Jedro

Sestavina zaščitene kmetije so vsa zemljišča, ki so pripadala kmetiji v času določitve zaščitene kmetije, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi so prišla v zaščiteno kmetijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 21.10.1992 je oddelek za družbeni razvoj občine zavrnil izdajo potrdila po 29. členu zakona o kmetijskih zemljiščih, ker je ugotovil, da zemljišča pripadajo zaščiteni kmetiji. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, v kateri navaja, da je darovalka - mati tožnika - zemljišča, ki jih ima namen podariti njemu, pridobila kot darilo za doto in da so njeno osebno premoženje ter zato ne spadajo v zaščiteno kmetijo. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je njegovo pritožbo z odločbo z dne 16.12.1992 kot neutemeljeno zavrnilo, ker da niso izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 22. člena zakona o kmetijskih zemljiščih, ki določa, da se zaščiteno kmetijo s pravnimi posli med živimi lahko odtuji le kot celoto, deliti se jo sme samo v primeru, če se na ta način povečujejo, zaokrožujejo ali nastajajo druge kmetije.

Tožnik je zoper prej navedeno odločbo vložil tožbo, v kateri navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotni razlagi določil zakona o kmetijskih zemljiščih, po vsebini pa posega in krši določila zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in zakona o obligacijskih razmerjih. Drugostopni organ naj ne bi razčistil, kaj spada v zaščiteno kmetijo, katere solastnika vsak do 1/2 sta tožnikova mati K.M. in njegov brat J.M. Zaščitena je le kmetija, ki je solast navedenih, ne pa zemljišča, ki so v izključni lasti K.M. Tožena stranka naj ne bi pojasnila, na podlagi katere zakonske določbe ta zemljišča spadajo v zaščiteno kmetijo.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem navaja, da prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Neutemeljena so tožnikova zatrjevanja, da izpodbijana odločba temelji na zmotni razlagi določb zakona o kmetijskih zemljiščih in da tožena stranka naj ne bi pojasnila, na podlagi katere zakonske določbe spadajo zemljišča, katerih izključna lastnica je K.M. v zaščiteno kmetijo. Po določbi 1. odstavka 3. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Uradni list RS, št. 26/73, 29/73 in 1/86 ...) je kmetija tista kmetijska in gozdna gospodarska enota, ki zagotavlja lastniku s kmetijsko in drugo z njo povezano dejavnostjo primerno preživljanje ter jo je kot tako določila občinska skupščina z odlokom. Taka kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko proizvodnjo ter z njo povezano dejavnostjo (1. odstavek 4. člena istega zakona). To pomeni, da so sestavina zaščitene kmetije vsa zemljišča, ki so pripadala kmetiji v času določitve za zaščiteno kmetijo, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi so prišla v zaščiteno kmetijo. Zato se sodišče strinja z ugotovitvami in zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi, da parcele, katerih izključna lastnica je K.M. in ki jih ima namen darovati tožniku, pripadajo zaščiteni kmetiji. Te parcele so namreč v času proglasitve kmetije M.J. in K. za zaščiteno kmetijo z odlokom o določitvi zaščitenih kmetij v občini (Skupščinski dolenjski list, št. 20/83) pripadale tej kmetiji, kar izhaja tudi iz izjave tožnika in K.M. dane v upravnem postopku.

Po določbi 29. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 4/79, 11/81, 1/86, 9/90 in 5/91 ....) pa sme kmet, lastnik zaščitene kmetije podariti svojim potomcem samo taka zemljišča, ki jih sicer sme z oporoko nakloniti v skladu z 2. odstavkom 22. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij). Ta pa določa, da se z oporoko izjemoma sme nakloniti kmetijsko neobdelovalno zemljišče, ki ni pomembno za kmetijsko proizvodnjo ter leži v takem območju, v katerem se lahko po določbah zakona o kmetijskih zemljiščih spremeni namembnost kmetijskih zemljišč. Tako zemljišče pa gozd ni.

Glede na obrazloženo je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, tožba pa ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije, zavrnilo.