Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnice ugotovilo, da je leta 2000 sporazumno prekinila delovno razmerje, to pa pomeni, da je bilo delovno razmerje prekinjeno po volji tožnice in njenega delodajalca, pri tem pa razlogi, zakaj je tožnica sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja, niti niso pomembni. Tožnica bi lahko preživnino zahtevala le ob izpolnjevanju obeh pogojev - da nima sredstev za življenje in da brez svoje krivde ni zaposlena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca - (bivšega) zakonca zahtevala plačilo mesečne preživnine 70.000,00 SIT. Tožnici je naložilo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške v višini

121.094,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je tudi skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja: Ne drži, da je tožnica brez svoje krivde izgubila zaposlitev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnice ugotovilo, da je leta 2000 sporazumno prekinila delovno razmerje, to pa pomeni, da je bilo delovno razmerje prekinjeno po volji tožnice in njenega delodajalca, pri tem pa razlogi, zakaj je tožnica sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja, niti niso pomembni. Tako se pokaže kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica dela ni izgubila iz objektivnih razlogov, ampak je sama pustila službo in se glede na določilo 46. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, ki pravi, da je izbira dela prosta izbira vsakega zakonca, sedaj ne more sklicevati na to, da je pričakovala, da jo bo preživljal mož. Pritožbena trditev, da je tožnica ves čas iskala zaposlitev ni utemeljena. Tožnica je sama izpovedala, da je v letih od 2000 do 2004 napisala tri vloge, česar nikakor ni mogoče opredeliti kot intenzivno iskanje zaposlitve, na zavod za zaposlovanje pa se je tožnica kot iskalka zaposlitve prijavila šele, ko jo je toženec dokončno zapustil in tako ni mogoče trditi, da brez svoje krivde ni zaposlena. Že iz povedanega sledi zaključek, da tožnica ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev iz 81. člena ZZZDR. Tožnica bi lahko preživnino zahtevala le ob izpolnjevanju obeh pogojev - da nima sredstev za življenje in da brez svoje krivde ni zaposlena.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica skupaj s tožencem solastnica hiše v Mariboru v kateri živita hčerki, ki brezplačno koristita vsaka 100 m2 in bi tožnica lahko iz tega naslova ustvarila dohodek. Do takšnega zaključka je sodišče prišlo na podlagi izpovedbe tožnice in tako ni izpolnjen pogoj, da tožnica nima sredstev za življenje.

Pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena ZPP.