Jedro

Presoja odgovornosti izvajalca za stvarne napake izvršenega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe razsodilo, da je (1.) tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 7.717,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24.11.2004 dalje do plačila, v roku 15 dni in (2.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.839,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne preteku paricijskega roka dalje.

Proti navedeni sodbi se je pritožil toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek zavrne in posledično spremeni odločitev o stroških, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da se s podanimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja. Da na dvorišču ni bilo napak pri pripravi podlage so prepričljivo izpovedale priče, o kakšnih lužah ni pisal niti izvedenec D., sicer pa luž v svoji reklamaciji z dne 7.11.2003 niti tožnik nič ne omenja. Tožnik se je z vsemi opravljenimi deli strinjal, jih plačal ter izrecno podpisal, da priprava dvorišča za asfaltiranje ni sporna. Izvajalec K. je delal nekaj drugega, kot je tožnik naročil tožencu, zaradi teh (novih) del pa je tožnik moral odstraniti ves asfalt in na novo pripraviti podlago za asfaltiranje. Tožnik je očitno izvedel, da soglasja Direkcije RS za ceste za priključek na državno cesto ne bo dobil, zato je dne 7.5.2004 izjavil, da se z dne 16.12.2003 dogovorjenim načinom sanacije ne strinja več. Izvedenec S. je bil pristranski, sodišče tudi ni hotelo izvesti ogleda dvorišča, postaviti drugega izvedenca gradbene stroke in dodatno zaslišati prič z utemeljitvijo, da je o ogledu zadostno izpovedal že izvedenec, vendar slednji na bistvena vprašanja ni hotel odgovoriti, ali pa je izjavil, da ne more, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ugotovitve sodišča, da je tožnik napake zaznal šele ob odstranitvi asfalta, v celotnem obsegu pa šele, ko so se pokazale ob meritvah in strokovnem pregledu D. in novi izvedbi so protispisne. Pri strojnem odstranjevanju asfalta podlaga vedno poškoduje, zato stanje po odstranitvi ne more biti dokaz. Sodišče glede pravočasnosti tožbe navaja, da naj bi tožnik šele z dopisom z dne 5.10.2004 obvestil toženo stranko o napakah, ki se nanašajo na pripravljalna dela. Navedena ugotovitev je protispisna. Iz poziva je razvidno zgolj, da je tožnik vztrajal pri dogovorjenem načinu sanacije, ni pa uveljavljal kake nove napake. Tožnik je vložil eno samo reklamacijo (dne 7.11.2003), v pozivih z dne 13.5.2004 in 15.10.2004 pa pozival toženo stranko, da naj pristopi k dogovorjeni sanaciji in reši njegovo reklamacijo, ki jo je dal že 7.11.2003. Od obvestila o napaki teče enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 636. člena OZ, zato je tožba, vložena dne 15.6.2005, prepozno vložena in bi jo moralo sodišče zavreči. Toženec podredno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na višine po posameznih postavkah, ki jih je sodišče priznalo tožniku. Tožnik ni upravičen do razlik v ceni asfalta, toženec je ugovarjal tudi, da iz tožbenih navedb ni razvidno, da naj bi tožnik s pomočjo nadomestnega izvajalca vgradil tak asfalt, kot je bil s pogodbenim predračunom naročen toženi stranki, pavšalne ugotovitve izvedenca pa ne zadoščajo. Sodba tudi ni pravilna v delu dobave in vgradnje cestnih robnikov, plačila sifona, povračila stroškov za peskolov H., povračila stroškov za rušenje asfalta ter nakladanja in odvoza na deponijo. Sodišče je tožencu naložilo plačilo zamudnih obresti od dneva zapadlosti računa nadomestnega izvajalca z napačno obrazložitvijo, da je toženec ugovor glede začetka teka zamudnih obresti podal prepozno – na tretji glavni obravnavi. V posledici je nepravilna tudi odločitev o stroških.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje po natančni preučitvi zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo kakšne zatrjevane ali uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb. Na posamezne pritožbene navedbe pa odgovarja sledeče. Niso utemeljene pritožbene navedbe, ki oporekajo dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izvedbe pripravljalnih del. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana odloči sodišče (torej ne stranke) po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje izpodbijano dejansko stanje v zadevi pravilno in popolno ugotovilo ter ugotovitve tudi natančno obrazložilo. Do ponovljenih navedb, da naj bi izvajalec K. pri tožniku izvedel druga dela, kot jih je tožnik naročil tožencu (ker naj bi si tožnik premislil) ter glede očitane pristranskosti postavljenega izvedenca se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe glede očitane kršitve določb pravdnega postopka (kršitev načela kontradiktornosti) pri tem so nerazumljive, pa tudi sicer sodišče druge stopnje kršitev postopka ob vpogledu v zapisnik o glavni obravnavi z dne 12.3.2010 (na kateri je bil predložen dokaz A 28 - uporabno dovoljenje) ni zasledilo. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da izvedenec sploh ni hotel odgovarjati na vprašanja (kar naj bi izhajalo iz navedenih odstavkov zapisnika glavne obravnave z dne 12.5.2010), ampak je izvedenec zgolj (utemeljeno) navedel, da na nova vprašanja brez pregleda dokumentacije ne more odgovoriti ter da sedanja izvedba ni predmet postopka, torej očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja prav tako ni utemeljen. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj tožnik za presojo jamčevalnih zahtevkov ne bi podal trditvene podlage (ta namreč iz tožbe in pravočasnih pripravljalnih vlog izhaja), ter navaja, da je bila tožba vložena dne 15.6.2005 prepozno vložena. Sodišče prve stopnje se je do zatrjevane prekluzije opredelilo in navedenim razlogom sodišče druge stopnje pritrjuje, kot tudi pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je ugovor zamudnih obresti toženca, ki je bil podan na tretjem naroku za glavno obravnavo, prepozen. Tudi izpodbijanje višine zahtevka po posameznih predpostavkah, ki jih je sodišče priznalo tožniku, ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje se tako tudi v delu, ki zadeva prisoditev razlike v ceni asfalta, vgradnje cestnih robnikov, vgradnje sifona, peskolova H. (oziroma peskolova A.), rušenje, nakladanje in odvoz asfalta na deponijo, sklicuje na razloge, vsebovane v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je sledilo ugotovitvam, ki izhajajo (iz s strani sodišča prve stopnje sprejetega) izvedeniškega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje tehtno ocenilo tudi v zvezi ostalimi izvedenimi dokazi, tako da presojo sodišča prve stopnje tudi v tem delu sodišče druge stopnje v celoti sprejema.

Ker sodišče prve stopnje tekom postopka ni zagrešilo nobene od očitanih kršitev postopka, niti kršitev postopka absolutne narave, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Ker odgovor na pritožbo tožnika v ničemer ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in tako torej ni bil potreben za postopek, krije tožnik sam svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).