ki pomenijo varovanje javnega zdravja, pretehtajo nad težo posega v pravice posameznika. Zato so neutemeljene navedbe tožnikov, da navedeni odločbi Ustavnega sodišča za ta primer nista relevantni.

23.Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 93/2024 z dne 24. 10. 2024 (10. točka obrazložitve) pojasnilo, da iz navedenih sodb Ustavnega sodišča izhaja, da varovanje zdravja in življenja ljudi, ki se zagotavlja s preprečevanjem ponovnih izbruhov in širjenja okužb in posledično zmanjšanjem števila težjih potekov bolezni, pomeni ustavno dopusten cilj, zaradi katerega normodajalec lahko uredi posege v posamezne človekove pravice. Poudarilo je, da ukrep (samo)testiranja, ki je skladen z načelom sorazmernosti, ni nedopusten niti z vidika kršitve drugih v Ustavi zagotovljenih pravic, torej tudi pravice do izobraževanja, saj koristi, ki pomenijo varovanje javnega zdravja, pretehtajo nad težo posega v pravice posameznika. Zato so neutemeljene navedbe tožnikov, da navedeni odločbi Ustavnega sodišča za ta primer nista relevantni.

24.Zahteva tožene stranke po trikrat tedenskem testiranju s testi HAG oziroma po preverjanju PCT pogoja, kot pogoju za udeležbo osnovnošolskih otrok pri šolskih dejavnostih v prostorih šole, je temeljila na Odloku 174/2021, ki ga je Vlada sprejela 6. 11. 2021 na podlagi tretje alineje prvega odstavka 32. člena in prvega odstavka 39. člena ZNB. Veljal je od 8. 11. 2021 do 21. 2. 2022 in je določal materialno pravno podlago za dejanja tožene stranke na dan 17. 11. 2021 (in "nadalje"), s katerimi naj bi posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov. Ob upoštevanju navedenega je neutemeljen ugovor tožnikov, da tožena stranka ni imela pravne podlage za preverjanje PCT pogoja in za odrejanje izobraževanja na daljavo učencem.

24.Zahteva tožene stranke po trikrat tedenskem testiranju s testi HAG oziroma po preverjanju PCT pogoja, kot pogoju za udeležbo osnovnošolskih otrok pri šolskih dejavnostih v prostorih šole, je temeljila na Odloku 174/2021, ki ga je Vlada sprejela 6. 11. 2021 na podlagi tretje alineje prvega odstavka 32. člena in prvega odstavka 39. člena ZNB. Veljal je od 8. 11. 2021 do 21. 2. 2022 in je določal materialno pravno podlago za dejanja tožene stranke na dan 17. 11. 2021 (in "nadalje"), s katerimi naj bi posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov. Ob upoštevanju navedenega je neutemeljen ugovor tožnikov, da tožena stranka ni imela pravne podlage za preverjanje PCT pogoja in za odrejanje izobraževanja na daljavo učencem.

25.Navedeni Odlok 174/2021 je zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb ter zmanjšanja števila težjih potekov nalezljive bolezni COVID-19 začasno določal različne ukrepe (glej 1. člen). V prvem odstavku 8. člena je določal, da učenci osnovne šole in dijaki obvezno izvajajo testiranje s testi HAG za samotestiranje za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa, pri čemer se samotestiranje opravi v vzgojno-izobraževalnem zavodu, pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj. Za učence osnovne šole starši oziroma drugi zakoniti zastopniki oziroma skrbniki podajo predhodno pisno soglasje oziroma nesoglasje k izvajanju testiranja s testi HAG za samotestiranje (tretji odstavek). Učencem in dijakom iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki testiranja s testi HAG za samotestiranje ne izvajajo v skladu s prvim oziroma drugim odstavkom tega člena, se začasno prepove zbiranje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Ti učenci se v skladu s sklepom ministra, pristojnega za izobraževanje, ki ureja izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo, izobražujejo na daljavo (četrti odstavek). Testiranje s testi HAG za samotestiranje iz tega člena se izvaja v času, ko poteka vzgojno-izobraževalni program in se izvaja trikrat tedensko (šesti odstavek istega člena). Četrti odstavek 8. člena Odloka 174/2021 in Sklep MIZŠ pa sta po oceni sodišča v spornem obdobju predstavljala zadostno pravno podlago za obvestitev staršev o odreditvi izobraževanja na daljavo posameznemu učencu zaradi neizpolnjevanja PCT pogoja.

25.Navedeni Odlok 174/2021 je zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb ter zmanjšanja števila težjih potekov nalezljive bolezni COVID-19 začasno določal različne ukrepe (glej 1. člen). V prvem odstavku 8. člena je določal, da učenci osnovne šole in dijaki obvezno izvajajo testiranje s testi HAG za samotestiranje za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa, pri čemer se samotestiranje opravi v vzgojno-izobraževalnem zavodu, pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj. Za učence osnovne šole starši oziroma drugi zakoniti zastopniki oziroma skrbniki podajo predhodno pisno soglasje oziroma nesoglasje k izvajanju testiranja s testi HAG za samotestiranje (tretji odstavek). Učencem in dijakom iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki testiranja s testi HAG za samotestiranje ne izvajajo v skladu s prvim oziroma drugim odstavkom tega člena, se začasno prepove zbiranje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Ti učenci se v skladu s sklepom ministra, pristojnega za izobraževanje, ki ureja izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo, izobražujejo na daljavo (četrti odstavek). Testiranje s testi HAG za samotestiranje iz tega člena se izvaja v času, ko poteka vzgojno-izobraževalni program in se izvaja trikrat tedensko (šesti odstavek istega člena). Četrti odstavek 8. člena Odloka 174/2021 in Sklep MIZŠ pa sta po oceni sodišča v spornem obdobju predstavljala zadostno pravno podlago za obvestitev staršev o odreditvi izobraževanja na daljavo posameznemu učencu zaradi neizpolnjevanja PCT pogoja.

26.Ob upoštevanju navedenega tožena stranka pravilno opozarja, da če učencev, ki niso izpolnjevali PCT pogoja iz 8. člena Odloka 174/2021 skladno z Navodili MIZŠ ne bi izločila v drug prostor v varno okolje, kjer so bili pod nadzorom strokovnega delavca, varnega okolja ne bi zagotavljala za učence, ki so PCT pogoj izpolnjevali. Šlo je za izogibanje povzročanja nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, to pomeni ukrepe v javnem interesu. Tudi Ustavno sodišče je v odločbah U-I-793/21-3 in U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 (62. točka obrazložitve) poudarilo, da pri širjenju nalezljivih bolezni, ne gre za usmerjanje pozornosti k posamezniku, ampak je treba ravnati tudi v korist družbene skupnosti in s tem do drugih članov skupnosti.

26.Ob upoštevanju navedenega tožena stranka pravilno opozarja, da če učencev, ki niso izpolnjevali PCT pogoja iz 8. člena Odloka 174/2021 skladno z Navodili MIZŠ ne bi izločila v drug prostor v varno okolje, kjer so bili pod nadzorom strokovnega delavca, varnega okolja ne bi zagotavljala za učence, ki so PCT pogoj izpolnjevali. Šlo je za izogibanje povzročanja nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, to pomeni ukrepe v javnem interesu. Tudi Ustavno sodišče je v odločbah U-I-793/21-3 in U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 (62. točka obrazložitve) poudarilo, da pri širjenju nalezljivih bolezni, ne gre za usmerjanje pozornosti k posamezniku, ampak je treba ravnati tudi v korist družbene skupnosti in s tem do drugih članov skupnosti.

27.Ustavno sodišče je presojalo skladnost 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB v odločbi U-I-79/20-24 z dne 13. 5. 2021, s katero je odločilo, da sta v neskladju z Ustavo, da mora DZ ugotovljeno neskladje odpraviti v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu RS in da se do odprave ugotovljenega neskladja navedeni določbi ZNB še naprej uporabljata. Ustavno sodišče je pojasnilo, da bi v primeru razveljavitve navedenih določb ZNB do sprejema nove zakonske ureditve izvršilna oblast izgubila kakršnokoli zakonsko podlago za omejevanje gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni, vključno z boleznijo COVID-19. Država pa ne bi mogla izpolnjevati svoje pozitivne ustavne obveznosti, da varuje zdravje in življenje ljudi. Ustavno sodišče je torej, da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, do odprave ugotovljene protiustavnosti omogočilo uporabo protiustavnih zakonskih določb. S tem je vnaprej zagotovilo zakonsko podlago za izdajo podzakonskih predpisov, ki urejajo ukrepe iz 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, hkrati pa tudi za vse še veljavne podzakonske predpise, ki so bili sprejeti na podlagi izpodbijanih zakonskih določb. Posledično sodišča navedenim podzakonskim predpisom za razmerja, nastala po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, zaradi v tej odločbi ugotovljene protiustavnosti ne smejo odreči veljave.

27.Ustavno sodišče je presojalo skladnost 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB v odločbi U-I-79/20-24 z dne 13. 5. 2021, s katero je odločilo, da sta v neskladju z Ustavo, da mora DZ ugotovljeno neskladje odpraviti v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu RS in da se do odprave ugotovljenega neskladja navedeni določbi ZNB še naprej uporabljata. Ustavno sodišče je pojasnilo, da bi v primeru razveljavitve navedenih določb ZNB do sprejema nove zakonske ureditve izvršilna oblast izgubila kakršnokoli zakonsko podlago za omejevanje gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni, vključno z boleznijo COVID-19. Država pa ne bi mogla izpolnjevati svoje pozitivne ustavne obveznosti, da varuje zdravje in življenje ljudi. Ustavno sodišče je torej, da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, do odprave ugotovljene protiustavnosti omogočilo uporabo protiustavnih zakonskih določb. S tem je vnaprej zagotovilo zakonsko podlago za izdajo podzakonskih predpisov, ki urejajo ukrepe iz 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, hkrati pa tudi za vse še veljavne podzakonske predpise, ki so bili sprejeti na podlagi izpodbijanih zakonskih določb. Posledično sodišča navedenim podzakonskim predpisom za razmerja, nastala po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, zaradi v tej odločbi ugotovljene protiustavnosti ne smejo odreči veljave.

28.Z ustavnosodno ugotovitvijo protipravnosti zakon ne preneha veljati in tudi potek roka, določen za odpravo protiustavnosti, ne vpliva na formalno veljavnost zakona. Prav tako ugotovitev protiustavnosti zakona sama po sebi ne vpliva na veljavnost podzakonskih aktov, niti ti ne postanejo zaradi tega nezakoniti. Glede učinkov ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče v več odločbah pritrdilo stališču, da na podlagi ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča niso nastopile posledice, ki jih ZUstS določa za razveljavitev zakonske določbe po 43. členu in 44. členu ZUstS. Ker je torej učinek ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča tak, da izpodbijana zakonska določba (v tem primeru 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB) kljub ugotovljeni protiustavnosti ostane v veljavi in je torej del veljavnega pravnega reda, dokler DZ ugotovljene neskladnosti ne odpravi (česar pa v spornem obdobju ni naredil), sodišče sodi, da je bil Odlok 174/2021 v času dejanj tožene stranke v veljavi.

28.Z ustavnosodno ugotovitvijo protipravnosti zakon ne preneha veljati in tudi potek roka, določen za odpravo protiustavnosti, ne vpliva na formalno veljavnost zakona. Prav tako ugotovitev protiustavnosti zakona sama po sebi ne vpliva na veljavnost podzakonskih aktov, niti ti ne postanejo zaradi tega nezakoniti. Glede učinkov ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče v več odločbah pritrdilo stališču, da na podlagi ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča niso nastopile posledice, ki jih ZUstS določa za razveljavitev zakonske določbe po 43. členu in 44. členu ZUstS. Ker je torej učinek ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča tak, da izpodbijana zakonska določba (v tem primeru 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB) kljub ugotovljeni protiustavnosti ostane v veljavi in je torej del veljavnega pravnega reda, dokler DZ ugotovljene neskladnosti ne odpravi (česar pa v spornem obdobju ni naredil), sodišče sodi, da je bil Odlok 174/2021 v času dejanj tožene stranke v veljavi.

29.Sodišče se sicer strinja z navedbami tožnikov, da izobraževanje na daljavo ne pomeni enako učinkovite oblike izobraževanja, kot je zagotovljeno v samih vzgojno-izobraževalnih institucijah, ampak ob tem poudarja, da je Ustavno sodišče tudi v odločbi U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021 (na katero se sklicujejo tožniki) zgolj ugotovilo neskladnost 104. člena ZZUOOP, v kolikor se nanaša na osnovne šole ter na šole in vzgojno-izobraževalne zavode za otroke s posebnimi potrebami. DZ pa je naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku dveh mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu RS. Glede na to, da DZ v času, ko je tožena stranka ravnala (ko je tožnikom odrejala izobraževanje na daljavo; od 17. 11. 2021 dalje), neskladja z Ustavo še ni odpravil, je 104. člen ZZUOOP takrat še vedno veljal. To posledično pomeni, da je veljal tudi Sklep MIZŠ, ki je bil izdan na podlagi prvega odstavka 104. člen ZZUOOP (glej 29. točko obrazložitve te sodbe). V zvezi s tem pa tožena stranka pravilno navaja, da je DZ 27. 12. 2021 že sprejel ZDUPŠOP, ki je začel veljati 29. 12. 2021, s katerim je ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021 spremenil določbo 104. člena ZZUOOP. Na podlagi spremenjenega 104. člena ZZUOOP pa je bil sprejet nov Sklep MIZŠ o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo (Ur. l. RS, št. 3/22 z dne 7. 1. 2022), ki je predstavljal veljavno (ustavnoskladno) materialno podlago za kasnejše odrejanje izobraževanja na daljavo.

29.Sodišče se sicer strinja z navedbami tožnikov, da izobraževanje na daljavo ne pomeni enako učinkovite oblike izobraževanja, kot je zagotovljeno v samih vzgojno-izobraževalnih institucijah, ampak ob tem poudarja, da je Ustavno sodišče tudi v odločbi U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021 (na katero se sklicujejo tožniki) zgolj ugotovilo neskladnost 104. člena ZZUOOP, v kolikor se nanaša na osnovne šole ter na šole in vzgojno-izobraževalne zavode za otroke s posebnimi potrebami. DZ pa je naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku dveh mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu RS. Glede na to, da DZ v času, ko je tožena stranka ravnala (ko je tožnikom odrejala izobraževanje na daljavo; od 17. 11. 2021 dalje), neskladja z Ustavo še ni odpravil, je 104. člen ZZUOOP takrat še vedno veljal. To posledično pomeni, da je veljal tudi Sklep MIZŠ, ki je bil izdan na podlagi prvega odstavka 104. člen ZZUOOP (glej 29. točko obrazložitve te sodbe). V zvezi s tem pa tožena stranka pravilno navaja, da je DZ 27. 12. 2021 že sprejel ZDUPŠOP, ki je začel veljati 29. 12. 2021, s katerim je ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021 spremenil določbo 104. člena ZZUOOP. Na podlagi spremenjenega 104. člena ZZUOOP pa je bil sprejet nov Sklep MIZŠ o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo (Ur. l. RS, št. 3/22 z dne 7. 1. 2022), ki je predstavljal veljavno (ustavnoskladno) materialno podlago za kasnejše odrejanje izobraževanja na daljavo.

30.Glede na navedeno in ob upoštevanju prvega odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sodišče ocenjuje, da je pravilno stališče tožene stranke o njeni dolžnosti spoštovanja veljavnih vladnih odlokov in možni izpostavljenosti inšpekcijskim ukrepom ter globam v prekrškovnem postopku v nasprotnem primeru. Tožena stranka je bila (tako kot tožniki) v spornem obdobju zavezanka po takrat veljavnem Odloku 174/2021, ki je pričel veljati 8. 11. 2021 in je veljal do 21. 2. 2022, zato po presoji sodišča njenim dejanjem ni mogoče očitati nezakonitosti. Odlok 174/2021 je namreč določal, katere ukrepe mora izvajati in na kakšen način, tožena stranka pa je bila na njegovi podlagi zavezana v vzgojno-izobraževalnem zavodu opraviti testiranje (preverjati izpolnjevanje pogoja PCT) pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj. Glede na navedeno je neutemeljen (pavšalen) ugovor tožnikov, da so bili otroci, ki niso podali soglasja za testiranje diskriminirani, čeprav so bili popolnoma zdravi.

30.Glede na navedeno in ob upoštevanju prvega odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sodišče ocenjuje, da je pravilno stališče tožene stranke o njeni dolžnosti spoštovanja veljavnih vladnih odlokov in možni izpostavljenosti inšpekcijskim ukrepom ter globam v prekrškovnem postopku v nasprotnem primeru. Tožena stranka je bila (tako kot tožniki) v spornem obdobju zavezanka po takrat veljavnem Odloku 174/2021, ki je pričel veljati 8. 11. 2021 in je veljal do 21. 2. 2022, zato po presoji sodišča njenim dejanjem ni mogoče očitati nezakonitosti. Odlok 174/2021 je namreč določal, katere ukrepe mora izvajati in na kakšen način, tožena stranka pa je bila na njegovi podlagi zavezana v vzgojno-izobraževalnem zavodu opraviti testiranje (preverjati izpolnjevanje pogoja PCT) pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj. Glede na navedeno je neutemeljen (pavšalen) ugovor tožnikov, da so bili otroci, ki niso podali soglasja za testiranje diskriminirani, čeprav so bili popolnoma zdravi.

31.Odločba Ustavnega sodišča U-l-132/21 z dne 2. 6. 2022, v kateri je ugotovilo, da so bili v neskladju z Ustavo določba 7. člena Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin, 5. člena Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji in Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 90/20 z dne 24. 6. 2020) v delu, v katerem so urejali obvezno uporabo zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela ter obvezno razkuževanje rok, in jih razveljavilo, za obravnavano zadevo ni uporabljiva. Ne nanaša se namreč na preverjanje izpolnjevanja PCT pogoja in odrejanje izobraževanja na daljavo, zato se tožniki v zvezi s tem nanjo neutemeljeno sklicujejo. Navedbe tožnikov glede zahteve tožene stranke po nošenju maske in pomanjkanja pravne podlage zanjo, pa so kljub pozivu sodišča k odpravi pomanjkljivosti tožbe, ostale pavšalne. Tožniki navedb v zvezi s tem niso konkretizirali, ravno tako te zahteve niso opredelili v tožbenem zahtevku. Ker sodišče zakonitosti in pravilnosti takih pavšalnih navedb ne more preizkusiti, se do sklicevanja tožnikov na odločbo Ustavnega sodišča U-l-132/21 z dne 2. 6. 2022 v zvezi s tem, ni opredelilo.

31.Odločba Ustavnega sodišča U-l-132/21 z dne 2. 6. 2022, v kateri je ugotovilo, da so bili v neskladju z Ustavo določba 7. člena Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin, 5. člena Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji in Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 90/20 z dne 24. 6. 2020) v delu, v katerem so urejali obvezno uporabo zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela ter obvezno razkuževanje rok, in jih razveljavilo, za obravnavano zadevo ni uporabljiva. Ne nanaša se namreč na preverjanje izpolnjevanja PCT pogoja in odrejanje izobraževanja na daljavo, zato se tožniki v zvezi s tem nanjo neutemeljeno sklicujejo. Navedbe tožnikov glede zahteve tožene stranke po nošenju maske in pomanjkanja pravne podlage zanjo, pa so kljub pozivu sodišča k odpravi pomanjkljivosti tožbe, ostale pavšalne. Tožniki navedb v zvezi s tem niso konkretizirali, ravno tako te zahteve niso opredelili v tožbenem zahtevku. Ker sodišče zakonitosti in pravilnosti takih pavšalnih navedb ne more preizkusiti, se do sklicevanja tožnikov na odločbo Ustavnega sodišča U-l-132/21 z dne 2. 6. 2022 v zvezi s tem, ni opredelilo.

32.Sodišče pripominja še, da tožniki toženi stranki sicer utemeljeno očitajo, da je s svojim dejanjem posegla v njihove človekove pravice in temeljne svoboščine, saj je nesporno, da ukrepi, ki so namenjeni preprečevanju širjenja nalezljive bolezni, posegajo v ustavne pravice, a to še ne pomeni, da je poseg ustavno nedopusten. Tožena stranka je namreč, ko je od tožnikov, ostalih učencev in zaposlenih zahtevala obvezno izvajanje testiranja s testi HAG za samotestiranje učencev pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj in zaposlenih, kakor tudi preverjala predhodna pisna soglasja oziroma nesoglasja staršev ali zakonitih zastopnikov k izvajanju testiranja učencev, odrejala izolacijo v varnem okolju in izobraževanje na daljavo ravnala zakonito, saj je morala skladno s prvim odstavkom 6. člena ZUP spoštovati in izvajati takrat veljaven Odlok 174/2021. Vprašanje učinkovitosti ukrepa obveznega samotestiranja pa ni predmet tega upravnega spora.

32.Sodišče pripominja še, da tožniki toženi stranki sicer utemeljeno očitajo, da je s svojim dejanjem posegla v njihove človekove pravice in temeljne svoboščine, saj je nesporno, da ukrepi, ki so namenjeni preprečevanju širjenja nalezljive bolezni, posegajo v ustavne pravice, a to še ne pomeni, da je poseg ustavno nedopusten. Tožena stranka je namreč, ko je od tožnikov, ostalih učencev in zaposlenih zahtevala obvezno izvajanje testiranja s testi HAG za samotestiranje učencev pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj in zaposlenih, kakor tudi preverjala predhodna pisna soglasja oziroma nesoglasja staršev ali zakonitih zastopnikov k izvajanju testiranja učencev, odrejala izolacijo v varnem okolju in izobraževanje na daljavo ravnala zakonito, saj je morala skladno s prvim odstavkom 6. člena ZUP spoštovati in izvajati takrat veljaven Odlok 174/2021. Vprašanje učinkovitosti ukrepa obveznega samotestiranja pa ni predmet tega upravnega spora.

33.Po povedanem sodišče sodi, da dejanja tožene stranke niso bila nezakonita oziroma, da je z dejanji zakonito posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56., in 57. člena Ustave , zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

33.Po povedanem sodišče sodi, da dejanja tožene stranke niso bila nezakonita oziroma, da je z dejanji zakonito posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56., in 57. člena Ustave , zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

34.Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, saj so se stranke pisno odpovedale glavni obravnavi (peta alineja drugega odstavka 59. člen ZUS-1 in prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1).

34.Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, saj so se stranke pisno odpovedale glavni obravnavi (peta alineja drugega odstavka 59. člen ZUS-1 in prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1).

K II. točki izreka:

K II. točki izreka:

35.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

35.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

-------------------------------

1Povzete so le tožbene navedbe zoper ravnanje tožene stranke (v tej zadevi), ne pa tudi navedbe, ki se nanašajo na akte Republike Slovenije (ki je tožena stranka v zadevi I U 1701/2021). Na tem mestu so povzete pripravljalne vloge tožnikov z dne 2. 12. 2021, 15. 12. 2021, 12. 1. 2022 in 19. 4. 2022.

1Povzete so le tožbene navedbe zoper ravnanje tožene stranke (v tej zadevi), ne pa tudi navedbe, ki se nanašajo na akte Republike Slovenije (ki je tožena stranka v zadevi I U 1701/2021). Na tem mestu so povzete pripravljalne vloge tožnikov z dne 2. 12. 2021, 15. 12. 2021, 12. 1. 2022 in 19. 4. 2022.

2Ur. l. št. 138/21 z dne 31. 8. 2021.

2Ur. l. št. 138/21 z dne 31. 8. 2021.

3Na tem mestu so povzete pripravljalne vloge z dne 13. 12. 2021, 16. 12. 2021, 28. 1. 2022, 31. 3. 2022 in 9. 5. 2022.

3Na tem mestu so povzete pripravljalne vloge z dne 13. 12. 2021, 16. 12. 2021, 28. 1. 2022, 31. 3. 2022 in 9. 5. 2022.

4Skladno z določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se navedena dejstva štejejo za priznana. Citirani člen določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

4Skladno z določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se navedena dejstva štejejo za priznana. Citirani člen določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

5Glej točko 62. obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča.

5Glej točko 62. obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča.

6Ta se glasi: "Če obstaja neposredna nevarnost za širjenje nalezljive bolezni, se obvezni pregledi lahko odredijo tudi za: druge osebe, ki s svojim delom in ravnanjem lahko prenesejo nalezljivo bolezen."

6Ta se glasi: "Če obstaja neposredna nevarnost za širjenje nalezljive bolezni, se obvezni pregledi lahko odredijo tudi za: druge osebe, ki s svojim delom in ravnanjem lahko prenesejo nalezljivo bolezen."

7Ta se je takrat glasil: "Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko Vlada Republike Slovenije odredi tudi naslednje ukrepe: določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo in za prihod iz teh držav ; prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih; prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni; omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov."

7Ta se je takrat glasil: "Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko Vlada Republike Slovenije odredi tudi naslednje ukrepe: določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo in za prihod iz teh držav ; prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih; prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni; omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov."

8Določba 8. člena Odloka 174/2021 po spremembi objavljeni v Ur. l. RS, št. 177/21 z dne 11. 11. 2021.

8Določba 8. člena Odloka 174/2021 po spremembi objavljeni v Ur. l. RS, št. 177/21 z dne 11. 11. 2021.

9Glej sodbi tega sodišča I U 1336/2022 z dne 18. 9. 2024 (30. točka obrazložitve) in I U 1702/2023 z dne 27. 9. 2024 (22. točka obrazložitve).

9Glej sodbi tega sodišča I U 1336/2022 z dne 18. 9. 2024 (30. točka obrazložitve) in I U 1702/2023 z dne 27. 9. 2024 (22. točka obrazložitve).

10Točka 101 citirane ustavne odločbe, enako tudi sodba tega sodišča I U 294/2022 z dne 18. 11. 2022 (17. točka obrazložitve).

10Točka 101 citirane ustavne odločbe, enako tudi sodba tega sodišča I U 294/2022 z dne 18. 11. 2022 (17. točka obrazložitve).

11Primerjaj sodbo tega sodišča I U 1519/2021 z dne 13. 12. 2022 (18. točka obrazložitve), glej tudi sodbi I U 1336/2022 z dne 18. 9. 2024 (31. točka obrazložitve) in I U 1702/2023 (23. točka obrazložitve).

11Primerjaj sodbo tega sodišča I U 1519/2021 z dne 13. 12. 2022 (18. točka obrazložitve), glej tudi sodbi I U 1336/2022 z dne 18. 9. 2024 (31. točka obrazložitve) in I U 1702/2023 (23. točka obrazložitve).

12Tako npr. sodba in sklep VSRS VIII Ips 2/2009 z dne 25. 1. 2011 in sodbi VSRS VIII Ips 166/2011 z dne 19. 11. 2012 in VIII Ips 243/2013 z dne 24. 2. 2014.

12Tako npr. sodba in sklep VSRS VIII Ips 2/2009 z dne 25. 1. 2011 in sodbi VSRS VIII Ips 166/2011 z dne 19. 11. 2012 in VIII Ips 243/2013 z dne 24. 2. 2014.

13Z razveljavitvijo se protiustavne ali nezakonite določbe izločene iz pravnega reda, kar pomeni, da formalno prenehajo veljati. Razveljavitev ima torej učinek splošnega pravnega akta (erga omnes) in jo morajo pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti spoštovati vsi posamezniki, zlasti pa tudi državni in drugi organi pri izvajanju svojih pristojnosti.

13Z razveljavitvijo se protiustavne ali nezakonite določbe izločene iz pravnega reda, kar pomeni, da formalno prenehajo veljati. Razveljavitev ima torej učinek splošnega pravnega akta (erga omnes) in jo morajo pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti spoštovati vsi posamezniki, zlasti pa tudi državni in drugi organi pri izvajanju svojih pristojnosti.

14Glej sodbe tega sodišča I U 1519/2021 z dne 13. 12. 2022 (19. in 20. točka obrazložitve), I U 1336/2022 z dne 18. 9. 2024 (32. točka obrazložitve) in I U 1702/2023 z dne 27. 9. 2024 (24. točka obrazložitve).

14Glej sodbe tega sodišča I U 1519/2021 z dne 13. 12. 2022 (19. in 20. točka obrazložitve), I U 1336/2022 z dne 18. 9. 2024 (32. točka obrazložitve) in I U 1702/2023 z dne 27. 9. 2024 (24. točka obrazložitve).

15Prav tam.

15Prav tam.

16Ta določa, da organ v upravni zadevi odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (načelo zakonitosti).

16Ta določa, da organ v upravni zadevi odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (načelo zakonitosti).

17Enako tudi sodba tega sodišča I U 294/2022 z dne 8. 11. 2022, (19. točka obrazložitve), I U 1336/2022 z dne 18. 9. 2024 (34. točka obrazložitve) in I U 1702/2023 z dne 27. 9. 2024 (26. točka obrazložitve).

17Enako tudi sodba tega sodišča I U 294/2022 z dne 8. 11. 2022, (19. točka obrazložitve), I U 1336/2022 z dne 18. 9. 2024 (34. točka obrazložitve) in I U 1702/2023 z dne 27. 9. 2024 (26. točka obrazložitve).

18Uradni list RS, št. 52/20 in 58/20.

18Uradni list RS, št. 52/20 in 58/20.

19Uradni list RS, št. 60/20.

19Uradni list RS, št. 60/20.

20Glej sodbo tega sodišča I U 1702/2023 z dne 27. 9. 2024 (27. točka obrazložitve) in I U 1336/2022 z dne 18. 9. 2024 (35. točka obrazložitve).

20Glej sodbo tega sodišča I U 1702/2023 z dne 27. 9. 2024 (27. točka obrazložitve) in I U 1336/2022 z dne 18. 9. 2024 (35. točka obrazložitve).

21To je od dne 17. 11. 2021 naprej.

21To je od dne 17. 11. 2021 naprej.

22Glej sodbo VSRS I Up 93/2024 z dne 24. 10. 2024 (13. točka obrazložitve).

22Glej sodbo VSRS I Up 93/2024 z dne 24. 10. 2024 (13. točka obrazložitve).

Zveza:

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o nalezljivih boleznih (1995) - ZNB - člen 39

Zakon o nalezljivih boleznih (1995) - ZNB - člen 39

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.