Jedro

O povodu za tožbo govorimo takrat, ko lahko tožeča stranka na podlagi ravnanja tožene stranke pred pravdo sklepa, da bo potrebna sodna intervencija za varstvo njenih interesov.

Če se postopek konča s sodbo na podlagi pripoznave, izdano najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, se sodna taksa odmeri po tar. št. 1112 ZST-1 s količnikom 1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana II. točka izreka delne sodbe na podlagi pripoznave (sklep o stroških) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči, zniža na 185,00 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi delna sodba na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 107,08 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti motor in menjalnik tovornega vozila znamke Renault, reg. št. NM X-000, vin: XX (I. točka izreka), ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 315,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka (sklep o stroških) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in delno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi stroškovnemu zahtevku tožene stranke glede separatnih stroškov, podredno pa, da delno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj bodo stroški pritožbenega postopka nadaljnji pravdni stroški.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 157. členom ZPP mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške, če ta ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo. Sporno pa je, ali je tožeči stranki dala povod za tožbo, s katero je zahtevala vrnitev motorja in menjalnika v izreku sodbe navedenega tovornega vozila. O povodu za tožbo govorimo takrat, ko lahko tožeča stranka na podlagi ravnanja tožene stranke pred pravdo sklepa, da bo potrebna sodna intervencija za varstvo njenih interesov.1

6. Očitana kršitev 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ni namreč res, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka pripoznala tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke ter da je tudi glede tega izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o stroških postopka pravilno oprlo na 157. člen ZPP ter na podlagi navedb pravdnih strank v njunih pisnih vlogah in priloženih listin presojalo, ali je tožena stranka dala tožeči stranki povod za tožbo.

7. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj so razlogi sodišča prve stopnje jasni in razumljivi in si niso sami s sabo v nasprotju. Pritožnica uveljavlja tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar povsem nekonkretizirano, saj razen splošnih navedb o tem, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede stroškovne odločitve pojasnilo v nasprotju z listinami v spisu, v ničemer ne konkretizira teh očitanih nepravilnosti. Zato višje sodišče izpodbijanega sklepa glede teh kršitev oziroma v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje sklep o stroških sprejelo brez postavljenega zahtevka, s čimer naj bi kršilo 2. člen ZPP. Tožeča stranka je namreč v tožbi zahtevala plačilo 5.240,40 EUR s pripadki ter vrnitev motorja in menjalnika tovornega vozila, prav tako pa je zahtevala povrnitev pravdnih stroškov (prvi odstavek 163. člena ZPP). Pritožbena navedba, da tožeča stranka ni zahtevala, da se o njenih stroških odloča „že na tem mestu“ (očitno je s tem mišljeno že v izpodbijani delni sodbi na podlagi pripoznave), ni utemeljena. ZPP v 164. členu določa, da lahko sodišče v delni sodbi izreče, da se odločitev o stroških pridrži za poznejšo sodbo. Stvar odločitve sodišča (in ne pravdnih strank) je torej, ali bo odločitev o stroških pridržalo za končno sodbo (v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP) ali pa bo o stroških odločilo v delni sodbi, kot je storilo v konkretnem primeru.2 Pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki samovoljno priznalo tudi stroške, ki jih ta ni priglasila, ni konkretiziran, saj pritožnica ne navede, kateri so ti stroški.

9. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo tudi na navedbe tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 18. 5. 2021 (poleg navedb in dokazov tožeče stranke iz tožbe in tožene stranke iz odgovora na tožbo), ki je bila toženi stranki poslana šele skupaj z izpodbijano delno sodbo. Stališče tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da so bile njene navedbe v tej pripravljalni vlogi enake že podanim navedbam iz tožbe, ne držijo.3 Ker tožena stranka ni imela možnosti, da bi se izjavila o vsebini pripravljalne vloge z dne 18. 5. 2021, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z vzpostavitvijo kontradiktornosti v pritožbenem postopku je bila ta kršitev odpravljena. Glede na naravo odločitve o povrnitvi stroškov, o kateri sodišče v skladu s prvim odstavkom 163. člena ZPP odloči brez obravnavanja in brez izvedbe dokaznega postopka,4 je pritožbeno sodišče lahko samo odločilo o pravilnosti odločitve.5 Vendar pa tožeča stranka v pritožbi ne zanika konkretizirano dejstev, ki jih tožeča stranka navaja v pripravljalni vlogi in na katere se je med drugimi oprlo tudi sodišče prve stopnje. Njene trditve, da navedbe tožeče stranke ne držijo, da do kakršnegakoli oviranja glede vrnitve motorja in menjalnika ni prišlo ter da je imela tožeča stranka možnost, da pride po svoje stvari, so namreč prepavšalne (212. člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je tako v obravnavani zadevi ugotovilo naslednja neizpodbijana pravno odločilna dejstva: (1) da je tožeča stranka toženo stranko z dopisom z dne 26. 10. 2020 obvestila, da bo organizirala vlečno službo, ki bo v njenem imenu prevzela tovorno vozilo, (2) da je tožena stranka 13. 11. 2021 vlečni službi dovolila le odvoz tovornega vozila, ne pa tudi odvoza motorja in menjalnika, (3) da je tožeča stranka pooblaščencu tožene stranke poslala dopis z dne 23. 11. 2020, v katerem je navedla, naj ji tožena stranka v petih dneh pripelje motor vozila in menjalnik, kar slednja ni storila, in (4) da je tožena stranka tožeči stranki poslala dopis, ki ga je ta prejela 14. 12. 2021, s katerim jo je pozvala naj prevzame motor na njenem naslovu, ni pa v njem navedla ničesar o menjalniku. Pritožbeni očitek o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, (kot že pojasnjeno) ni obrazložen.

11. Pritožba neutemeljeno meni, da tožena stranka glede na ugotovljena dejstva ni dala povoda za tožbo. Tožeča stranka je namreč toženo stranko predhodno pozvala na izpolnitev obveznosti, tj. na vračilo motorja in menjalnika, in sicer prvič v dopisu z dne 26. 10. 2020 (ko je zahtevala izročitev vozila) ter drugič v dopisu z dne 23. 11. 2020, v katerem ji je postavila tudi rok za vrnitev. Ne le da tožena stranka motorja in menjalnika ni vrnila, temveč je njuno vračilo celo odklonila, ko je tožeča stranka (oziroma po njenem naročilu vlečna služba) prišla po vozilo. Stališče tožene stranke, da so se opisana ravnanja dogajala v „daljni zgodovini“ oziroma v „predhodnem obdobju“, ne drži, saj gre prav za sporno obdobje (do dveh mesecev) pred vložitvijo tožbe. Glede na navedena ravnanja tožene stranke je tožeča stranka utemeljeno sklepala, da bo za izpolnitev potrebna sodna intervencija. Dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki naknadno poslala dopis, da lahko motor prevzame na njenem naslovu, zaključka o tem, da je bila tožba potrebna in da je tožena stranka dala povod za tožbo, ne more spremeniti. Za oprostitev obveznosti plačila stroškov po 157. členu ZPP namreč v konkretnem primeru (ob dejstvu, da je tožeča stranka toženo dvakrat pozivala na izpolnitev ter je celo sama po predhodni najavi prišla k toženi stranki po vozilo) ne zadostuje, da je tožena stranka pred vložitvijo tožbe tožečo stranko obvestila, da je motor (ne pa tudi menjalnik) pri njej na razpolago za prevzem, če motorja in menjalnika istočasno ni poskusila sama vrniti tožeči stranki.

12. Tožena stranka pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki zmotno priznalo sodno takso v previsokem znesku. V skladu s tar. št. 1111 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se za postopek pred sodiščem prve stopnje odmeri taksa s količnikom 3 po 16. členu ZST-1. Če pa se postopek konča s sodbo na podlagi pripoznave, izdano najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, se sodna taksa odmeri po tar. št. 1112 ZST-1 s količnikom 1. Tožena stranka je tožbeni zahtevek tožeče stranke delno pripoznala pred razpisom prvega naroka za glavno obravnavo. Taksa za postopek (ki predstavlja strošek tožeče stranke) tako glede na vrednost spornega predmeta (vrednost pripoznanega zahtevka), upoštevaje tar. št. 1112 ZST-1, znaša 65,00 EUR.

13. Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi tožene stranke zoper odločitev o stroških delno ugodilo ter odmerjene stroške tožeče stranke znižalo tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 185,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu pa je, potem ko tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sklep o stroških v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). O pritožbi zoper sklep je na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP odločila sodnica posameznica.

14. O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, 154. členom in 155. členom ZPP, Odvetniško tarifo (OT) in ZST-1, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR. Tožena stranka je s svojo pritožbo delno uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške. Ti obsegajo nagrado za pritožbo v priglašeni višini 200 točk (1. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške v višini 2 % od nagrade, kar znaša 4 točke (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV in sodno takso v višini 33,00 EUR, kar vse skupaj znaša 182,33 EUR. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v 58,73 %, ji je višje sodišče priznalo 107,08 EUR. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedla ničesar takšnega, s čimer bi prispevala k odločitvi o pritožbi, in zato po oceni višjega sodišča ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. N. Betetto v L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 44–45. 2 Prim. N. Betetto, prav tam, str. 61. 3 Tožeča stranka je namreč v tožbi navedla, da je toženi stranki po pooblaščenki sporočila, da odstopa od pogodbe in da zahteva izročitev vozila z motorjem, ter da je tožena stranka vlečni službi, ki jo je angažirala tožeča stranka, dovolila le odvoz tovornega vozila, sporni motor in menjalnik pa je nezakonito zadržala. V pripravljalni vlogi z dne 18. 5. 2021 pa je dodatno pojasnila še, da je v dopisu z dne 26. 10. 2020 toženo stranko obvestila, da odstopa od pogodbe in da bo poslala vlečno službo, ki bo v njenem imenu prevzela tovorno vozilo, ter da je v dopisu z dne 23. 11. 2020 pooblaščenca tožene stranke pozvala, naj ji slednja v petih dneh pripelje motor vozila in menjalnik, česar pa tožena stranka ni storila. 4 Prim. N. Betetto, prav tam, str. 55–56. 5 Glej tudi sklep VSL I Cp 1999/2016.