Jedro

Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvajanje izpodbijane odločbe, s katero mu je bila na podlagi ZUJF znižana pokojnina, in da se mu izplačuje celotna pokojnina, ni utemeljen, ker tožniku z znižanjem pokojnine za 150, 00 EUR ni nastala težko nadomestljiva škoda. Dohodki, ki jih imata z ženo, tudi po zmanjšanju pokojnine presegajo prag revščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki naložilo, da mora tožniku od 16. 11. 2012 dalje izplačevati pokojnino po pravnomočni odločbi št. ... z dne 9. 2. 2012 v mesečnem znesku 853,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je dne 16. 11. 2012 vložil tožbo zoper negativno odločbo tožene stranke (zaradi molka upravnega organa) v zvezi s prvostopenjsko ugotovitveno odločbo št. ... z dne 27. 8. 2012, s katero je bilo odločeno, da starostna pokojnina od 1. 6. 2012 dalje znaša 703,10 EUR, namesto 853,10 EUR, kot je bilo odločeno s pravnomočno odločbo št. ... z dne 9. 2. 2012 in s pravnomočno odločbo iste opr. št. z dne 12. 1. 2007. Tožnik meni, da je bila odločitev tožene stranke nezakonita in protiustavna. Podal je tudi predloga za izdajo začasne odredbe, v katerem je navajal vsa pravno pomembna dejstva. Pri tem se je skliceval na določbo prvega odstavka 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) ter na 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB4, uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami). Tožnik je zlasti dokazoval, da je njegov tožbeni zahtevek utemeljen, nadalje, da je podana verjetnost obstoja terjatve, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ter da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Da terjatev obstaja izhaja že iz tožnikovih trditev in sicer, da je bila odločitev tožene stranke nezakonita in protiustavna. Tožnik je tudi dokazal, da je začasna odredba potrebna, da bi se preprečil nastanek težko nadomestljive škode. Navedel je, kolikšno pokojnino prejema ter nadalje, da njegova žena prejema 480,00 EUR, s katero pa ne more preživeti, zato jo mora preživljati tožnik. Natančno je tudi opredelil stroške, ki jih ima s hišo in druge stroške, h katerim je potrebno dodati stroške za prehrano, oblačila, stroške osebne higiene in drugo. Predložil je tudi natančne podatke urada za statistiko, ki se nanašajo na prag revščine (znesek, ki je potreben za preživetje dvočlanske družine). V ta krog sta že uvrščena tožnik in njegova žena. Neizdaja začasne odredbe za tožnika pomeni nastanek težko nadomestljive škode. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni ter ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ali na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekine postopek odločanja o pritožbi in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti 143. člena ZUJF.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

S tožbo tožnik izpodbija odločitev tožene stranke, razvidno iz ugotovitvene odločbe št. ... z dne 27. 8. 2012, s katero je bila tožniku s 1. 6. 2012 starostna pokojnina znižana z 853,10 EUR na 703,10 EUR na mesec. Z začasno odredbo je tožnik predlagal, da se izvajanje navedene odločitve tožene stranke zadrži ter da se mu še naprej izplačuje pokojnina v znesku 853,10 EUR na mesec.

ZDSS-1 v 70. členu določa, da med postopkom lahko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti: - odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali - naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

V skladu s četrtim odstavkom 70. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Ker gre v sporni zadevi za presojo dokončne odločbe in tožnik z začasno odredbo tudi predlaga odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta, je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča zadevo pravilno presojalo po prvi alineji 70. člena ZDSS-1, v zvezi z 272. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje se niti ni spuščalo v vprašanje, ali je tožnik izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, kajti za izdajo začasne odredbe mora biti kumulativno izpolnjen še dodaten pogoj, razviden iz prve alineje prvega odstavka 70. člena ZDSS-1, torej mora biti izkazano, da bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Po stališču pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal, da bi zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta, tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. O težko nadomestljivi škodi govorimo takrat, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da jo bo težko nadomestiti ali omiliti. Pričakuje se nastanek resnih posledic, ki se kažejo v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati. Kot izhaja iz tožnikovih navedb in pa ugotovitvene odločbe z dne 27. 8. 2012 (priloga A/5) se je tožniku pokojnina znižala z 853,10 EUR na 703,10 EUR na mesec. Poleg omenjenega zneska pa je potrebno upoštevati tudi prejemke tožnikove žene, ki po navedbah tožnika znašajo 480,00 EUR. Skupni znesek družine (dva družinska člana) tako znaša 1.183,10 EUR mesečno, kar je več, kot pa znaša prag revščine, kot je razviden iz kazalnika dohodka in revščine za leto 2011, ki ga je izdal statistični urad in na katerega se sklicuje tudi tožnik (priloga A/12). Iz navedenega kazalnika izhaja, da je bilo v letu 2011 dvočlansko gospodinjstvo brez otrok nad pragom revščine v primeru, če je imelo vsaj 900,00 EUR na mesec. Kljub izdatkom, ki jih zatrjuje tožnik tako nikakor ni mogoče sprejeti zaključka, da bi z znižanjem pokojnine za 150,00 EUR mesečno tožniku nastala težko nadomestljiva škoda, kar pomeni, da ni izpolnjen že en od osnovnih pogojev za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo izvajanje izpodbijane odločbe tožene stranke. Že sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo, da v sporni zadevi ni izkazano samovoljno ravnanje tožene stranke ter da ni nobene nevarnosti, da tožnikova pravica, v kolikor se bo v rednem postopku dokazalo, da ta obstoji, ne bi bila uresničena, saj tožena stranka razpolaga s finančnimi sredstvi tako, da lahko tožniku v primeru uspeha izplača dajatev, kot jo uveljavlja s tožbo. Za izdajo začasne odredbe torej niso izpolnjeni pogoji, določeni v prvi alineji 70. člena ZDSS-1. Pritožbeno sodišče tudi ni imelo nobene pravne podlage, da bi zadevo presojalo po vsebini, torej da bi se spuščalo v vprašanje, ali je bila izpodbijana odločitev tožene stranke v zvezi z znižanjem pokojnine pravilna in zakonita. Omenjeno bo predmet postopka v zvezi z vloženo tožbo pred sodiščem prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.