Jedro

Grožnja z disciplinskim postopkom, odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja ni nedopustna grožnja, prav tako pa ni nedopustna grožnja delodajalca, da bo sprožil sodne postopke, v katerih bo lahko izdana obsodilna sodba, zaradi katere bi bila tožnica lahko očrnjena. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila izpodbijana tožničina izjava o odpovedi in sporazum o prenehanju delovnega razmerja podpisana brez napak volje in sta zato zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je njena odpoved z dne 30. 11. 2015 nezakonita in se razveljavi; na ugotovitev, da je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2015 nezakonit in se razveljavi; na ugotovitev, da ji delovno razmerje, vzpostavljeno s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 27. 12. 2007, pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31. 1. 2016 in še vedno traja; da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto „poslovodja trgovine“ po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 12. 2007, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco ZPIZ ter od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračunati vsakomesečni bruto znesek plače, kot bi ga prejela, če bi delala, od bruto zneska te plače odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo; da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške tega postopka, v roku 8 dni od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

2. Tožeča stranka vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbo 77. člena ZDR-1 in 81. člena ZDR-1 ter pravila ZPP. Zavzelo je stališče, da tožnica na sestanku z A.A. in B.B. ni bila pod prisilo in grožnjo. Dokazna ocena sodišča je pomanjkljiva, saj se nanaša samo na vpliv strahu in grožnje na podpis sporazuma, nima pa razlogov o vplivu strahu in grožnje na tožnico v zvezi z zapisom izjave o odpovedi delovnega razmerja. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Sodišče je zaključilo, da tožnica s strani A.A. in B.B. ni bila prestrašena do te mere, da ne bi mogla oblikovati poslovne volje. Vendar je obrazložitev v tem delu (točka 6 obrazložitve) nekonkretizirana. Sodišče je nekritično povzelo izjavi tožnici nadrejenih A.A. in B.B., ni pa upoštevalo izpovedbe tožnice. Nad tožnico je bil vršen tak pritisk in prisila, da ji je to povzročilo strah. Tožnico je bilo dejansko strah kazenske ovadbe, glede na to, da ji ni bila dana možnost zavarovanja dokazov v njeno korist, niti ji ni bila dana možnost zagovora in izjasnitve o očitkih. Tožnici je bilo tudi zagroženo, da v kolikor ne pristane na prenehanje delovnega razmerja, ji bo delodajalec onemogočil zaposlitev pri drugem delodajalcu - trgovcu. Glede na to, da se je tožnica zavedala povezanosti trgovcev, je to obliko grožnje vzela resno in trpela utemeljen strah za svojo prihodnost in nemožnost zaposlitve. Iz točke 7 obrazložitve sodbe je razvidno, da sodba o tem nima razlogov.

Sodišče se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 266/2011 z dne 1. 10. 2011, pri čemer ni obrazloženo, da gre v citiranem primeru za enako ali vsaj podobno dejansko stanje.

Dokazni postopek je pokazal, da je bil nad tožnico izvajan hud pritisk, kar je ugotovilo tudi sodišče, pri čemer je zaključilo, da grožnja z ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja ni razlog, ki bi pomenil nedopustno grožnjo. Sodišče pa intenzitete in razsežnosti grožnje ni presojalo in ni upoštevalo odločilnega dejstva, da sta A.A. in B.B. pogojevali zapis tožničine izjave in podpis sporazuma o prenehanju pod pretnjo kazenske ovadbe. Nista le opozarjali tožnice na možnost vložitve kazenske ovadbe (kot to izhaja iz citiranega primera, opr. št. VIII Ips 266/2011), temveč je bila grožnja usmerjena proti tožnici in je vplivala na njeno izraženo poslovno voljo. Takšno ravnanje pa presega zgolj opozorilo delodajalca o morebitni vložitvi kazenske ovadbe, in gre za očitno in načrtno ustrahovanje in grožnjo.

Sodišče je napačno uporabilo 81. člen ZDR-1 in štelo, da je bil sporazum veljavno sklenjen, ker ga je kasneje podpisal tudi C.C.. Tožnica je sporazum podpisala pod pritiskom in pod vplivom grožnje, ni bila sposobna izraziti svoje poslovne volje, zato tudi naknaden podpis sporazuma s strani delodajalca ne more pomeniti veljavne sklenitve sporazuma. Sodišče ni upoštevalo navedb tožnice, da sporazuma dne 30. 11. 2015, ko je bil tožnici vročen v podpis, ni podpisal delodajalec. Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da A.A. in B.B. za podpis sporazuma nista imeli pooblastila, kar kaže na to, da je bila odločitev delodajalca o ukrepanju zoper tožnico hipna, prisilna in izvršena pod pritiskom grožnje. Za veljavno sklenitev sporazuma bi bilo potrebno, da bi sporazum sprejel in podpisal C.C., ali da bi A.A. in B.B. razpolagali z ustreznim pooblastilom.

Nepreverljivi so razlogi sodišča o tem, da je C.C. imel ustrezno pooblastilo za sklepanje in odpovedovanje pogodb o zaposlitvi, ker je podpisal tudi pogodbo o zaposlitvi s tožnico. Tožnica je trdila, da je bilo pooblastilo za C.C., ki ga je v spis predložila toženka, izdelano za potrebe te pravde, zato je predlagala tudi zaslišanje priče C.C.. Sodišče je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo priče o pravno odločilnih dejstvih, to je o obstoju pooblastila za podpisovanje sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je podala ugovor, da toženka sporazuma ni podpisala po pooblaščeni osebi, zato je materialno in procesno dokazno breme prešlo na toženko. Sodišče bi moralo zaslišati C.C., kakor tudi A.A. in B.B. v zvezi z okoliščinami podpisovanja sporazuma o prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče je tudi nepravilno uporabilo določbo 77. člena ZDR-1, ko je štelo, da v hkratnem podpisovanju dveh dokumentov ni nezakonitosti. Sodišče ne razlikuje med izjavo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca in sporazumnim prenehanjem delovnega razmerja in ne razume, da je s podano odpovedjo pogodba o zaposlitvi prenehala in je ni mogoče več veljavno in zakonito odpovedati. Sodba se opira samo na razloga morebitnega vpliva grožnje in sile na tožnico v povezavi s podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, medtem ko nima razlogov o tem, da je tožnica lastnoročno izjavo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala pod prisilo in grožnjo. Tako bi moralo sodišče najprej presojati veljavnost in zakonitost tožničine izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, upoštevaje zatrjevano intenziteto in obliko grožnje ter prisile na tožnico. Šele zatem bi se moralo sodišče, upoštevaje določbo 77. člena ZDR-1, opredeliti do vprašanja zakonitosti oziroma nezakonitosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja.

Glede na navedeno tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih dejstev, iz navedenih razlogov pa je mogoče razbrati, zakaj je odločilo, da sta izpodbijana tožničina odpoved in sporazum, oba z dne 30. 11. 2015, zakonita.

7. Sodišče prve stopnje grožnje z disciplinskim postopkom, odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja ni štelo za nedopustno. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo tudi na odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 266/2011, katere izrek je sodišče povzelo v obrazložitev obravnavane sodbe. Tožnica se v zvezi s tem neutemeljeno pritožuje, da sodišče svojega sklicevanja na to odločitev ni zadostno obrazložilo. Prav tako sodišče prve stopnje ni štelo za nedopustno grožnje s sprožitvijo sodnih postopkov, v katerih bi bila lahko izdana obsodilna sodba, zaradi katere bi imela tožnica slabše možnosti za zaposlitev pri drugih delodajalcih, kar je prav tako zadostno obrazložilo. Ob takem stališču sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo intenzitete in razsežnosti grožnje.

8. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožnica ob podpisu izjave in sporazuma ni bila pod prisilo, pri čemer je tožničino izjavo o odpovedi in sporazum utemeljeno štelo kot celoto. Svoje stališče je pravilno utemeljilo tudi s tem, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma (v katerem je bil določen dvomesečni odpovedni rok, kar je daljši odpovedni rok, kot ga ZDR-1 predvideva za primer, ko odpoved poda delavec).

9. V izpodbijani sodbi tako niso podane bistvene kršitve določb postopka, kot jih tožnica zatrjuje v pritožbi. Tožnica se ne strinja z dokazno oceno sodišča, česar pa ni mogoče šteti za bistveno kršitev določb postopka. Pravilnost stališč sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

10. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka zaradi neizvedbe zaslišanja prič v zvezi z obstojem pooblastila C.C. za podpis sporazuma. Na naroku, na katerem je bilo dokazovanje zaključeno in je sodišče sprejelo sklep, da se neizvedeni dokazi zavrnejo, je le pavšalno ugovarjala kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedbe predlaganih dokazov, pri čemer svojih zatrjevanj ni konkretizirala, zato je njeno sklicevanje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pritožbi prepozno. Pritožbeno sodišče ob tem še poudarja, da iz tožničine tožbe in pripravljalnih vlog sploh ne izhaja, da bi predlagala zaslišanje C.C..

11. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja:

12. Tožnica v tem individualnem sporu izpodbija svojo izjavo o odpovedi delovnega razmerja z dne 30. 11. 2015 ter sporazum med njo in toženo stranko o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, prav tako z dne 30. 11. 2015. Zatrjuje, da sta nezakonita, ker ju je podpisala pod prisilo tožene stranke, zato zahteva njuno razveljavitev ter reintegracijo in reparacijo.

13. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 s spremembami, v nadaljevanju: ZDR-1) v 81. členu določa, da lahko pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, pri čemer mora delodajalec delavca pisno obvestiti o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, delavec pa lahko skladno s 83. členom ZDR-1 kadarkoli odpove pogodbo brez odpovednega razloga. Glede napak volje (zmota, grožnja, strah) oziroma ničnosti ter obstoja pogodbene podlage v zvezi s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi je potrebno v skladu z določbo prvega odstavka 13. člena ZDR uporabiti splošno obligacijsko pravno ureditev iz Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Po prvem odstavku 45. člena OZ lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri njej utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo. Strah se po določbi drugega odstavka 45. člena OZ šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da grožnja z disciplinskim postopkom, odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja ni nedopustna grožnja, prav tako pa ni nedopustna grožnja delodajalca, da bo sprožil sodne postopke, v katerih bo lahko izdana obsodilna sodba, zaradi katere bi bila tožnica lahko očrnjena (v obravnavanem primeru tudi pri drugih delodajalcih). Tako stališče se je izoblikovalo v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, med drugim to izhaja iz odločitve, opr. št. VIII Ips 266/2011, na katero se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnici ni bilo predočeno, na podlagi katerih dejstev in dokazov naj bi se zoper njo vložila kazenska ovadba. Kot so izpovedale tožnica in priči B.B. ter A.A., sta priči tožnici pojasnili, da je nad delavcem D.D. vršila mobing, zaradi česar sta jo tudi seznanili o možnosti vložitve kazenske ovadbe zoper njo. Tožnica je bila torej seznanjena, kaj je predmet očitkov zoper njo. V pritožbi se tožnica tudi neutemeljeno sklicuje na to, da ji ni bila dana možnost zagovora in zavarovanja dokazov v njeno korist. Zoper tožnico se namreč ni izvajal postopek izredne odpovedi ali (pred)kazenski postopek, v katerih bi morale biti tožnici zagotovljene navedene procesne kavtele.

15. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila izpodbijana tožničina izjava o odpovedi in sporazum o prenehanju delovnega razmerja, oba z dne 30. 11. 2015, podpisana brez napak volje in sta zato zakonita. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je sporazum podpisala pooblaščena oseba (C.C.), in sicer na podlagi pooblastila z dne 23. 11. 2007. Tožnica v pritožbi neutemeljeno dvomi v pristnost tega pooblastila, saj je C.C. prav na podlagi tega pooblastila podpisal tudi tožničino pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 12. 2007, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi bilo to pooblastilo izdelano le za potrebe te pravde. Niso resnične pritožbene navedbe, da tožena stranka ni zatrjevala, da je C.C. na podlagi tega pooblastila podpisal tožničino pogodbo o zaposlitvi kot njen pooblaščenec, saj je tožena stranka trditve o tem podala v pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2016, in kot dokaz priložila pooblastilo (priloga B8). S tem je tožena stranka izpolnila svoje trditveno in dokazno breme. Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da je C.C. že za podpis pogodbe razpolagal z veljavnim pooblastilom, pa so neutemeljene in tudi nerelevantne za odločitev v tej zadevi, saj tožnica veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijala - ne v tem sporu pa tudi sicer ne. Na veljavnost izpodbijanega sporazuma pa tudi ne vpliva dejstvo, da B.B. in A.A. nista bili pooblaščeni za podpis sporazuma, saj sporazuma ti dve delavki nista podpisali, temveč sta ga le pripravili.

16. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ločiti izjavo o odpovedi in sam sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil v sporazumu določen dvomesečni odpovedni rok, kar je daljši odpovedni rok, kot ga ZDR-1 predvideva za primer, ko odpoved poda delavec, in krajši, kot ga je predvidevala pogodba o zaposlitvi. To pa dodatno kaže na to, da je tožnica najprej podala odpoved (v kateri je tudi že navedla dvomesečni odpovedni rok), nato pa sta pravdni stranki s sporazumom dogovorili določena vprašanja, povezana s prenehanjem delovnega razmerja. Nenazadnje sta bila oba dokumenta podpisana isti dan, vsebina tožničine izjave o odpovedi delovnega razmerja pa je povzeta v 1. členu sporazuma. Iz izpovedb B.B. in A.A. izhaja, da je bila pri toženi stranki praksa, da se po prejeti odpovedi delavca odprta vprašanja uredijo v sporazumu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v hkratnem podpisovanju dveh dokumentov ni nezakonitosti.

17. Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe). Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo ne glede na izid postopka, tožnik pa sam nosi stroške pritožbe, ker z njo ni uspel.