Jedro

Čeprav je bila določitev vodilnih delavcev pri toženi stranki pomanjkljivo urejena oziroma pomanjkljiva, saj je imenovanje in razrešitev v pravilniku o organizaciji tožene stranke izrecno predvideno le za delavce nižje vodstvene ravni od izvršilnih direktorjev (ti predstavljajo drugo vodstveno raven, pod njimi pa so še tri vodstvene ravni), to kaže le na pomanjkljivost ureditve, ne pa na nemožnost razrešitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v prvem in drugem odstavku I. točke izreka ter v II. točki izreka.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa uprave tožene stranke o razrešitvi tožnice s funkcije izvršilne direktorice uprave banke na področju A. z dne 26. 2. 2016 (prvi odstavek), za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 26. 2. 2016 (drugi odstavek) in za reintegracijo tožnice na delovno mesto izvršilne direktorice uprave banke za področje A. (tretji odstavek). V II. točki izreka sodbe je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Pritožbeno sodišče je s sodbo Pdp 132/2018 z dne 20. 6. 2018 pritožbi tožnice zoper navedeno sodbo delno ugodilo in jo v prvem in drugem odstavku I. točke izreka spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo, kar je imelo za posledico tudi spremenjeno odločitev o stroških postopka v II. točki izreka (I. točka izreka) . V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu (tretji odstavek I. točke izreka) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (II. točka izreka) ter tožnici priznalo stroške tega pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 203/2018 z dne 19. 3. 2019 reviziji tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v I. in III. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških odgovora na revizijo pa pridržalo za končno odločbo.

4. Iz navedenega izhaja, da predmet ponovljenega pritožbenega postopka ni sedaj že pravnomočna odločitev o zavrnjenem zahtevku za reintegracijo na delovno mesto izvršilne direktorice, ampak le še vprašanje zakonitosti razrešitve in odpovedi.

5. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da ji kot vodilni delavki pogodba o zaposlitvi ni mogla prenehati le z razrešitvijo s funkcije izvršilne direktorice. Možnost predčasne razrešitve v internih aktih tožene stranke ni bila določena, to tudi ni bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Ker se sodišče do tega ni opredelilo, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z izpovedjo priče B.B. uveljavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep o razrešitvi ni zadosti obrazložen. Sodišče v zvezi z razrešitvijo ni obrazložilo, katera mnenja, vizije in vrednote so bile med strankama tako različne, da je prišlo do porušenega zaupanja. Ker je vsebino zaključnih poročil povzemalo selektivno, je podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo slediti tožničini izpovedi, da ji je bilo s strani članice uprave C.C. naročeno, naj se postopek povpraševanja nadaljuje. V primeru njene pasivnosti bi toženi stranki lahko nastala škoda zaradi licenčne neskladnosti. Z domnevnimi nepravilnosti glede tračnih knjižnic se je prvič seznanila šele v tem postopku. Šlo je za splet izjemnih okoliščin, ki jih ne bi mogla predvideti in preprečiti tudi ob najbolj skrbnem nadzoru. Poleg tega prostor, v katerem se je oprema nahajala, ni bil povsem nezavarovan. Sodišče ni upoštevalo, da ji je tožena stranka po podaji izpodbijane odpovedi podala še odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas iz poslovnih razlogov. Tožena stranka se jo je želela zgolj znebiti. Tožnica je bila neenako obravnavana zaradi starosti. Ni ji bila dana možnost, da se v postopku pri delodajalcu izjavi o očitanem. Šlo je za samovoljo tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v prvem in drugem odstavku I. točke izreka ter v II. točki izreka preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Tožnica je imela pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 29. 7. 2013 kot strokovni sodelavec. Nato je bila 17. 9. 2013 s strani uprave tožene stranke imenovana za izvršilno direktorico uprave banke za področje A. in je s toženo stranko 27. 9. 2013 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas (od 1. 10. 2013 do 1. 10. 2017) za delovno mesto izvršilne direktorice, kar je v organizacijski strukturi tožene stranke predstavljalo delovno mesto vodilnega delavca. Nato je bila sklenjena še pogodba o zaposlitvi z dne 7. 7. 2015, ki se prav tako nanaša na čas trajanja mandata od 1. 10. 2013 do 1. 10. 2017. Uprava tožene stranke je 26. 2. 2016 sprejela sklep o razrešitvi tožnice z navedene funkcije ter ji posledično istega dne podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med vsebino teh listin, zapisnikov oziroma prepisov. Po vsebini namreč pritožba v zvezi s tem ne uveljavlja postopkovne kršitve, ampak zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi ni podana očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obrazložitev sodbe omogoča preizkus njene pravilnosti.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je obrazložilo zakonitost sklepa o razrešitvi in redne odpovedi iz razloga nesposobnosti1. 12. Iz prvega odstavka 74. člena ZDR-1 izhaja, da lahko vodilni delavec, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, izjemoma sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če je že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas ali če gre za vodilnega delavca, ki je na vodilno delo imenovan v skladu z zakonom ali aktom o ustanovitvi. Iz drugega odstavka istega člena izhaja, da v času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas v primeru, če je delavec že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, temu delavcu mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Pravice vodilnega delavca, ki za opravljanje vodilnega dela sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pa določa tretji odstavek 74. člena ZDR-1, ki predvideva tudi možnost predčasne razrešitve takšnega delavca, torej vodilnega delavca, ki za opravljanje vodilnega dela sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Četudi tožnica ni bila primer takšne vodilne delavke, saj za opravljanje vodilnega dela ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, pač pa za določen čas in četudi ZDR-1 izrecno ne določa in ne predvideva možnosti razrešitve takšnega delavca, pa je po stališču Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa bistveno, da zakon tega ne izključuje. Pojasnilo je še, da glede ne to, da prvi odstavek 74. člena ZDR-1 določa imenovanje vodilnega delavca v skladu z zakonom ali aktom o ustanovitvi, to predpostavlja tudi razrešitev v skladu z zakonom ali aktom o ustanovitvi. Čeprav je bila določitev vodilnih delavcev pri toženi stranki pomanjkljivo urejena oziroma pomanjkljiva, saj je imenovanje in razrešitev v pravilniku o organizaciji tožene stranke izrecno predvideno le za delavce nižje vodstvene ravni od izvršilnih direktorjev (ti predstavljajo drugo vodstveno raven, pod njimi pa so še tri vodstvene ravni), to kaže le na pomanjkljivost ureditve, ne pa na nemožnost razrešitve. Če je bilo predvideno imenovanje in razrešitev delavcev nižje vodstvene ravni kot so izvršilni direktorji, ni logično, da bi bila zanje ta možnost izključena. Tudi ni pomembno, da v zadnji pogodbi o zaposlitvi (za razliko od predhodne, ki je ob tem tudi ločevala med krivdno in nekrivdno razrešitvijo) razrešitev tožnice s funkcije izvršilne direktorice pred iztekom mandata ni bila posebej predvidena. Zato tožnica v ponovljenem pritožbenem postopku (za razliko od prvotnega) ne more biti uspešna z navedbami, da možnost razrešitve ni bila jasno določena ne v internih aktih tožene stranke in tudi ne v pogodbi o zaposlitvi.

13. Prav tako tožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami v smeri nepopolno ali zmotno raziskane dejanske podlage razrešitve, prav tako ne s sklicevanjem na neobrazloženost sklepa o razrešitvi. Iz sklepa o razrešitvi izhaja, da je med tožnico in toženo stranko prisotno razhajanje v mnenjih ter da o skupnem zasledovanju ciljev oziroma o skupnih pogledih na poslanstvo, vizijo in vrednote, v katere je usmerjena tožena stranka, ni več mogoče govoriti, zaradi česar je zaupanje porušeno do te mere, da tožnica z delom na funkciji izvršilne direktorice uprave ne more več nadaljevati. Vendar pa tudi bolj konkretna obrazložitev ne bi spremenila bistvenega izhodišča, da je bila tožničina razrešitev po pristojnem organu pač dopustna. Sodišče je kljub navedeni skromni obrazložitvi sklepa o razrešitvi izvedlo zahteven dokazni postopek ter na obširne dejanske ugotovitve oprlo zaključek o utemeljenosti razrešitve. Ker bi za zakonitost razrešitve zadostovale že skromnejše ugotovitve, pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s temi okoliščinami nikakor ni utemeljen.

14. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 203/2018, imajo vodilni delavci večjo odgovornost kot navadni delavci in so se dolžni ravnati po usmeritvah in navodilih uprave (direktorjev) in so upravi odgovorni. Zaradi sodelovanja pri vodenju in posebnih pooblastil morajo uživati tudi njihovo posebno zaupanje in je potrebno dopustiti njihovo razrešitev brez posebnega formaliziranega postopka – četudi njihove pravice glede tega niso posebej določene in četudi ni jasnejših določb o razlogih razrešitve. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnici ni bila dana možnost, da se v postopku pri delodajalcu izjavi o očitanem. Pri razrešitvi in posledično pri odpovedi ni šlo za nedopustno samovoljo tožene stranke, pač pa za ustrezno uporabo legitimnih možnosti.

15. Četudi je Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu vzpostavilo načelni razmislek2, ali je v tovrstnih sporih po razrešitvi vodilnega delavca sploh potrebna še odpoved, je bilo v konkretnem primeru tako, da je bilo v tožničini zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas določeno, da lahko pogodba o zaposlitvi vodilnega delavca preneha veljati le iz razlogov in na načine, določene v ZDR-1. V tožničinem primeru je bilo to na podlagi redne odpovedi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja). Četudi se odpoved sklicuje le na razrešitev in ne vsebuje kakšne dodatne obrazložitve odpovednega razloga, je odpovedni razlog zadosti obrazložen. Tožena stranka je v sodnem postopku sicer dopolnjevala navedbe o tem, s čim naj bi tožnica na funkciji izvršilne direktorice uprave huje kršila svoje delovne obveznosti (kar je neustrezno tudi zato, ker sporna odpoved ni bila podana iz krivdnega razloga, ampak iz razloga nesposobnosti), vendar pa mora delodajalec že v sami odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), kar je tožena stranka tudi storila.

16. Sodišče prve stopnje je odpoved pravilno ugotovilo za zakonito in ob tem zavzelo tudi pravilno stališče, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna omogočiti zagovora. Po drugem odstavku 85. člena ZDR-1 mora namreč delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti delavca pisno seznaniti z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Obravnavana odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodilne delavke je bila dejansko zgolj neposredna posledica razrešitve. Tudi iz sklepa VIII Ips 203/2018 izhaja, da v primeru podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti vodilnemu delavcu, ki zaradi razrešitve s funkcije ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela, ni treba omogočiti zagovora. Ključno je, da stranki na sam razlog odpovedi ne moreta več vplivati, zato tudi zagovor ni potreben (tako je bilo npr. v zadevi VIII Ips 114/2014, ko je imela razrešitev direktorja v 515. členu ZGD-1 za posledico neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi).

17. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v prvem in drugem odstavku I. točke izreka ter v II. točki izreka (353. člen ZPP).

18. Ker tožnica v sporu ni bila uspešna, krije sama svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Kot obrazloženo v sodbi Pdp 132/2018 pa za odločitev o zahtevku za reintegracijo tožnice na delovno mesto izvršilne direktorice niti ni bilo ključno vprašanje zakonitosti razrešitve in odpovedi, saj je bila pogodba o zaposlitvi z dne 7. 7. 2015 za to delovno mesto sklenjena le za čas do 10. 10. 2017, sodba sodišča prve stopnje pa je bila izdana kasneje - 17. 12. 2017, zato takrat naložitev reintegracije po pogodbi o zaposlitvi, ki se je že iztekla, niti ni več bila mogoča. Tudi je ostala tožnica pri toženi stranki še naprej zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 29. 7. 2013 na delovnem mestu strokovni sodelavec, kot je bilo tudi predvideno v pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 7. 2015. Kot navaja tožnica v pritožbi, ji je tožena stranka v zvezi s tem delovnim mestom resda podala redno odpoved iz poslovnega razloga z dne 28. 3. 2017 (ki pa je bila nato v sodnem sporu Pdp 61/2018 ugotovljena za nezakonito). Navedeno tožnica neutemeljeno izpostavlja kot odločilno dejstvo spora, češ da kaže v smer nezakonite razrešitve oziroma odpovedi iz nedovoljenega razloga, ker naj bi tožena stranka nedopustno zasledovala zgolj to, da se tožnice znebi. 2 O tem tudi mag. Marijan Debelak: Novejša praksa VSRS na področju delovnih sporov, Delavci in delodajalci, 2-3/2019/XIX, str. 377.