Jedro

Sklep o nadaljevanju je deklaratorne narave in ne predstavlja vsebinske odločitve o kakšni pravici ali obveznosti udeleženca postopka.

Določbe zakona o pravdnem postopku se v stečajnem postopku uporabljajo le smiselno, kar pomeni, da je tudi citirano določbo ZPP (kot tudi vsa ostala postopkovna pravila ZPP) potrebno uporabiti ob upoštevanju različnih položajev strank in vsebine pravnega varstva v pravdnem postopku glede na postopek zaradi insolventnosti.

Sodišče ob ravnanjih različnih upravičencev ne sme spregledati tudi pravice predlagatelja stečajnega postopka, čigar pravice do pravnega varstva (v smislu upravičenosti do začetka stečajnega postopka, učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja) ni mogoče obravnavati ločeno od pravice upnikov do vložitve predloga za začetek prisilne poravnave. S svojimi dejanji sta upnika, nesporno povezani osebi preko iste zakonite zastopnice, z vlaganjem povsem praznih predlogov za prisilno poravnavo, posegla v pravico predlagatelja stečajnega postopka do učinkovitega pravnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer spada načelo hitrosti postopka med temeljna načela stečajnega postopka.

Ob smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 152. člena ZFPPIPP je mogoče zaključiti, da je pravilo o prekinitvi postopka iz prvega odstavka, ob hkratni uporabi načela hitrosti postopka, mogoče uporabiti le enkrat.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom združilo postopka opr. št. St 0000/19 in opr. št. St 000/21 tako, da je spis opr. št. 000/21 odčrtalo, spis opr. št. St 0000/19 pa ostane vodilni spis (1. točka izreka), predlog za začetek postopka prisilne poravnave z dne 11. 5. 2021, ki ga je vložil A., d. o. o. zavrglo (2. točka izreka) in začelo stečajni postopek nad dolžnikom: B., d. o. o., matična številka: ..., davčna številka: ... (4. točka izreka). Za upravitelja je imenovalo K. K. (5. točka izreka) in ugotovilo, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s temi podatki: K. K. s. p., matična številka: ... (6. točka izreka)1. 2. Zoper sklep sta se pritožila dolžnik in upnik A., d. o. o., oba iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Dolžnik je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za začetek stečajnega postopka zavrne oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Upnik A., d. o. o. pa je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Na obe pritožbi je odgovoril predlagatelj stečajnega postopka upnik banka A., d. d. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da obe pritožbi kot neutemeljeni zavrne.

4. Pritožbi sta neutemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer res, kot navaja dolžnik v svoji pritožbi, skozi obrazložitev izpodbijanega sklepa kot predlagatelja navajalo upnika banko B., d. d. Vendar iz samega spisa povsem jasno in nedvoumno izhaja, da je predlagatelj stečajnega postopka banka A., d. d. Poleg tega je slednjemu sodišče prve stopnje tudi vročalo obe pritožbi v odgovor in je nanju tudi odgovoril. Navedena pisna pomota zapisa naziva predlagatelja tega postopka, ki se je primerila sodišču prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tako na zakonitost in pravilnost odločitve iz izpodbijanega sklepa, kar skuša dolžnik uveljaviti v pritožbi, nima nobenega vpliva.

6. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da iz podatkov spisa in obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo sledeča procesna dejanja strank tega postopka: - upnik banka A., d. d. (predlagatelj) je 18. 9. 2019 vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom; - dolžnik je 11. 11. 2019 zoper predlog ugovarjal, ugovor je sodišče prve stopnje posredovalo predlagatelju v odgovor; - družba C., d. o. o., ki jo zastopa zakonita zastopnica C. C., je 9. 12. 2019 vložila upniški predlog za prisilno poravnavo nad dolžnikom, ki je bil izločen v nov spis in se je vodil pod opr. št. St 111/2019, predmetni stečajni postopek pa je sodišče prve stopnje s sklepom 17. 12. 2019 prekinilo do končanja postopka St 111/2019; - zoper sklep o prekinitvi se je dolžnik pritožil (21. 1. 2020), po tem, ko mu je sodišče vročilo plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo, je zoper plačilni nalog ugovarjal; ko mu je sodišče ugovor zavrnilo, je zoper sklep o ugovoru vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena; po tem ko je dolžnik sodno takso plačal, je bila njegova pritožba zoper sklep o prekinitvi zavrnjena s strani višjega sodišča (29. 7. 2020); - predlog družbe C., d. o. o. za prisilno poravnavo v postopku St 111/2019 je bil pravnomočno zavržen s sklepom 5. 2. 2020, ki je postal pravnomočen 25. 8. 2020, saj ga predlagateljica ni ustrezno dopolnila (ni plačala začetnega predujma), zato je sodišče s sklepom 17. 9. 2020 odločilo, da se predmetni postopek nadaljuje; - zoper sklep o nadaljevanju se je dolžnik pritožil (PD 34), vendar je sodišče prve stopnje pritožbo iz razloga, ker ni bila plačana sodna taksa, štelo za umaknjeno (PD 57) s sklepom 26. 5. 2021, ki je postal pravnomočen 30. 6. 2021; - sodišče prve stopnje je z vabilom 9. 4. 2021 razpisalo narok za začetek stečajnega postopka za dne 12. 5. 2021, vabilo je bilo dolžniku vročeno s fikcijo vročitve 28. 4. 2021, sodišče prve stopnje pa je narok 12. 5. 2021 izvedlo v odsotnosti dolžnika; - družba A., d. o. o., ki jo zastopa zakonita zastopnica C. C., je 8. 5. 2021 (na sodišče je vloga prispela 11. 5. 2021) vložila upniški predlog za prisilno poravnavo nad dolžnikom, ki ga je sodišče vodilo najprej pod opr. št. St 000/2021, nato pa ga je z izpodbijanim sklepom združilo s predmetnim postopkom, predlog družbe A., zavrglo ter odločilo, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek.

_O pritožbi dolžnika_

7. Dolžnik v pritožbi neutemeljeno trdi, da je sodišče z izpodbijanim sklepom nadaljevalo predmetni postopek brez podlage v ZFPPIPP in čeprav o pritožbi zoper sklep o nadaljevanju (17. 9. 2020) še ni bilo pravnomočno odločeno. Podlago za nadaljevanje postopka predstavlja določba drugega odstavka 208. člena ZPP, ki se v tem primeru uporablja na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP. Kot izhaja iz gornje navedbe sosledja procesnih dejanj v obravnavanem primeru, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 17. 12. 2019 (PD 16) prekinilo predhodni postopek do pravnomočno končanega postopka prisilne poravnave St 111/2019. Ker je je bil postopek prisilne poravnave pravnomočno zaključen s sklepom 5. 2. 2020, ki je postal pravnomočen dne 25. 8. 2020, se je namreč predmeti postopek nadaljeval že po samem zakonu in je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 208. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP s sklepom z dne 17. 9. 2020 (PD 33) le ugotovilo nadaljevanje predmetnega postopka. Sklep o nadaljevanju je torej le deklaratorne narave in ne predstavlja vsebinske odločitve o kakšni pravici ali obveznosti udeleženca postopka2. Odločitev sodišča prve stopnje, da je s postopkom odločanja nadaljevalo kljub temu, da sklep o nadaljevanju še ni bil pravnomočen, zato ne pomeni nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP). Poleg tega pritožbeno sodišče na podlagi podatkov in stanja spisa ugotavlja, da je postal sklep z dne 17. 9. 2020 postal pravnomočen 30. 6. 2021, kar je dodaten razlog za to, da pritožbeno očitana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. V pritožbi dolžnik nadalje trdi, da so navedbe sodišča prve stopnje, da naj bi dolžnik karkoli zlorabljal, gola črka na papirju, brez dejanske in pravne podlage in zato neutemeljene, saj ima stečajni dolžnik ustavno pravico do uporabe pravnih sredstev, da nima nič z upniki, ki jih je sicer več, ter da nima in ne more imeti nič s tem, da ga slednji obveščajo o lastnih postopanjih, zato stečajnemu dolžniku ni mogoče ničesar očitati. Poleg tega dolžnik trdi, da se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na 11. člen ZPP, saj bi za predmetne očitke sodišče morala obstajati konkretna podlaga v ZFPPIPP.

9. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrženju predloga za začetek postopka prisilne poravnave z dne 11. 5. 2021, ki ga je vložil A., d. o. o. (2. točka izreka izpodbijanega sklepa), delno oprlo tudi na stališče, da je dolžnik v tem postopku zlorabljal procesne pravice. Glede na to, da je bil zakoniti zastopnik dolžnika A. A. v tem postopku že pravnomočno denarno kaznovan zaradi zlorabe procesnih pravic (sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 5. 2021 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 300/2021 z dne 29. 7. 2021) je ugotovitev sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o dolžnikovi očitni zlorabi procesnih pravic utemeljena in pravilna ter je dolžnik v tem pritožbenem postopku ne more več izpodbijati. Višje sodišče pa je s sklepom Cst 300/2021 dolžniku tudi že pojasnilo, da njegove pravice do pravnega sredstva ni mogoče obravnavati ločeno od pravic nasprotne stranke ter zakaj je njegova ravnanja v tem postopku štelo za zlorabo pravic. Glede na to, da je mogoče na podlagi (predhodno opisanih) procesnih dejanj ugotoviti, da sta se tako družba C., d. o. o. kot tudi družba A., d. o. o., ki ju obe zastopa ista zakonita zastopnica C. C., posluževali istih procesnih ravnanj glede plačila sodnih taks in predujma za začetek postopka, pa dolžnik le z navedbami, da nima nič s temi upniki, ugotovitve sodišča prve stopnje s tem v zvezi ne more izpodbiti. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnikova navedba v pritožbi, da nima z upniki (ki so predlagali postopka prisilne poravnave) nič in da je teh upnikov več, v nasprotju z njegovo navedbo, ki jo je podal v ugovoru proti predlogu za stečajni postopek, da drugih upnikov, kot predlagatelja tega postopka, sploh nima. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek dolžnika, da je ugotovitev sodišča v zvezi z očitki zlorabe nezakonita tudi zato, ker sodišče prve stopnje na naroku ni zaslišalo zakonitega zastopnika. Dolžnik se namreč v zvezi z izvedbo naroka za začetek stečajnega postopka z dne 12. 5. 2021 neutemeljeno sklicuje na bistvene kršitve določb postopka (drugi odstavek 280. člen ZPP) in na kršitev temeljnih pravic in pravnih možnosti za sodelovanje v postopku, do katerih naj bi prišlo, ker med dnem, ko je prejel vabilo na narok do dne izvedbe naroka, ni minilo najmanj 15 dni. Iz drugega odstavka 239. člena ZFPPIPP namreč izhaja, da če dolžnik vloži ugovor iz drugega odstavka 235. člena ZFPPIPP, mora sodišče v treh delovnih dneh po prejemu ugovora razpisati narok za začetek stečajnega postopka na dan, ki ne sme biti poznejši od enega meseca po prejemu ugovora. V zvezi z izvedbo naroka za začetek stečajnega postopka v primeru dolžnikovega ugovarjanja zoper začetek stečajnega postopka in časom, ki je strankam na voljo za pripravo na ta narok, se v stečajnem postopku uporablja navedena zakonska določba kot specialni predpis. V tej določbi je poudarjeno temeljno načelo hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP), ki od sodišča zahteva opravo procesnih dejanj v rokih, določenih s tem zakonom. Ker je torej to področje v ZFPPIPP posebej urejeno, uporaba določb ZPP s tem v zvezi ne pride v poštev (prim. prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP) in do očitane kršitve pri izvedbi naroka dne 12. 5. 2021 ni prišlo. Ker pa se dolžnik (oziroma njegov zakoniti zastopnik) kljub pravilnemu vabljenju, naroka ni udeležil, ga sodišče prve stopnje tudi ni moglo zaslišati, zato so očitki s tem v zvezi povsem neutemeljeni.

10. Neutemeljen pa je tudi pavšalni pritožbeni očitek dolžnika, da sodišča ne more in ne sme v zvezi z zlorabo procesnih pravic neposredno uporabiti 11. člen ZPP, saj je sodišče prve stopnje v danem primeru navedeno zakonsko določbo pravilno uporabilo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP.

11. Prav tako dolžnik neutemeljeno trdi, da je izpodbijani sklep napačen v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo in utemeljilo svojo odločitev glede obstoja pogojev za začetek stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v tem delu oprlo na ugotovitev, da je upnik kot predlagatelj (torej banka A., d. d.) utemeljil obstoj svoje terjatve do dolžnika in tudi da je dolžnik insolventen, saj je pri dolžniku podana zakonska domneva trajne nelikvidnosti, ki je dolžnik v okviru ugovora ni uspel izpodbiti. Domneva trajne nelikvidnosti je podana, če dolžnik za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo upnikove obveznosti v znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu (prva alineja 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). V obravnavanem primeru znašajo te 1.040.826,00 EUR, upnik pa zatrjuje terjatev v višini 1.446.961,01 EUR, ki je zapadla že pred več kot dvema mesecema (upnik / predlagatelj že več let neuspešno izterjuje terjatev v izvršilnih postopkih). Dolžnik v zvezi s tem niti v ugovoru, niti sedaj v pritožbi, ni podal nobenih konkretnih trditev, s katerimi bi izpodbil navedene ugotovitve. V ugovoru je sicer predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj bi ugotovil njegovo aktivo (v katero spada po njegovih navedbah vrednost objekta, v katerem ima poslovne prostore) in višino dejanskega dolga dolžnika do upnika. Vendar pri tem ni navedel niti koliko naj bi po njegovem aktiva dejansko znašala, saj ne zatrjuje prav nobene vrednosti objekta oziroma poslovnih prostorov. Prav tako ne poda nobenih konkretnih trditev o tem, koliko naj bi po njegovih trditvah in izračunih dejansko znašala višina dolga do upnika, ki ga po temelju priznava. Izvedba dokaza z izvedencem bi tako predstavljala nedopusten informativni dokaz, zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo. Zato se za neutemeljeno izkaže tudi dolžnikova pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zato, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem, odločilo enostransko in arbitrarno.

12. Poleg tega je sodišče prve stopnje obstoj trajne nelikvidnosti utemeljilo tudi na podlagi zakonske domneve iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP tj. da sredstva na računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni in tako stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Iz obrazložitve namreč izhaja, da ima dolžnik po neprerekanih navedbah upnika več kot 60 dni blokiran račun in da je dolžnik v ugovoru v zvezi s tem navajal le, da je banka račun blokirala samovoljno. Sodišče prve stopnje je te ugovorne trditve pravilno zavrnilo kot neutemeljene, saj dolžnik ne izpodbija dejstva, da je do blokade dejansko prišlo na podlagi izvršilnega sklepa sodišča, zato o samovoljni blokadi računa banke ni mogoče govoriti.

_O pritožbi upnika A., d. o. o._

13. Upnik A., d. o. o. neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o združitvi postopkov St 0000/2019 in St 000/2021 iz razloga, da sodišče postopkov ne bi smelo združiti, ker sodna taksa za odločanje o njegovem predlogu za prisilno poravnavo nad dolžnikom v zadevi St 000/2021 še ni bila plačana oziroma postopek v zvezi s sodno takso še ni bil zaključen, kar naj bi pomenilo, da ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo predloga v postopku St 000/2021. Plačilo sodne takse ne predstavlja procesne predpostavke za odločanje o združitvi postopkov. Prav tako pritožbeno sodišče ne vidi zakonske podlage, da sodišče o združitvi postopkov ne bi smelo odločati zaradi neplačane sodne takse, kar enako velja v primeru, če se postopek v zvezi s plačilom sodne takse še ni zaključil (ker se je upnik plačilu sodne takse upiral). Postopek v zvezi s plačilom sodne takse na odločanje sodišča o združitvi postopkov, ki pomeni sklep procesnega vodstva, nima pravno relevantnega vpliva. Poleg tega je bilo plačilo sodne takse v obravnavanem primeru breme predlagatelja postopka. Če sodišče odloči o predlogu predlagatelja kljub dejstvu, da sodna taksa ni bila plačana, gre navedeno dejstvo v njegovo korist, zato upnik A., d. o. o. za pritožbo v tem delu niti nima pravnega interesa.

14. Iz prvega odstavka 300. člena ZPP izhaja, da kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, se lahko vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo. Določbe zakona o pravdnem postopku se v stečajnem postopku uporabljajo le smiselno, kar pomeni, da je tudi citirano določbo ZPP (kot tudi vsa ostala postopkovna pravila ZPP) potrebno uporabiti ob upoštevanju različnih položajev strank in vsebine pravnega varstva v pravdnem postopku glede na postopek zaradi insolventnosti3. Tako stečajni postopek kot postopek prisilne poravnave sta postopka zaradi insolventnosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru združilo dva insolventna postopka, ki sta se vodila zoper istega dolžnika, pri čemer je v obeh postopkih potrebno poudariti pomen pospešenega obravnavanja tudi z vidika načela hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP). Upoštevaje slednje, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje z združitvijo obeh postopkov sledilo osnovnim procesnim načelom, je odločitev sodišča prve stopnje o združitvi dveh insolventnih postopkov pravilna (1. točka izreka). Pritožba upnika A., d. o. o. je zato tudi v tem delu neutemeljena.

15. Neutemeljena je pritožba upnika A., d. o. o. v delu, v katerem trdi, da je nedvoumno in po listinskih podatkih, s katerimi razpolaga upnik in sodišče, aktivno legitimiran predlagatelj postopka prisilne poravnave, če pa bi sodišče dvomilo v popolnost njegovega predloga, bi ga moralo najprej pozvati k odpravi nepopolnosti in šele nato odločiti o predlogu. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom predloga ni zavrglo zato, ker naj bi bil predlog nepopoln in ga predlagatelj ne bi ustrezno ali v roku dopolnil, temveč zaradi očitka zlorabe procesnih pravic (11. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) in to ne glede na dejstvo, da sodna taksa za predlog ni bila plačana in da je bil predlog kot tak nepopoln. Glede na okoliščine primera je namreč jasno, da je sodišče prve stopnje s tem sledilo predvsem načelu hitrosti postopka, saj ne gre spregledati, da je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka, ki je bil vložen že pred več kot letom in pol. Navedeni pritožbeni očitki so zato neutemeljeni.

16. Za dejanski stan zlorabe pravic je značilno, da nosilec sicer izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja (v konkretnem primeru vložitev predloga za prisilno poravnavo zoper dolžnika), ki pa ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega mejo upravičenja, pri čemer za protipravnost zadošča že okoliščina, da je storilčevo ravnanje v nasprotju z namenom (naravo) pravice4. 17. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta sicer dva različna upnika, ki pa ju zastopa ista zakonita zastopnica (C. C.), vložila dva predloga za prisilno poravnavo zoper istega dolžnika (v časovnem zaporedju tako, da sodišče ni moglo o obeh predlogih odločati hkrati5), pri čemer sta oba upnika (tako družba C., d. o. o. kot A., d. o. o.) vložila predloge brez kakršnih koli navedb in dokazov o obstoju (ustrezne) terjatve do dolžnika6 in brez plačila sodne takse, s čimer sta prekomerno zavlekla odločanje o predlogu upnika banke A., d. d. za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Prav povezava med navedenima dvema družbama preko iste zakonite zastopnice ter njuna istovrstna ravnanja (ki so dejansko v svojem _modusu operandi_ identična z ravnanji dolžnika, za kar je bil dolžnik v tem postopku tudi že denarno kaznovan), so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vodila sodišče prve stopnje v pravilni zaključek, da gre v danem primeru za zlorabo pravic, kot opredeljeno zgoraj, saj sta s tem oba upnika preko ravnanj iste zakonite zastopnice presegla mejo upravičenj, ki jima jih daje zakon. Sodišče ob ravnanjih različnih upravičencev namreč ne sme spregledati tudi pravice predlagatelja stečajnega postopka banke A., d. d., čigar pravice do pravnega varstva (v smislu upravičenosti do začetka stečajnega postopka, učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja) ni mogoče obravnavati ločeno od pravice upnikov C., d. o. o. in A., d. o. o. do vložitve predloga za začetek prisilne poravnave. S svojimi dejanji sta upnika C., d. o. o. in A., d. o. o., nesporno povezani osebi preko iste zakonite zastopnice, z vlaganjem povsem praznih predlogov za prisilno poravnavo, posegla v pravico predlagatelja stečajnega postopka banke A., d. o. o. do učinkovitega pravnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer spada načelo hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP) med temeljna načela stečajnega postopka. S tem sta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prekoračila meje svojih upravičenj, saj se je z njunimi ravnanji oziroma prav zaradi njih predhodni stečajni postopek prekomerno zavlekel. Pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožnik upnik A., d. o. o. niti v postopku na prvi stopnji niti sedaj v pritožbi ni navedel ničesar v zvezi s svojo terjatvijo do dolžnika, ki naj bi mu sploh podelila aktivno legitimacijo za pridobitev upravičenja za vložitve upniške prisilne poravnave (prvi odstavek 221.j člen ZFPPIPP), čeravno sam trdi, da je to nedvoumno in z listinskimi dokazi izkazano. Upnik A., d. o. o. torej slednjega ni ne konkretiziral niti za to ni predložil nobenih dokazil. 18. Upnik A., d. o. o. nadalje pritožbeno trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje predhodni stečajni postopek (ponovno) prekiniti in najprej odločati o njegovem predlogu za prisilno poravnavo (skladno z določbo prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP). Iz določbe prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP sicer res izhaja, da če upnik pred uvedbo postopka prisilne poravnave vloži predlog za začetek stečajnega postopka, o katerem sodišče do uvedbe postopka prisilne poravnave še ni odločalo, sodišče prekine postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka do konca postopka prisilne poravnave. Vendar je ob smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 152. člena ZFPPIPP mogoče zaključiti, da je pravilo o prekinitvi postopka iz prvega odstavka, ob hkratni uporabi načela hitrosti postopka, mogoče uporabiti le enkrat7. Za vse udeležence sodnih postopkov namreč velja, da morajo svoje pravice izvrševati skrbno in v skladu s splošnimi načeli postopka.

19. Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek o arbitrarnosti odločitve. Vsaka sodna odločba je zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji, kar pomeni preprečitev kršitev prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti (kar je eno temeljnih jamstev, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa za vsako od točk izreka jasno izhaja navedba pravne norme, jasna ugotovitev relevantnega dejanskega stanja ter nato sklepanje sodišča za subsumpcijo dejanskega stanja pod zakonsko normo. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi jasno in nedvoumno navedlo razloge za svojo odločitev, zato je neutemeljen očitek o samovolji in neobrazloženosti, prav tako pa tudi o tem, da odločba nima razlogov ali da bi bili ti pomanjkljivi. Pritožbeno očitana bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato po presoji pritožbenega sodišča ni podana.

20. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Izrecno uveljavljeni razlogi obeh pritožb niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbi dolžnika in upnika A., d. o. o. zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Sodišče je pri označevanju odstavkov izreka izpustilo navedbo 3. točke, kar pomeni, da ima izrek izpodbijanega sklepa dejansko pet točk. 2 Prim. sklep VSL I Cp 666/2017 z dne 9. 5. 2017. 3 Prim. F. Seljak, Subsidiarna uporaba ZPP v stečajnem postopku, Pravosodni bilten 2/2016, str. 107. 4 dr. Marjan Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 104 in 111. 5 Opomba pritožbenega sodišča. 6 Upnik je upravičen predlagati začetek postopka prisilne poravnave le, če je skupno imetnik finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika (prvi odstavek 221.j člen ZFPPIPP), kar mora upnik, zato da dokaže svojo aktivno legitimacijo, ob vložitvi predloga tudi ustrezno trditi in izkazati. 7 Prim. tudi sklep VSL Cst 548/2017 z dne 10. 10. 2017.