Jedro

Pri razlagi kavze in nagiba prihaja pritožba do enakih zaključkov kot sodišče prve stopnje, saj izrecno pove, da je kavza pravnega posla podana takrat, ko se npr. darovalec odloči darovati svoje premoženje, nagib pa je v tem primeru, da se z obdarjencem dobro razume, to pa je povedano enako, kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, da gre pri nagibu za subjektivno prepričanje, kar pa ni kavza pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je sporazum o soinvestitorstvu in prenosu 1/3 lastništva hiše P. stoječe na parceli 4744/111 k.o. I. z dne 5.4.1974 in dogovor z dne 20.12.1975 sklenjeni med I. in N.Z. ter toženima strankama nična in pravno neučinkovita. Pri nedeljeni 1/3 hiše na parc. št. 4744/111 se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje lastninsko stanje v korist I. in N.Z.. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta sporazum z dne 5.4.1974 in dogovor z dne 20.12.1975 zaradi neizpolnitve pogoja, ki je bil v plačilu zneska 275.000 din v štirih obrokih do najkasneje 31.12.1997 po P.M. in M. nehala veljati dne 31.12.1977 in zato nimata nikakršnih pravnih učinkov in zato M.P. in M.P. nista postala lastnika do 1/3 nepremičnine v I. na parceli številka 4744/111 k.o. I. in da se ugotovi, da toženca nista lastnika parcele 4744/111 k.o. I. sedaj parcele 3552 k.o. I. ter, da se zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Piranu nalaga vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja parcele številka 3552 na ime I. in N.Z. do skupno 1/3. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 160.530,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2004 dalje.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču tožeče stranke, da je pravna podlaga za vsako pogodbeno obveznost pomembni sestavni del pogodbe in da je od nje odvisen obstoj pogodbe. Pritrdilo je tudi stališču, da pogodba preneha veljati, če pravna podlaga pozneje odpade. Sodišče prve stopnje pa se ni strinjalo, da je bila pravna podlaga za sklenitev sporazuma in dogovora prepričanje Z., da bo z njimi živela nečakinja N.Z.. Po oceni sodišča to prepričanje ni bila kavza pogodbe pač pa nagib za sklenitev pogodbe. Po mnenju tožeče stranke se sodišče v tem delu moti, kajti kavza je podlaga in ne posredni sestavni del vsakega pravnega posla za razliko od nagiba, ki na veljavnost pravnega posla ne vpliva. Nagib je subjektivna podlaga za sklenjen določen pravni posel. O razliki med nagibom in kavzo je praksa zavzela precej stališč, lepo pa je obrazložena v delu "Obligacijska razmerja dr. Boris Strohsack", ko pravi, da je kavza pravnega posla takrat, ko se npr. darovalec odloči darovati svoje premoženje, nagib pa je v tem primeru to, da se z obdarjencem dobro razume. V konkretnem primeru Z. je bila kavza sporazuma in dogovora namen skupnega življenja z nečakinjo in s tem preskrbljenost v starosti, nagib pa je bil v tem, da sta Z. imela z nečakinjo dobre odnose. Tudi po drugi zatrjevani podlagi za razveljavitev spornega sporazuma in pogodbe na podlagi 1. odst. 141. člena ZOR je sodišče nepopolno razčistilo dejansko stanje ter posledično temu napačno uporabilo materialno pravo. Po navedbah tožeče stranke je v primeru spornega sporazuma in pogodbe šlo za oderuški pravni posel, zato naj bi bile te listine nične. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da gre za oderuško pogodbo v primeru, če nekdo izkoristi stisko, težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori korist nesorazmerno temu kar je sam dal. Po mnenju sodišče konkretno pogodbo ni moč opredeli kot oderuško saj sta bila Z. premoženjsko dobro preskrbljena in ni bilo zanju nikakršne finančne stiske. Pri tem je sodišče spregledalo, da po 1. odst. 141. člena ZOR ne gre samo za dokazovanje težkega gmotnega stanja pač pa tudi za lahkomiselnost, odvisnost, ali nezadostno izkušenost stranke, da se lahko sklicuje na ničnost pravnega posla. Dokazan je samo eden od pogojev ničnosti, ostalih pa sodišče prve stopnje ni presojalo. Iz navedb v spisu nesporno izhaja, da je pri Z. šlo za nezadostno izkušenost do take mere, za odvisnost od nečakinje ter posledično za lahkomiselnost pri sklenitvi sporazuma in pogodbe. Vse to pa so razlogi, da se lahko smatrajo obe pogodbi za nični. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki prereka vse pritožbene trditve in se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožeče stranke, ponovljenim tako v pritožbi, da je bila podlaga in vzrok, da sta Z. sklenila sporni sporazum in dogovor njuno prepričanje, da bo z njimi živela nečakinja N.Z.. Ta okoliščina je po mnenju sodišča prve stopnje s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, pomenila nagib zaradi katerega sta se Z. odločila za sklenitev sporazuma in pogodbe ne pa kavza pogodbe. Glede na določbo 1. odst. 53. čl. ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakona pa nagib iz katerega je pogodba sklenjena ne vpliva na veljavnost pogodbe. Pritožba se s tem ne strinja in vztrajno trdi, da je bilo prepričanje Z., da bo živela z njimi nečakinja kavza pogodbe, čeprav pri razlagi kavze in nagiba prihaja do enakih zaključkov kot sodišče prve stopnje, saj izrecno pove, da je kavza pravnega posla podana takrat, ko se npr. darovalec odloči darovati svoje premoženje, nagib pa je v tem primeru, da se z obdarjencem dobro razume, to pa je povedano enako, kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, da gre pri nagibu za subjektivno prepričanje, kar pa ni kavza pogodbe.

Tudi druga zatrjevana podlaga, da gre za oderuško pogodbo, po mnenju pritožbenega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje namreč ni našlo subjektivnih razlogov, ki opredeljujejo oderuško pogodbo po 1. odst. 141. člena ZOR in morajo biti kumulativno podani z objektivnimi razlogi. Na podlagi zaslišanja številnih prič (dejanskih ugotovitev pritožba ne izpodbija) je namreč sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da niso podane okoliščine, ki bi izkazovale, da sta P. izkoristila težko gmotno stanje Z., nezadostno izkušenost, lahkomiselnost in odvisnost, da bi si pridobila premoženje. Iz razlogov v izpodbijani sodbi jasno izhaja, da nezadostna izkušenost obeh Z. ni podana, kajti šlo je za starejša človeka, I.Z. je imel svojo čevljarsko delavnico, gradila sta stanovanjsko hišo, zato ni mogoče reči, da sta bila lahkomiselna in neizkušena. Da pa sta Z. bila tako odvisna od nečakinje, kar bi posledično pomenilo lahkomiselnost, pa gre za novo navedbo, ki v pritožbenem postopku izven določb 1. odst. 337. člena ZPP ni več dopustna. Nikakor torej ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje ugotovilo le gmotno stanje Z., ostalih pogojev pa ni presojalo. Sicer pa pritožba niti ne pove, kako bi bila Z. odvisna od nečakinje. Ker je pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo zato, ker odgovor na pritožbo ni doprinesel ničesar k razjasnitvi zadeve, zato ne gre za potrebne stroške.