Jedro

Jedro

Sklenitve licenčne pogodbe kot zatrjevane podlage za sporna izplačila v znesku 20.800 EUR toženec ni izkazal.

Sklenitve licenčne pogodbe kot zatrjevane podlage za sporna izplačila v znesku 20.800 EUR toženec ni izkazal.

Plačilo 20.800 EUR, ki je knjiženo kot posojilo, je bilo tožencu izplačano brez pravne podlage, zato je znesek dolžan vrniti.

Plačilo 20.800 EUR, ki je knjiženo kot posojilo, je bilo tožencu izplačano brez pravne podlage, zato je znesek dolžan vrniti.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu, to je v II. in IV. točki izreka, potrdi.

I.Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu, to je v II. in IV. točki izreka, potrdi.

II.Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

II.Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek glede plačila zneska 3.904,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2021 dalje (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 23.533,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 8. 2021 dalje (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.337,17 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 8. 2021 do plačila in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti vse njene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, da ne bo izvršbe (III. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 3.027,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (IV. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 15. 12. 2023 pa je sodišče sodbo v uvodu popravilo z navedbo pravilnega imena tožeče stranke.

1.Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek glede plačila zneska 3.904,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2021 dalje (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 23.533,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 8. 2021 dalje (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.337,17 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 8. 2021 do plačila in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti vse njene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, da ne bo izvršbe (III. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 3.027,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (IV. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 15. 12. 2023 pa je sodišče sodbo v uvodu popravilo z navedbo pravilnega imena tožeče stranke.

2.Zoper II. in IV. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

2.Zoper II. in IV. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Navaja, da je predlagal zaslišanje priče A. A., ki bi izpovedal, kdo je bil avtor pravnega dela mehanizma in kako se je uporabljal ter o njegovih lastnostih, uporabnosti in obsegu uporabe, o obstoju dogovora o nadomestilu za uporabo in njegovi višini. Sodišče je dokaz dopustilo in ga izvedlo na naroku 27. 9. 2023, v sodbi pa ga je kot nepotrebnega zavrnilo, ker dejstva, o katerih bi priča izpovedala, niso bistvena za odločitev. Sodišče razlogov o izpovedbi te priče v sodbi ni podalo oziroma so navedeni razlogi v nasprotju s podatki spisa, kar predstavlja absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Navaja, da je predlagal zaslišanje priče A. A., ki bi izpovedal, kdo je bil avtor pravnega dela mehanizma in kako se je uporabljal ter o njegovih lastnostih, uporabnosti in obsegu uporabe, o obstoju dogovora o nadomestilu za uporabo in njegovi višini. Sodišče je dokaz dopustilo in ga izvedlo na naroku 27. 9. 2023, v sodbi pa ga je kot nepotrebnega zavrnilo, ker dejstva, o katerih bi priča izpovedala, niso bistvena za odločitev. Sodišče razlogov o izpovedbi te priče v sodbi ni podalo oziroma so navedeni razlogi v nasprotju s podatki spisa, kar predstavlja absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V prvi pripravljalni vlogi je toženec zavrnil zahtevo tožnice po plačilu preostanka kupnine po računu 1000, ki mu ga je tožnica poslala mimo tega pravdnega postopka. Na zahtevo je toženec pisno odgovoril z dokumentom z naslovom "Poziv na obračun neobračunanih in neizplačanih plač za julij, avgust, september in oktober 2019 ter regresa za 2019, odpravnine in povračila namesto odpovednega roka in izjava o pobotu in zavrnitev zahteve na plačilo preostanka kupnine" (poziv z dne 4. 4. 2022). Obe listini je toženec priložil kot dokaz. Ker je sodišče v dokazni oceni prebralo listine od B1 do B16, je mogoč edino zaključek, da je prebralo tudi prej navedeni listini, se pa v obrazložitvi do njiju ni opredelilo, zato sta tudi v tem delu podani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V navedenem pozivu je toženec uveljavljal pobot preostanka terjatve iz računa 1000 po kontu 1200 s svojo terjatvijo 19.172,96 EUR iz naslova neplačanega nadomestila za uporabo mehanizma. Tožnica je zahtevek umaknila le za 3.904,15 EUR, do pobota preostanka z uveljavljano nasprotno terjatvijo pa se ni izjasnila. Neprerekane terjatve se štejejo za priznane, kar bi sodišče moralo upoštevati.

V prvi pripravljalni vlogi je toženec zavrnil zahtevo tožnice po plačilu preostanka kupnine po računu 1000, ki mu ga je tožnica poslala mimo tega pravdnega postopka. Na zahtevo je toženec pisno odgovoril z dokumentom z naslovom "Poziv na obračun neobračunanih in neizplačanih plač za julij, avgust, september in oktober 2019 ter regresa za 2019, odpravnine in povračila namesto odpovednega roka in izjava o pobotu in zavrnitev zahteve na plačilo preostanka kupnine" (poziv z dne 4. 4. 2022). Obe listini je toženec priložil kot dokaz. Ker je sodišče v dokazni oceni prebralo listine od B1 do B16, je mogoč edino zaključek, da je prebralo tudi prej navedeni listini, se pa v obrazložitvi do njiju ni opredelilo, zato sta tudi v tem delu podani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V navedenem pozivu je toženec uveljavljal pobot preostanka terjatve iz računa 1000 po kontu 1200 s svojo terjatvijo 19.172,96 EUR iz naslova neplačanega nadomestila za uporabo mehanizma. Tožnica je zahtevek umaknila le za 3.904,15 EUR, do pobota preostanka z uveljavljano nasprotno terjatvijo pa se ni izjasnila. Neprerekane terjatve se štejejo za priznane, kar bi sodišče moralo upoštevati.

Toženec je tožnici v uporabo dal mehanizem, s katerim je poslovala in pridobivala projekte, ki brez tega ne bi bili izvedljivi. Mehanizem je toženec podrobno opisal in pojasnil, da ga je razvijal od 2012 do 2019. Opredelil je tudi način plačila za njegovo uporabo, in sicer je bil kriterij za uporabnino 5 % do 7 %, kar je za toženca pomenilo cca. 480 EUR mesečno. Znesek je pod socialnim minimumom in ni mogoče govoriti o kakršnikoli obogatitvi toženca, saj je tožnica prav zaradi njegovega mehanizma pridobivala posle in s samo 7.500 EUR lastnega kapitala izvedla za cca. 2,7 milijona EUR projektov. Sodišče je te navedbe napačno povzelo oziroma jih sploh ni povzelo in se do njih ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na vse procesne kršitve je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma se mu sploh ni posvečalo. Ni povzelo zaslišanja Zamernika in izpovedi toženca, ni se opredelilo do njegovih pisnih dokazov. Ugotovitev, da naj bi bil toženec neupravičeno obogaten brez pravnega temelja, je zato napačna, saj temelja sodišče sploh ni ugotavljalo.

Toženec je tožnici v uporabo dal mehanizem, s katerim je poslovala in pridobivala projekte, ki brez tega ne bi bili izvedljivi. Mehanizem je toženec podrobno opisal in pojasnil, da ga je razvijal od 2012 do 2019. Opredelil je tudi način plačila za njegovo uporabo, in sicer je bil kriterij za uporabnino 5 % do 7 %, kar je za toženca pomenilo cca. 480 EUR mesečno. Znesek je pod socialnim minimumom in ni mogoče govoriti o kakršnikoli obogatitvi toženca, saj je tožnica prav zaradi njegovega mehanizma pridobivala posle in s samo 7.500 EUR lastnega kapitala izvedla za cca. 2,7 milijona EUR projektov. Sodišče je te navedbe napačno povzelo oziroma jih sploh ni povzelo in se do njih ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na vse procesne kršitve je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma se mu sploh ni posvečalo. Ni povzelo zaslišanja Zamernika in izpovedi toženca, ni se opredelilo do njegovih pisnih dokazov. Ugotovitev, da naj bi bil toženec neupravičeno obogaten brez pravnega temelja, je zato napačna, saj temelja sodišče sploh ni ugotavljalo.

Mehanizem se je v manjšem obsegu izražal kot opis produkta v številnih dokumentih (poslovni načrt, ponudbe,...), prvenstveno pa je bil izražen kot sistem (mozaik) medsebojno prepletenih pravnih poslov (pogodb). S tem je izpolnjeval elemente avtorskega dela po 5. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Toženec je predložil številne dokumente, ki so bili podlaga za sklenitev pogodb, do katerih pa se sodišče ni izreklo v smislu 5. člena ZASP. Prav tako se ni izreklo do toženčevih navedb, s katerimi je upravičenost svoje terjatve iz licenčnine utemeljeval tudi po pravilih verzije.

Mehanizem se je v manjšem obsegu izražal kot opis produkta v številnih dokumentih (poslovni načrt, ponudbe,...), prvenstveno pa je bil izražen kot sistem (mozaik) medsebojno prepletenih pravnih poslov (pogodb). S tem je izpolnjeval elemente avtorskega dela po 5. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Toženec je predložil številne dokumente, ki so bili podlaga za sklenitev pogodb, do katerih pa se sodišče ni izreklo v smislu 5. člena ZASP. Prav tako se ni izreklo do toženčevih navedb, s katerimi je upravičenost svoje terjatve iz licenčnine utemeljeval tudi po pravilih verzije.

Toženec predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Toženec predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je sodbo in sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP.

5.Pritožbeno sodišče je sodbo in sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP.

6.Zoper toženca kot dolžnika je bil 28. 9. 2021 izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 63635/2021, ki je bil po obrazloženem ugovoru s sklepom z dne 22. 10. 2021 razveljavljen, postopek pa se nadaljuje v predmetni pravdi.

6.Zoper toženca kot dolžnika je bil 28. 9. 2021 izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 63635/2021, ki je bil po obrazloženem ugovoru s sklepom z dne 22. 10. 2021 razveljavljen, postopek pa se nadaljuje v predmetni pravdi.

7.Po navedbah v tožbi je stečajni upravitelj tožnice ob ugotavljanju obsega stečajne mase ugotovil, da ima tožnica zoper toženca, ki je bil v obdobju knjižbe eden od njenih zakonitih zastopnikov, vknjiženo terjatev v skupni višini 30.775,29 EUR (po delnem umiku za 3.904,15 EUR še 26.871,14 EUR) po kontih 1820 in 1200. Na kontu 1820 so v korist toženca zavedena nakazila iz naslova posojila, poplačila sklepa FURS, delnega poplačila izdatkov in obresti. Tožnica je navedla, da z dokumentacijo, ki bi bila podlaga za ta izplačila tožencu, ne razpolaga, zato so bili zneski izplačani brez pravne podlage, toženec pa je bil neupravičeno obogaten. Na kontu 1200 pa je knjižena terjatev iz naslova računa 1000 z dne 15. 1. 2019 za znesek 7.241,32 EUR (toženec je račun, izdan za 7.899,62 EUR, delno že plačal v znesku 658,30 EUR).

7.Po navedbah v tožbi je stečajni upravitelj tožnice ob ugotavljanju obsega stečajne mase ugotovil, da ima tožnica zoper toženca, ki je bil v obdobju knjižbe eden od njenih zakonitih zastopnikov, vknjiženo terjatev v skupni višini 30.775,29 EUR (po delnem umiku za 3.904,15 EUR še 26.871,14 EUR) po kontih 1820 in 1200. Na kontu 1820 so v korist toženca zavedena nakazila iz naslova posojila, poplačila sklepa FURS, delnega poplačila izdatkov in obresti. Tožnica je navedla, da z dokumentacijo, ki bi bila podlaga za ta izplačila tožencu, ne razpolaga, zato so bili zneski izplačani brez pravne podlage, toženec pa je bil neupravičeno obogaten. Na kontu 1200 pa je knjižena terjatev iz naslova računa 1000 z dne 15. 1. 2019 za znesek 7.241,32 EUR (toženec je račun, izdan za 7.899,62 EUR, delno že plačal v znesku 658,30 EUR).

8.Toženec terjatvi po kontu 1820 v bistvenem nasprotuje z navedbami, da je za izplačilo obstajala pravna podlaga. Zneski v višini 20.800 EUR so napačno knjiženi kot posojilo, saj so mu bili izplačani iz naslova licenčnine za uporabo pravnega mehanizma, ki ga je toženec razvil za potrebe poslovanja tožnice in predstavlja avtorsko delo. Tožnici tudi ni dolžan plačati terjatve iz naslova poplačila sklepa FURS, delnega poplačila izdatkov in obresti, saj z njimi ni seznanjen in jih tožnica ni izkazala. Prav tako ni dolžan plačati zneska 3.337,17 EUR iz naslova računa 1000. Terjatev po tem računu sicer ni sporna, ni pa še zapadla v plačilo, saj je bil sklenjen dogovor o obročnem plačilu.

8.Toženec terjatvi po kontu 1820 v bistvenem nasprotuje z navedbami, da je za izplačilo obstajala pravna podlaga. Zneski v višini 20.800 EUR so napačno knjiženi kot posojilo, saj so mu bili izplačani iz naslova licenčnine za uporabo pravnega mehanizma, ki ga je toženec razvil za potrebe poslovanja tožnice in predstavlja avtorsko delo. Tožnici tudi ni dolžan plačati terjatve iz naslova poplačila sklepa FURS, delnega poplačila izdatkov in obresti, saj z njimi ni seznanjen in jih tožnica ni izkazala. Prav tako ni dolžan plačati zneska 3.337,17 EUR iz naslova računa 1000. Terjatev po tem računu sicer ni sporna, ni pa še zapadla v plačilo, saj je bil sklenjen dogovor o obročnem plačilu.

9.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika postopek ustavilo za 3.904,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2021 dalje, zahtevek glede plačila 3.337,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2021 dalje po računu 1000 na kontu 1200 pa je zavrnilo, saj terjatev iz tega naslova še ni zapadla v plačilo. Sodba in sklep v tem delu nista predmet pritožbene obravnave.

9.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika postopek ustavilo za 3.904,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2021 dalje, zahtevek glede plačila 3.337,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2021 dalje po računu 1000 na kontu 1200 pa je zavrnilo, saj terjatev iz tega naslova še ni zapadla v plačilo. Sodba in sklep v tem delu nista predmet pritožbene obravnave.

10.V ostalem delu, torej glede terjatve v višini 23.533,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 8. 2021 dalje, je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in navedeni znesek na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) naložilo tožencu v plačilo. Odločitev je materialnopravno pravilna.

10.V ostalem delu, torej glede terjatve v višini 23.533,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 8. 2021 dalje, je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in navedeni znesek na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) naložilo tožencu v plačilo. Odločitev je materialnopravno pravilna.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec ni uspel izkazati pravne podlage za nakazilo zneskov v višini 20.800 EUR. Licenčna pogodba, na katero se sklicuje, mora namreč biti sklenjena pisno (705. člen OZ). Toženec sam priznava, da pisne pogodbe ni bilo in da naj bi bila le ustno dogovorjena, ob tem pa se sklicuje na njeno izpolnitev oziroma realizacijo. Pogodbe, za katere se zahteva pisna oblika, so namreč lahko veljavne, čeprav niso bile sklenjene v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale (pravilo o konvalidaciji, 58. člen OZ). Sodišče prve stopnje takim toženčevim navedbam pravilno ni sledilo. Konvalidirajo lahko le pogodbe, pri katerih sicer manjka obličnost, je pa med strankami doseženo soglasje o vseh bistvenih sestavinah (15. člen OZ), vendar toženec tega soglasja ni uspel izkazati.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec ni uspel izkazati pravne podlage za nakazilo zneskov v višini 20.800 EUR. Licenčna pogodba, na katero se sklicuje, mora namreč biti sklenjena pisno (705. člen OZ). Toženec sam priznava, da pisne pogodbe ni bilo in da naj bi bila le ustno dogovorjena, ob tem pa se sklicuje na njeno izpolnitev oziroma realizacijo. Pogodbe, za katere se zahteva pisna oblika, so namreč lahko veljavne, čeprav niso bile sklenjene v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale (pravilo o konvalidaciji, 58. člen OZ). Sodišče prve stopnje takim toženčevim navedbam pravilno ni sledilo. Konvalidirajo lahko le pogodbe, pri katerih sicer manjka obličnost, je pa med strankami doseženo soglasje o vseh bistvenih sestavinah (15. člen OZ), vendar toženec tega soglasja ni uspel izkazati.

12.Sklenitve pogodbe ne potrjujejo že njegove navedbe o strankah, ki naj bi jo sklenile. Stranki licenčne pogodbe sta po 704. členu OZ dajalec licence (imetnik pravice intelektualne lastnine ali tajnega tehničnega znanja in izkušenj, ki je predmet licenčne pogodbe) in pridobitelj licence (pogodbena stranka, ki ima pravico to izkoriščati).1 V konkretnem primeru toženec trdi, da je njegov mehanizem uporabljala in z njim posle pridobivala tožnica. Tožnica kot pravna oseba bi zato morala biti tudi stranka zatrjevane pogodbe, toženec pa tega ne trdi, temveč navaja, da je bila pogodba sklenjena le med njenimi družbeniki.

12.Sklenitve pogodbe ne potrjujejo že njegove navedbe o strankah, ki naj bi jo sklenile. Stranki licenčne pogodbe sta po 704. členu OZ dajalec licence (imetnik pravice intelektualne lastnine ali tajnega tehničnega znanja in izkušenj, ki je predmet licenčne pogodbe) in pridobitelj licence (pogodbena stranka, ki ima pravico to izkoriščati).1 V konkretnem primeru toženec trdi, da je njegov mehanizem uporabljala in z njim posle pridobivala tožnica. Tožnica kot pravna oseba bi zato morala biti tudi stranka zatrjevane pogodbe, toženec pa tega ne trdi, temveč navaja, da je bila pogodba sklenjena le med njenimi družbeniki.

13.Nadalje iz toženčevih navedb tudi ne izhaja, da bi bilo v zvezi z zatrjevano licenčno pogodbo doseženo soglasje o njenih bistvenih sestavinah, predvsem o plačilu licenčnine.2 Toženec ne trdi, da bi bil dosežen dogovor o konkretno določeni višini licenčnine, temveč navaja le, da naj bi si po pogodbi vsi družbeniki tožnice kot avtorji produkta, ki ga je uporabljala, z namenom plačila uporabnine oziroma licenčnine razdelili 5 % do 7 % prometa, ki ga je tožnica ustvarila s tem produktom. Tako delež prometa, ki naj bi se delil, kot tudi samo višino tega prometa toženec podaja v zelo ohlapnih in približnih razponih (in operira s pojmi, kot so "najmanj", "med", "cca"...), ob tem pa izrecno priznava, da je med družbeniki ostalo nedogovorjeno, kako določiti kriterije za določanje tega razpona, ki bi temeljil na profitabilnosti.

13.Nadalje iz toženčevih navedb tudi ne izhaja, da bi bilo v zvezi z zatrjevano licenčno pogodbo doseženo soglasje o njenih bistvenih sestavinah, predvsem o plačilu licenčnine.2 Toženec ne trdi, da bi bil dosežen dogovor o konkretno določeni višini licenčnine, temveč navaja le, da naj bi si po pogodbi vsi družbeniki tožnice kot avtorji produkta, ki ga je uporabljala, z namenom plačila uporabnine oziroma licenčnine razdelili 5 % do 7 % prometa, ki ga je tožnica ustvarila s tem produktom. Tako delež prometa, ki naj bi se delil, kot tudi samo višino tega prometa toženec podaja v zelo ohlapnih in približnih razponih (in operira s pojmi, kot so "najmanj", "med", "cca"...), ob tem pa izrecno priznava, da je med družbeniki ostalo nedogovorjeno, kako določiti kriterije za določanje tega razpona, ki bi temeljil na profitabilnosti.

14.Toženčeve navedbe o sklenitvi in konvalidaciji licenčne pogodbe neposredno negira tudi dejstvo, da so sporna plačila v tožničinih poslovnih izkazih knjižena kot posojilo in ne kot plačilo licenčnine. Ob tem je pritrditi razlogovanju sodišča prve stopnje, da bi moral toženec na morebitne napake pri knjiženju namena teh plačil opozoriti računovodski servis in da ga pri tem veže skrbnost strokovnjaka (že v svojstvu zakonitega zastopnika tožnice, pa tudi na podlagi tega, da je toženec po lastnih navedbah po poklicu pravnik).

14.Toženčeve navedbe o sklenitvi in konvalidaciji licenčne pogodbe neposredno negira tudi dejstvo, da so sporna plačila v tožničinih poslovnih izkazih knjižena kot posojilo in ne kot plačilo licenčnine. Ob tem je pritrditi razlogovanju sodišča prve stopnje, da bi moral toženec na morebitne napake pri knjiženju namena teh plačil opozoriti računovodski servis in da ga pri tem veže skrbnost strokovnjaka (že v svojstvu zakonitega zastopnika tožnice, pa tudi na podlagi tega, da je toženec po lastnih navedbah po poklicu pravnik).

15.Zaključek sodišča prve stopnje, da sklenitve licenčne pogodbe kot zatrjevane podlage za sporna izplačila v znesku 20.800 EUR toženec ni izkazal, je torej pravilen. Posledično se sodišču prve stopnje ni bilo treba dodatno opredeljevati do pravno nerelevantnih navedb o vsebini mehanizma, njegovi uporabi in njegovi dobičkonosnosti. Zaradi neopredelitve do teh dejstev in zaradi neizvedbe v zvezi s tem predlaganih dokazov sodba ni obremenjena s pritožbeno očitano kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na tem mestu je kot neutemeljene zavrniti tudi pritožbene navedbe, da je sodišče zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je dopustilo dokaz z zaslišanjem priče A. A. in ta dokaz na naroku 27. 9. 2023 tudi izvedlo, hkrati pa je v sodbi ta isti dokazni predlog zavrnilo kot nebistven za odločitev. Sicer drži, da je bil v sodbi navedeni dokaz zavrnjen, čeprav je bil na naroku izveden, vendar pa to na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivalo. Zaslišana priča je namreč na naroku izpovedovala le o dejstvih, ki so po zgoraj obrazloženem pravno nepomembna za odločitev o predmetni zadevi.

15.Zaključek sodišča prve stopnje, da sklenitve licenčne pogodbe kot zatrjevane podlage za sporna izplačila v znesku 20.800 EUR toženec ni izkazal, je torej pravilen. Posledično se sodišču prve stopnje ni bilo treba dodatno opredeljevati do pravno nerelevantnih navedb o vsebini mehanizma, njegovi uporabi in njegovi dobičkonosnosti. Zaradi neopredelitve do teh dejstev in zaradi neizvedbe v zvezi s tem predlaganih dokazov sodba ni obremenjena s pritožbeno očitano kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na tem mestu je kot neutemeljene zavrniti tudi pritožbene navedbe, da je sodišče zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je dopustilo dokaz z zaslišanjem priče A. A. in ta dokaz na naroku 27. 9. 2023 tudi izvedlo, hkrati pa je v sodbi ta isti dokazni predlog zavrnilo kot nebistven za odločitev. Sicer drži, da je bil v sodbi navedeni dokaz zavrnjen, čeprav je bil na naroku izveden, vendar pa to na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivalo. Zaslišana priča je namreč na naroku izpovedovala le o dejstvih, ki so po zgoraj obrazloženem pravno nepomembna za odločitev o predmetni zadevi.

16.Slediti tudi ni mogoče navedbam, da toženčeva pravica do nadomestila za uporabo produkta temelji na 190. členu OZ in 81. ter 168. členu ZASP. Toženec namreč konkretno ne pojasni, kako bi bila tožnica z uporabo njegovega mehanizma, ki ji ga je sam namenil v rabo, neupravičeno obogatena. Prav tako toženec ne trdi, da bi s tožnico sklenil avtorsko pogodbo, na podlagi katere bi bil upravičen do avtorskega honorarja po 81. členu ZASP (pri čemer mora tudi avtorska pogodba biti pisna, prim. prvi odstavek 80. člena ZASP), predpostavk odškodninske odgovornosti, na podlagi katerih bi bil upravičen do povrnitve škode po 168. členu ZASP, pa v ničemer ne konkretizira.

16.Slediti tudi ni mogoče navedbam, da toženčeva pravica do nadomestila za uporabo produkta temelji na 190. členu OZ in 81. ter 168. členu ZASP. Toženec namreč konkretno ne pojasni, kako bi bila tožnica z uporabo njegovega mehanizma, ki ji ga je sam namenil v rabo, neupravičeno obogatena. Prav tako toženec ne trdi, da bi s tožnico sklenil avtorsko pogodbo, na podlagi katere bi bil upravičen do avtorskega honorarja po 81. členu ZASP (pri čemer mora tudi avtorska pogodba biti pisna, prim. prvi odstavek 80. člena ZASP), predpostavk odškodninske odgovornosti, na podlagi katerih bi bil upravičen do povrnitve škode po 168. členu ZASP, pa v ničemer ne konkretizira.

17.Plačilo 20.800 EUR, ki je knjiženo kot posojilo, je bilo torej tožencu izplačano brez pravne podlage, zato je znesek dolžan vrniti. Sodišče mu je v plačilo naložilo tudi znesek 1.580 EUR, ki zajema poplačilo sklepa FURS 780 EUR in delno povračilo izdatkov 800 EUR. Ni sledilo navedbam toženca, da mu ti dve izplačili nista znani, saj je bil znesek 800 EUR plačan na toženčev osebni račun, znesek 780 EUR pa predstavlja delno poplačilo davčne obveznosti, katere preostanek je bil plačan iz toženčeve plače, kar pomeni, da je bil seznanjen tudi s tem sklepom, ki glasi nanj. Da bi obstajala podlaga za ta plačila, toženec ni trdil, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da sta zneska knjižena na povsem enak način kot preostala izplačila tožencu in istovrstna plačila zakonitemu zastopniku B. B., kar kaže na jasen vzorec ravnanja pri porabi sredstev tožnice. Pritožbeno sodišče taki argumentaciji pritrjuje, toženec pa v pritožbi kakšnih konkretnih razlogov v zvezi s tem ne navaja. Glede preostanka izplačanega zneska, knjiženega na kontu 1820, pa toženec že tekom postopka razen pavšalnega nasprotovanja obveznosti ni navedel nobenih dejstev, prav tako v tem delu razlogov ne navaja niti v pritožbi.

18.Pritrditi je tako zaključku sodišče prve stopnje, da je bil toženec za celoten znesek 23.533,97 EUR neupravičeno obogaten, tega pa tudi ni uspel izpodbiti s sklicevanjem na 191. člen OZ. Kot je pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, namreč pravna oseba svojo voljo izraža preko zakonitih zastopnikov, tudi toženca, in zato že pojmovno ni mogoče govoriti, da bi privolila v prikrajšanje v obliki izplačil zneskov tožencu brez podlage.

19.Prenehanja obveznosti vrnitve neupravičeno izplačanega zneska iz konta 1820 toženec tudi ni izkazal s sklicevanjem na pobotno izjavo z dne 4. 4. 2022 (B 6), ki jo je podal kot odgovor na poziv tožnice k plačilu (B 5). Njegov pobotni ugovor se je namreč nanašal le na prenehanje terjatve iz konta 1200 po računu 19-340-000001-ES, tožnica pa je pobotno izjavo tudi delno sprejela in po izvedenem delnem pobotu za znesek 3.904,15 EUR zahtevek umaknila. Za preostalih 3.337,17 EUR po tem računu pa je sodišče zahtevek zavrnilo že zaradi nezapadlosti in pobota v tem delu ni bilo dolžno presojati. Z neopredelitvijo do teh navedb in dokazov sodišče zato ni zagrešilo pritožbeno očitane kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drži sicer, da je v tej izjavi toženec v pobot uveljavljal tudi svojo zatrjevano protiterjatev iz naslova licenčnine, vendar pa ni mogoče slediti zmotnemu razlogovanju toženca, da tožnica po prejemu toženčevega poziva z dne 4. 4. 2022 obstoju te protiterjatve ni izrecno nasprotovala in da bi bilo zato treba šteti, da priznava njen obstoj in s tem podlago za izplačilo teh zneskov. Ne gre namreč prezreti, da je tožnica toženčevo upravičenost do plačil iz naslova licenčnine skozi celoten postopek jasno in izrecno prerekala.

20.Ker je odločitev sodišča v izpodbijani II. točki izreka pravilna, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka, ki jo je sodišče oprlo na ugotovljeni uspeh z zahtevkom, določbe 154. in 155. člena ZPP ter Odvetniško tarifo. Konkretnih pritožbenih razlogov glede stroškovne odločitve toženec ne podaja.

21.Toženčeva pritožba je torej neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo v izpodbijanih II. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP). Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Več dr. Martina Repas v E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, komentar 704. člena OZ.

2Prav tam.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 15, 705

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.