Jedro

Tožnik uveljavlja priznanje in evidentiranje zavarovanja na podlagi prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, torej po 22. členu ZPIZ-1. V primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna, nova podlaga za zavarovanje in to s sodbo sodišča, se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejena pravna razmerja, v katerega ni mogoče posegati. S sodbo je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, iz te pravice izhaja tudi to, da je pri tožniku podan status iz 22. člena ZPIZ-1, kar pomeni obstoj pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1). Navedeno pravno razmerje se je začelo 1. 5. 2011 in je trajalo tudi v času, ko se je tožnik prostovoljno zavaroval po 34. členu ZPIZ-1. V konkurenci dveh pravnih podlag je v skladu s 25. členom ZPIZ-1 potrebno upoštevati tisto, ki je v ZPIZ-1 navedena prva. V danem primeru torej zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1 in ne na podlagi 34. člena ZPIZ-1. Zato ima tožnik na podlagi 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo toženca z dne 26. 3. 2014, odločbo z dne 27. 12. 2013 pa v 2. točki izreka (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in odločilo, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po 22. členu ZPIZ-1 tudi v obdobju od 1. 5. 2011 do 20. 6. 2012 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožniku je bila s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Ps 1799/2011 z dne 12. 6. 2013 priznana pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti od 28. 12. 2010 do 22. 12. 2012 in je bilo tako za to obdobje vzpostavljeno pravno razmerje, po katerem je podan dejanski stan iz 22. člena ZPIZ-1, ki ima ob upoštevanju določbe 25. člena ZPIZ-1 prednost pred prostovoljnim zavarovanjem, v katerem je bil tožnik od 1. 5. 2011 do 20. 6. 2012. 2. Pritožuje se toženka. V pritožbi meni, da ne gre za eno izmed dejanskih stanj, določenih v 49. členu ZMEPIZ in da po sodni praksi ni moč ugotoviti lastnosti zavarovanca z učinkom za nazaj, ker to pomeni poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Odmik od navedene sodne prakse se nanaša zgolj za primere ugotavljanja lastnosti zavarovanca na podlagi delovnega razmerja in ne na primer kot je ta. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da predlaga zavrnitev pritožbe, saj je razsodba prvostopenjskega sodišča pravilna in pravična. Meni, da do pravdanja sploh ne bi prišlo in ne bi bilo potrebno, če bi ne bilo napake tožene stranke, ko je 18. 4. 2011 Zavodu za zaposlovanje posredovala napačno pisno informacijo v informativnem izračunu glede pogojev upokojitve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 26. 3. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 27. 12. 2013. S slednjo je toženka odločila, da ima zavarovanec B.B. lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po 22. členu ZPIZ-1 v obdobju od 28. 12. 2010 do 30. 4. 2011 in od 21. 6. 2012 do 22. 12. 2012 za poln zavarovalni čas 40 ur na teden (1. točka izreka), zahtevi tožnika, da mu prizna lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po 22. členu ZPIZ-1 v obdobju od 1. 5. 2011 do 20. 6. 2011 za poln zavarovalni čas 40 ur na teden, pa ni ugodilo (2. točka izreka).

7. Spor se nanaša na to, ali je prostovoljna vključitev tožnika v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v obdobju od 1. 5. 2011 do 20. 6. 2012 po 34. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) za polni zavarovalni čas 40 ur na teden, ovira, da bi se tožniku priznala lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po 22. členu ZPIZ-1 na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. X Ps 1799/2011 z dne 12. 6. 2013, s katero je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti od 28. 12. 2010 do 22. 12. 2012 (torej tudi za čas od 1. 5. 2011 do 20. 6. 2012, ko je bil tožnik prostovoljno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 34. členu ZPIZ-1).

8. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 82/00 s spremembami). Ta je veljal v času vtoževanega obdobja in je določal, da ima lastnost zavarovanca vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ-1 in je prijavljena v zavarovanje (prvi odstavek 46. člena ZMEPIZ). V 22. členu ZPIZ-1 je določeno, da se obvezno zavarujejo brezposelne osebe, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Državljani Republike Slovenije se lahko tudi prostovoljno vključijo v obvezno zavarovanje v primerih, ki jih določa 34. člen ZPIZ-1. V primeru več pravnih razmerij, ki so podlaga za obvezno zavarovanje, je 25. člen ZPIZ-1 določal, da se osebo obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena v zavarovanje. Po določbi 45. člena ZMEPIZ nastane zavarovalno razmerje po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje. To razmerje traja od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, do prenehanja takšnega razmerja (30. člen ZPIZ-1).

9. V obravnavani zadevi gre za to, da je bilo s pravnomočno sodbo sodišča z dne 12. 6. 2013 odločeno, da ima tožnik tudi v vtoževanem obdobju od 1. 5. 2011 do 20. 6. 2012 pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in je tako podan dejanski stan iz 22. člena ZPIZ-1. To razmerje velja od dneva nastanka tega razmerja, torej od 28. 12. 2010 dalje do 22. 12. 2012, za ves čas, ko je bila tožniku s sodbo priznana pravica do denarnega nadomestila. V tem socialnem sporu tožnik uveljavlja priznanje in evidentiranje zavarovanja na podlagi prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, torej po 22. členu ZPIZ-1. V primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s sodbo sodišča, se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejena pravna razmerja, v katerega ni mogoče posegati. S sodbo je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, iz te pravice izhaja tudi to, da je pri tožniku podan status iz 22. člena ZPIZ-1, kar pomeni obstoj pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1). Navedeno pravno razmerje se je začelo 1. 5. 2011 in je trajalo tudi v času, ko se je tožnik prostovoljno zavaroval po 34. členu ZPIZ-1. V konkurenci dveh pravnih podlag je v skladu s 25. členom ZPIZ-1 potrebno upoštevati tisto, ki je v ZPIZ-1 navedeno prvo. V danem primeru torej zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1 in ne na podlagi 34. člena ZPIZ-1. Zato ima tožnik na podlagi 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju.

10. Na podlagi navedenega ni mogoče slediti pritožbenim navedbam toženke, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo in je v posledici tega potrebno ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.