Jedro

V izvršilnem postopku je treba povračilo stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višini (subjektivni rok), najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku (objektivni rok). Slednji pride v poštev šele v primeru, ko je izvršilni postopek končan ali ustavljen, vendar pa subjektivni rok še ni potekel, kar pomeni, da upnik izve za stroške ali njihovo višino šele po ustavitvi ali končanju postopka.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo upnikov predlog za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 03.09.2007. V utemeljitev takšne odločitve je obrazložilo, da jih je upnik priglasil prepozno.

Proti takšnemu sklepu se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) pritožil upnik. Navedel je, da sodišče prve stopnje določilo VII. odstavka 38. člena ZIZ razlaga drugače, kot se dejansko glasi besedilo te določbe. Upnik trdi, da je priglasitev stroškov znotraj 30-dnevnega roka po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku še vedno pravočasna. Predmetni izvršilni postopek se ni končal in še vedno teče, saj sodišče še ni izdalo sklepa o ustavitvi postopka, zato je potrebno šteti, da je upnik stroške priglasil pravočasno. Upoštevati je potrebno, da je zakonodajalec uveljavil načelo, da mora biti pravdni postopek prijazen do dolžnika, izvršilni postopek pa do upnika, izpodbijani sklep pa mimo volje zakonodajalca uveljavlja „dolžniško“ naravnano izvršbo. Višje sodišče v Celju je v sklepu opr. št. Cp 1235/2005, z dne 12.10.2005, zastopalo stališče, da je upnik, ki je v roku 6 mesecev plačal tri izvršiteljeve račune, stroške pa priglasil z eno skupno vlogo, pravilno in pravočasno zahteval povrnitev nastalih stroškov. Drugačna sodna praksa, ki bi zahtevala, da mora upnik priglasiti stroške ob nastanku vsakega novega stroška vsakič s posebno vlogo, bi vsekakor povzročila, da bodo imela izvršilna sodišča še več opravil kot do sedaj, kar pa ne bo prispevalo k odpravljanju sodnih zaostankov na področju izvršb. Predlagal je, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ustrezno spremeni, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, dolžniku pa naloži povrnitev vseh stroškov izvršilnega postopka, vključno s stroški te pritožbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Dolžnica ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbe je v VII. odstavku 38. člena ZIZ, ki določa, da se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo.

Stroški, katerih povrnitev je zahteval upnik, se nanašajo na stroške izvršitelja v zvezi z neuspelimi rubeži dolžničinih premičnih stvari. Po ugotovitvah prvostopnega sodišča, ki pritožbeno niso izpodbijane, so priglašeni stroški nastali dne 16.03.2005, 02.12.2005 in 12.05.2006, njihova višina pa je postala znana, ko so obračuni postali dokončni, tj. dne 26.03.2005, 14.12.2005 in 24.05.2006. Upnik je povrnitev teh stroškov zahteval dne 03.09.2007. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da določilo VII. odstavka 38. člena ZIZ določa tako subjektivni kot objektivni rok za vložitev zahteve za povračilo stroškov. Iz pritožbenih navedb glede razlage VII. odstavka 38. člena ZIZ pa je mogoče povzeti, da se upnik zavzema za takšno razlago tega zakonskega določila, po kateri naj bi obstajal le en rok, tj. objektivni rok 30 dni po končanju ali ustavitvi izvršbe, kar seveda ne drži, saj bi bilo to v nasprotju s samim besedilom tega določila. Pravilna je namreč razlaga, da objektivni rok pride v poštev šele v primeru, ko je izvršilni postopek končan ali ustavljen, vendar pa subjektivni rok še ni potekel, kar pomeni, da upnik izve za stroške ali njihovo višino šele po ustavitvi ali končanju postopka. Namen takšne določbe je v tem, da se že med postopkom, nato pa v kratkem času po končanju izvršbe ugotovijo in razrešijo tudi vsa vprašanja v zvezi s stroški izvršilnega postopka.

Pri razlagi pomena subjektivnega roka oziroma pojma „takoj“, je torej potrebno upoštevati konkretne okoliščine primera, ekonomičnost postopka in racionalnost postopanja, kar posredno izhaja iz določila VIII. odstavka 38. člena ZIZ, ki določa, da mora sodišče o zahtevi za povračilo nadaljnjih izvršilnih stroškov odločiti v 8 dneh po prejemu zahteve. V obravnavani zadevi je izvršba (najprej) tekla le z enim izvršilnim sredstvom, z rubežem premičnin. Izvršitelj je dne 15.03.2005 poskusil opraviti rubež, vendar ta ni bil izveden, ker dolžnice ni bilo doma. Nato je ponovno poskusil opraviti rubež dne 1.12.2005, ki ponovno ni bil izveden, ker dolžnice ni bilo doma. Zadnji poskus rubeža dne 11.05.2006 pa ni bil uspešen, saj pri dolžnici ni bilo mogoče najti stvari, ki so lahko predmet rubeža. Izvršitelj je dne 12.05.2006 izdal upniku poročilo in obračun za opravljeno delo, v katerem ga je opozoril na določilo 88. člena ZIZ, v skladu s katerim lahko v roku treh mesecev predlaga nov rubež, saj bo v nasprotnem primeru sodišče ustavilo izvršbo. Ker upnik v zakonsko določenem roku do 11.08.2006 ni predlagal ponovnega rubeža, je glede na določilo 88. člena ZIZ sledila nujna odločitev, da se izvršba na premičnine ustavi (sklep prvostopnega sodišča z dne 19.07.2007, ki je postal pravnomočen dne 10.09.2007, l. št. 11 spisa). Čeprav je sodišče prve stopnje sklep o ustavitvi premičninske izvršbe (ki je zgolj ugotovitvene narave), izdalo šele 19.07.2007, ni nobenega dvoma, da je upnik najkasneje 11.08.2006 vedel, da izvršba na premičnine ne bo več tekla (saj ni predlagal oprave ponovnega rubeža in so se s tem stekli pogoji za ustavitev izvršbe na premičnine) in da zato nadaljnji stroški v zvezi s tem izvršilnim sredstvom ne bodo več nastajali. Upnik je stroške, ki so mu nastali s premičninsko izvršbo, priglasil šele 03.09.2007, torej več kot eno leto po tem, ko je bilo jasno, da novi stroški v zvezi s premičninsko izvršbo ne bodo več nastajali, s čimer je prekoračil subjektivni rok za njihovo priglasitev.

Sklicevanje pritožnika na stališče tega sodišča, zavzeto v sklepu opr. št. Cp 1235/2005 je neutemeljeno, saj je bilo v tej zadevi ugotovljeno drugačno dejansko stanje kot v predmetni.

Glede na to, da niso bili podani pritožbeni razlogi, pa tudi ne kakšna od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. in 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške, ki so mu nastali z vložitvijo te pritožbe (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s V. odstavkom 38. člena ZIZ in s 15. členom ZIZ).