Jedro

Pritožnik nestrinjanja s pravnomočno odločitvijo v drugi pravdi ne more uveljaviti v predmetnem postopku - s predlogom za postavitev izvedenca.

Osebne služnosti se po našem pravu ne more priposestvovati; lahko nastane samo s poslom ali s sodno odločbo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Toženec mora tožnici povrniti 465 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da v roku 15 dni izprazni nepremičnino v k. o. ..., stavbi št. 99 in 917 na parceli 323/3 oz. 323/4. Naložilo mu je tudi povračilo tožničinih pravdnih stroškov. Presodilo je, da toženec nima nobenega naslova za uporabo navedenih nepremičnin, ki so v lasti tožnice. Toženec je med predmetno pravdo izgubil tudi pravdo glede predhodnega vprašanja, s katerim se je branil, namreč trdil je, da so bile pogodbe, s katerimi je tožnica nepremičnine pridobila, nične.

2.Zoper sodbo se toženec pritožuje, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom za spremembo oz. razveljavitev sodbe, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Trdi, da nepremičnine uporablja zakonito in da je pogodba o preužitku, s katero je tožnica pridobila 1/2 predmetnih nepremičnin od njunega očeta, nična, kar je zatrjeval tudi v pravdnem postopku I P 309/2019 pred istim sodiščem. Sodišču očita, da je zagrešilo kršitev določb postopka, ko je zavrnilo predlagan dokaz z izvedencem, ki bi potrdil, da je bil oče v času sklepanja pogodbe že dementen in brez sposobnosti oblikovati voljo. Meni, da ima pravico predlagati še eno izvedensko mnenje, ker je usodnega pomena, pri čemer se sklicuje na sklep II Cp 1439/2016 in komentar Zakona o pravdnem postopku. Nakar pritožnik meni, da je zagrešena še kršitev iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi bilo nasprotje med listinami in tem kar se o njih navaja. Nato poudarja, da je po njegovem na predmetnih nepremičninah priposestvoval brezplačno stvarno služnost in nasprotuje kot napačnim razlogom, da teh nepremičnin sploh ne potrebuje; uporablja jih za stroje in bival je tam nekaj dni na mesec; več kot 20 let jih je imel v dobroverni posesti, sklicuje se na sodbo II Ips 70/2015.

3.Tožnica je na pritožbo obrazloženo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter zahtevala povrnitev stroškov za vloženi odgovor.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6.Očitane kršitve določb postopka niso podane. Očitka o kršitvi iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), češ da naj bi bilo nasprotje med tem, kar je v listinah in kar se o listinah navaja, pritožnik ne konkretizira, zato nanj ni mogoče vsebinsko odgovoriti, pač pa ga je treba zavrniti.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog dokaza s postavitvijo izvedenca zaradi dokazovanja trditve, da je bil oče pravdnih strank ob sklepanju pogodbe s tožnico zaradi demence nesposoben oblikovati voljo. Toženec je izgubil pravdo proti svoji sestri, tožnici, da je pogodba o preužitku, s katero je slednja od očeta prejela polovico spornih nepremičnin, nična in podredno, navidezna. Sodba Okrožnega sodišča v Kranju I P 309/2019 je postala pravnomočna s sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1324/2023 z dne 20. 3. 2024, kar pritožnik nekorektno prezre in se ne sooči s pravilnimi razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je vezano na to odločitev. Toženec je imel v tisti pravdi na voljo vsa ustrezna dokazna sredstva, ne more pa v tej z drugim izvedencem izpodbijati pravnomočne odločitve, da zadevna pogodba zaradi domnevne pogodbenikove poslovne nesposobnosti ni nična. Sodišče je v tisti zadevi presodilo, da je bilo izvedensko mnenje popolno in da ni dvomljivo, zato ni ugodilo predlogu za postavitev še enega izvedenca iste stroke. Pritožbeno sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo. Pritožnik nestrinjanja s pravnomočno odločitvijo v drugi pravdi ne more uveljaviti v predmetnem postopku. Predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke je bil zato pravilno zavrnjen.

8.Materialnopravno izhodišče tožničinega vrnitvenega zahtevka, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, je tudi pravilno, navedeno v tč. 12. (92. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ): Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca.

9.Toženec torej ni uspel izpodbiti tožničinega lastništva na temelju domnevno neveljavne pogodbe.

10.Pravilen pa je tudi zaključek, da toženec ni priposestvoval služnostne pravice oz. pravice uporabe. Ni sporno, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je toženec stroje, ki se nahajajo v predmetnih nepremičninah, v popolno last prejel z izročilno pogodbo od svojega očeta dne 27. 5. 2016; slednji je umrl ... 2. 2018, in tedaj ga je začela tožnica pozivati, naj prostore teh predmetov izprazni. Pred tem je imel toženec stroje v navedenih prostorih z dovoljenjem očeta tj. bivšega lastnika.

11.V navedenih dejanskih okoliščinah ni nobenih ustreznih znakov o stvarni služnosti, saj toženec tuje (tožničine) nepremičnine ne uporablja v korist neke svoje nepremičnine; ni torej lastnik kakšne gospodujoče nepremičnine (glej pojem stvarne služnosti, opredeljen v 1. odst. 213. čl. SPZ ). Bolj bi se dejstva, ki jih zatrjuje tožnik, prilegala pojmu osebne služnosti (glej 1. odst. 227. čl. SPZ ). Vendar pa se osebne služnosti po našem pravu ne more priposestvovati; lahko nastane samo s poslom ali s sodno odločbo (233. čl. SPZ). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da toženec tega sploh ni zatrjeval in v pritožbi slednjega niti konkretno ne izpodbija. Ni pa jasno, na kaj meri, ko govori o priposestvovanju pravice uporabe. Če to pojmuje laično, mu je že sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, da je lahko nepremičnine uporabljal na podlagi dovoljenja lastnika, kar je do preklica, in ni sporno, da mu je nova lastnica, sestra, dovoljenje za uporabo odrekla, torej ga preklicala. O priposestvovanju pravice uporabe pojmovno v našem primeru sploh ne moremo govoriti, saj je pravica uporabe kot institut zgolj eden od primerov tranzicije družbene lastnine v zasebno, tu pa nesporno ne gre za družbeno lastnino.

12.Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe, tožnici pa mora povrniti stroške odgovora, ki mu jih je z njo povzročil (1. odst. 154. čl. ZPP). Priznane stroške - za odgovor na tožbo 625 tč. po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za materialne stroške in DDV, skupaj 465 EUR, mora toženec tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------

1Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost).

2Osebna služnost je pravica imetnika, da uporablja tujo stvar ali izkorišča pravico in traja najdlje do imetnikove smrti.

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 92, 227, 227/1, 233

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.