Jedro

Ključno je in to je potrdil tudi sam tožnik, da je bil na vajah in usposabljanjih prisoten zaradi vadbencev, katerim je moral zagotavljati logistično podporo in skrbeti, da je vse delovalo; ritem dela so mu določale enote na usposabljanju. Glede na to je pravilen zaključek, da je bilo delo, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, saj je bilo sestavni - podporni del operativnega urjenja (vaj in usposabljanj) in je kot tako spadalo v okvir izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Ta zaključek ne more biti pogojen s tem, ali je tudi tožnik imel t. i. status neposrednega vadbenca ali ne.

Presojo, da straža ni bila tako posebna dejavnost, da zanjo rotacija zaposlenih ne bi bila primerna, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da je toženka v letu 2022 spremenila režim varovanja objektov, ki jih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik, in sicer tako, da je prešla iz sistema stalne pripravljenosti v sistem rotacije zaposlenih.

Ugotovitev, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, nekajletna naloga SV, ki se je izvajala v mirnem času, pri čemer je šlo za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjuje pravilnost izpodbijanega zaključka, da te vojaške dejavnosti ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati razlike v plači s pripadajočimi obrestmi, in sicer za mesece ter v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je prisodilo povračilo odmerjenih stroškov postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da toženkinim trditvam o obstoju izjem od Direktive 2003/88/ES ustreza kvečjemu 17. člen te direktive, ki taksativno našteva člene, od katerih je možno odstopanje, in med katerimi ni 2. člena, ki opredeljuje pojem delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je v celoti izključilo uporabo citirane direktive. Sodišče EU v zadevi C-742/19 govori o izjemah od Direktive 89/391, o katerih pa toženka ni podala trditvene podlage. Le če gre za aktivnost, ki nasprotuje vsakršnemu načrtovanju delovnega časa, se lahko izključi uporaba Direktive 89/391 in posledično Direktive 2003/88/ES. Toženka ni zatrjevala, da je vojaška dejavnost, v okviru katere je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa. Sodišče se do vseh teh navedb ni opredelilo (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS). Ne glede na uporabo ali neuporabo Direktive 2003/88/ES je treba presojati, ali obstajajo elementi delovnega časa. Sodba je neobrazložena, tožniku pa kršena pravica do izjave, ker se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o delu, ki ga je opravljal na vajah in usposabljanjih. Ni obrazložilo, zakaj so bile vaje in usposabljanja takšne narave, da izključujejo uporabo Direktive. Kršilo je 8. člen ZPP, ker izpovedi prič ni ustrezno dokazno ocenilo. Nadalje je kršilo 7. člen ZPP, saj toženka ni trdila, da je bil tožnik vadbenec, sodišče pa je to dejstvo raziskovalo. Zmotno je ugotovilo, da sistem rotacij ni primeren, ter v zvezi s to presojo kršilo tudi 214. in 8. člen ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do ugovora o nesklepčnosti tožbe. Toženka je bila dolžna dokazati, da je vojaška dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer ni bistveno, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Ta bi moral dokazati, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Sodišče je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko in izdalo sodbo presenečenja. Ni naredilo resne dokazne ocene in se do več njenih navedb ni opredelilo, zaradi česar je storilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba z obširnimi navedbami izpodbija presojo, da narava dejavnosti straže in varovanja državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Navaja, da je sodišče namesto primernosti sistema rotacij ugotavljalo, ali je sistem rotacij na splošno možen. Tako glede straže kot varovanja državne meje v obdobju 2020 - 2022 rotacij ni bilo mogoče zagotoviti zaradi izrednega dogodka (epidemija SARS-CoV-2). Navaja še, da sodba VIII Ips 196/2018, na katero se je sodišče sklicevalo, ni uporabljiva za ta spor. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je opravljal delo desetnika specialista manipulanta z vnetljivimi snovmi in voznika ADR. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila zaradi straže, varovanja državne meje ter vaj oziroma usposabljanj odrejena na kraju, ki ga ni smel zapustiti, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje, v ostalem pa ga je zavrnilo.

7. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Pritožba tožnika

8. V pritožbi večkrat očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijani del sodbe vsebuje dejanske in pravne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato ga je bilo mogoče preizkusiti.

9. Pritožba navaja, da toženka ni zatrjevala izjem od uporabe Direktive 89/391/EGS; sodišče je prekoračilo trditveno podlago, saj (ne)uporabe Direktive 2003/88/ES ne bi smelo presojati brez trditev o neuporabi Direktive 89/391/EGS. Očitek ni utemeljen. Po členu 1(3) Direktive 2003/88/ES se ta uporablja v skladu s členom 2 Direktive Sveta z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS), pri čemer se na podlagi napotila v 2(2) členu Direktive 89/391/EGS ta ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb neizogibno nasprotujejo. Sodba C-742/19 je upoštevala to napotilo, saj izhaja iz izhodišča, da je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti. O tem, da so podani pogoji za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, pa je toženka podala ustrezno trditveno podlago.

10. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je edini kriterij za presojo (ne)uporabe Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES ta, ali narava vojaške dejavnosti nasprotuje _vsakršnemu_ načrtovanju delovnega časa. Iz razlogov sodbe C-742/19 izhajajo naslednja ključna merila za presojo, ali vojaška dejavnost izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES: ali dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja vojaške osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ali gre za dejavnost, za katero ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; ali se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila direktive; ali bi se uporaba direktive za dejavnost z naložitvijo obveznosti organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali narava vaj in usposabljanj oziroma vanje vpeto delo tožnika utemeljuje obstoj katere od izjem, opredeljenih v sodbi C-742/19. 11. Upoštevaje navedena merila, ki so pravno relevantna za presojo izključitve vojaške dejavnosti od uporabe Direktive 2003/88/ES, ni bila odločilnega pomena okoliščina, ali je narava aktivnosti nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev v zvezi z navedeno okoliščino, niti očitek o pomanjkanju toženkinih trditev o tem, da je vojaška dejavnost nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa.

12. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče ni upoštevalo toženkinih trditev (vnaprej načrtovane vojaške vaje oziroma usposabljanja, predvideno trajanje dnevnega urjenja, počitka, prehrane …), s katerimi je ta dejansko sama priznala, da je spoštovala Direktivo 2003/88/ES. Že iz definicije delovnega razmerja (4. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) izhaja, da delovno razmerje predpostavlja vključitev delavca v organiziran delovni proces. Vnaprejšnje načrtovanje delovnega procesa pa ni okoliščina, ki bi jo Sodišče EU štelo kot odločilno za presojo, ali vojaška dejavnost izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES.

13. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da toženkine trditve o obstoju izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES spadajo kvečjemu v okvir 17. člena te direktive. Ta člen našteva primere, v katerih države članice lahko odstopijo od taksativno določenih členov direktive, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba citiranega člena direktive mogoča le, kadar vojaška oseba opravlja dejavnost, ki v celoti spada na področje direktive (prim. C-742/19, tč. 86). V obravnavanem sporu pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno, in sicer da je tožnikovo delo predstavljalo vojaško dejavnost, ki je izključena s področja uporabe direktive. Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba v vsakem primeru (ne glede na uporabo ali neuporabo direktive) presojati, ali obstajajo elementi delovnega časa, zato ni pravilno.

14. Pritožba navaja, da je izpodbijana sodba neobrazložena oziroma nejasna ter da je bila tožniku kršena pravica do izjave, ker se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o delu, ki ga je opravljal na vajah in usposabljanjih, oziroma do trditve, da je bil le podpora udeležencem vaje, sam pa se ni usposabljal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem očitani kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS nista podani. V 33. točki obrazložitve izpodbijanega dela sodbe so vsebovani razlogi tako o vsebini tožnikovega dela kot o tem, da je to predstavljalo logistično podporo vadbencem.

15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj so bile vaje in usposabljanja takšne narave, da izključujejo uporabo Direktive. Obrazložitev v 32. do 35. točki izpodbijanega dela sodbe je namenjena prav tej utemeljitvi, zato pritožba zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS. Kršitev iz citirane določbe ZPP pa ni podana niti zato, ker naj bi po pritožbenem zatrjevanju sodišče prve stopnje pojma operativno urjenje ne utemeljilo v materialnem pravu. Gre namreč za pravni standard, ki ga je glede vaj in usposabljanj, na katerih je bil prisoten tožnik, pravilno razlagalo skozi Direktivo 2003/88/ES v povezavi z razlogi sodbe C-742/19 in Vojaško doktrino. Ker je bilo za napolnitev pravnega standarda pristojno sodišče, se pritožba neutemeljeno sklicuje na izpoved A. A. o tem, da pojem operativno urjenje ni opredeljen v nobenem strokovnem aktu SV.

16. Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo 8. člen ZPP, ker izpovedi prič ni ustrezno dokazno ocenilo. V 33. točki obrazložitve je izpostavilo ključne dele njihovih izpovedi, ki po presoji prvostopenjskega sodišča utemeljujejo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Gre za dele izpovedi, ki so med seboj vsebinsko usklajeni in tvorijo ustrezno ugotovljeno dejansko stanje o odločilnih dejstvih. Pritožba tudi očita, da sodišče ni v celoti ocenilo izpovedi tožnika, vendar ne konkretizira, kateri deli njegove izpovedi bi narekovali drugačno presojo spora.

17. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče glede vaj in usposabljanj, ki se jih je udeležil tožnik, pravilno zaključilo, da utemeljujejo obstoj izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 (operativno urjenje). Zmotna je pritožbena navedba, da toženka v tem delu ni podala ustrezne trditvene podlage, saj je v prvi in tretji pripravljalni vlogi obširno pojasnila, zakaj meni, da je ta izjema podana. V 34. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje resda povzelo stališče, ki ga je v zvezi s citirano alinejo Sodišče EU sprejelo tako glede začetnega usposabljanja kot operativnega urjenja, vendar pa je iz celotne prvostopenjske dokazne ocene jasno razvidno, da sodišče tožnika ni štelo za pripadnika, ki bi se začetno usposabljal. 18. Uporaba določb prava Unije o organizaciji delovnega časa ne sme preprečevati izpolnjevanja posebnih nalog, ki jih vsaka država članica ob upoštevanju svojih zavez in odgovornosti določi za svoje oborožene sile, da bi ohranila svojo ozemeljsko celovitost in varovala svojo nacionalno varnost. Iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES so zato izključene vse dejavnosti, ki spadajo v operativno urjenje (usposabljanje), ki se zahteva od pripadnikov oboroženih sil (45. in 80. točka sodbe C-742/19). Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je štelo, da se je operativno uril tudi tožnik. V 32. do 35. točki obrazložitve sodbe je namreč obširno obrazložilo naravo vaj in usposabljanj ter pojasnilo vlogo tožnika v tem okviru.

19. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje kršitve 8. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče ni upoštevalo izpovedb B. B. in C. C., da se tožnik ni usposabljal, oziroma je povzelo nasprotno izpoved D. D. Ključno je in to je potrdil tudi sam tožnik, da je bil na vajah in usposabljanjih prisoten zaradi vadbencev, katerim je moral zagotavljati logistično podporo in skrbeti, da je vse delovalo; ritem dela so mu določale enote na usposabljanju. Glede na to je pravilen zaključek, da je bilo delo, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, saj je bilo sestavni - podporni del operativnega urjenja (vaj in usposabljanj) in je kot tako spadalo v okvir izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Ta zaključek ne more biti pogojen s tem, ali je tudi tožnik imel t. i. status neposrednega vadbenca ali ne, zato pritožba zmotno uveljavlja kršitev 7. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker toženka ni trdila, da je bil tožnik vadbenec, sodišče pa je to dejstvo raziskovalo. Naravo njegovega dela je raziskovalo zaradi toženkine trditve, da je bila logistična podpora vajam in usposabljanjem ključna za delovanje SV in da bi tožnik delo, ki ga je opravljal pri tej logistični podpori, izvajal tudi v vojni.

20. Ker je podana že izjema iz 1. alineje, niti ni ključno, ali je obenem podana tudi izjema iz 2. alineje citirane sodbe SEU (t. j. ali gre za obstoj tako posebne dejavnosti, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih). Sicer pa je pravilen tudi zaključek o obstoju te izjeme. Pritožba zmotno navaja, da ga je sodišče prve stopnje napravilo brez vsakršnega dokaza, saj ga je oprlo na izpovedi prič. Pritožbeno nestrinjanje s tem, da je sodišče štelo izpovedi E. E. in D. D. za prepričljivi, je neutemeljeno, saj pritožba niti ne konkretizira razlogov, s katerimi bi utemeljila svoj dvom v njuno prepričljivost. V zvezi s pritožbeno navedbo, da so B. B., C. C. in E. E. izpovedali o nemožnosti rotacije, ne pa o neprimernosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so priče izpovedale o dejstvih, na njihovi podlagi pa je bilo sodišče dolžno presoditi pravni standard (ne)primernosti rotacije.

21. Napačno je pritožbeno uveljavljanje kršitve 214. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker toženka ni nasprotovala tožnikovi trditvi, da bi njegovo delo na vajah lahko opravljal kdo drug, zaradi česar sodišče prve stopnje dejstev o tem ne bi smelo raziskovati, posledično pa tudi ne bi smelo upoštevati izpovedi E. E., da tožnika ne bi mogel nadomestiti kdo drug. Toženka je trdila, da kolektivni sistem usposabljanja ne dopušča sistema rotacij, zato je sodišče utemeljeno ugotavljalo (in upoštevalo) dejstva tudi o tem.

22. Presoji o neprimernosti rotacij pritožba neuspešno nasprotuje s sklicevanjem na izpoved D. D., da so se pripadniki logistične enote menjali neodvisno od vadbencev (npr. vadbenci so bili na lokaciji 14 dni, logistične enote pa so se menjavale na pet dni). Navedena okoliščina namreč še ne pomeni, da je bila primerna vsakodnevna rotacija. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, morajo usposabljanja potekati v obliki večdnevnih urjenj, saj se le tako lahko ustvarijo razmere, ki so čim bolj podobne resničnim bojnim razmeram. Potrebne aktivnosti, ki se v ta namen izvajajo, zahtevana popolna pripadnost vpletenih pripadnikov, oddaljenost terena, določanje ritma logistične enote s strani enote za usposabljanje … utemeljujejo zaključek o neprimernosti rotacij.

23. Pritožbeno sklicevanje na sodbe SEU C-147/17, C-211/19, C-529/21 do C-536/21 in C-732/21 do C-738/21 ne vpliva na drugačno presojo, saj se v njih sprejeta stališča ne nanašajo na izjeme, ki veljajo za opravljanje vojaške dejavnosti (C‑742/19).

24. Ker logistično delo tožnika v zvezi z vajami in usposabljanji izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v zvezi s tem odrejene stalne pripravljenosti toženka utemeljeno ni vštela v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (97.e člen Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji). V izpodbijanem delu sodbe je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Pritožba toženke

25. Napačna je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora o nesklepčni tožbi. V 6. točki obrazložitve izpodbijanega dela sodbe je pravilno ugotovilo, da je tožnik v vlogah navedel vsa odločilna dejstva. To velja tudi za okoliščine o času, kraju in razlogu odrejene stalne pripravljenosti, glede katerih pritožba zmotno navaja, da niso podkrepljene z ustreznimi trditvami. Zadostil je tudi dokaznemu bremenu.

26. Zmoten je očitek o sodbi presenečenja, ki ga pritožba povezuje z zatrjevano kršitvijo pravil o dokaznem bremenu ter pomanjkljivo trditveno podlago. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pritožba niti ne zatrjuje. Tudi ostali pritožbeni navedbi sta neutemeljeni. Kot je bilo že obrazloženo, je tožnik o tem, kakšno delo je opravljal v vtoževanem obdobju, podal ustrezno trditveno podlago. Ker je toženka zatrjevala, da sta straža in varovanje državne meje izvzeta od uporabe direktive, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme.

27. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost pravilno štelo v delovni čas tožnika in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik.

28. Presoja, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato pritožba neutemeljeno na več mestih uveljavlja, da prvostopenjske odločitve ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako zmotna je pritožbena navedba o kršitvi 8. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne napravilo resne dokazne ocene o toženkinih trditvah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku v citirani določbi, saj je bila (ne)utemeljenost toženkinih trditev presojana skozi natančno in celovito analizo izpovedi tožnika in prič, pa tudi listin. Zmotno je tudi pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Teh okoliščin pritožba niti ne konkretizira.

29. Prvostopenjski ugotovitvi, da je straža predstavljala običajno službo pripadnika, pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da tožnik ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v prvostopenjskem postopku niti ni zatrjevala, da obstaja takšna formacijska dolžnost. V 97.č členu ZObr je določeno, da stražarsko službo opravlja vojaška oseba, to pa je tožnik bil. Sicer pa je za ta spor ključno dejstvo, da je v vtoževanem obdobju stražo opravljal. 30. Presojo, da straža ni bila tako posebna dejavnost, da zanjo rotacija zaposlenih ne bi bila primerna, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da je toženka v letu 2022 spremenila režim varovanja objektov, ki jih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik, in sicer tako, da je prešla iz sistema stalne pripravljenosti v sistem rotacije zaposlenih. Pritožbene navedbe, da je zaradi takšne spremembe režima objekt bolj ogrožen, da obstaja možnost izrednih dogodkov, ki lahko botrujejo odtujitvi orožja, da obstaja potreba po naraščanju sil in ekipe v pripravljenosti, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice …, so ostale zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja. Sicer pa tudi v primeru, če bi bilo določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, to še ne pomeni, da je ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES.

31. Ugotovitev, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, nekajletna naloga SV, ki se je izvajala v mirnem času, pri čemer je šlo za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjuje pravilnost izpodbijanega zaključka, da te vojaške dejavnosti ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19. Iz razlogov izpodbijanega dela sodbe ne izhaja, da je pri presoji tega pojma sodišče prve stopnje izhajalo iz domneve, da lahko operacija (F.) poteka le v času bojnega delovanja. Takšna pritožbena navedba je zato neutemeljena.

32. S povzemanjem izpovedi A. A. in vsebine Vojaške doktrine pritožba utemeljuje, da je SV na meji izvajala obliko podpornega delovanja varnostnemu sistemu (obvladovanje množičnih migracij), kar se kot oblika nebojnega delovanja tudi šteje za operacijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za ta spor ključen pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede", ki ga je sodišče prve stopnje pravilno presodilo z vidika stališč sodbe C-742/19. V izpodbijani sodbi ugotovljeni pogoji, v katerih je SV opravljala varovanje državne meje, ne dopuščajo zaključka, da je bilo to takšne narave, da bi spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES pomenilo tveganje za uspeh in s tem za dobro izpolnjevanje temeljnih funkcij varovanja nacionalne varnosti.

33. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se z uvedbo operacije F., ki je vpeljala vojaške tehnike in taktike (ter delo v režimu stalne pripravljenosti), narava dela na meji ni spremenila tako, da bi to utemeljevalo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Osnovna naloga SV je bila namreč še vedno varovanje meje skupaj s policijo oziroma nudenje podpore policiji. Ker se je pred operacijo F. opravljanje te naloge več let izvajalo s sistemom rotacij, to po pravilni prvostopenjski oceni dokazuje, da je bila za izvajanje te vojaške dejavnosti rotacija primerna tudi po uvedbi te operacije. Presoji, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, pritožba zato zmotno nasprotuje z zatrjevanjem, da v obdobju po letu 2019 varovanja meje ni bilo mogoče učinkovito organizirati z rotacijami. V čem konkretno naj bi se izkazovala večja učinkovitost zaradi stalne pripravljenosti tožnika, iz dokaznega postopka ne izhaja.

34. V zvezi s prvostopenjsko presojo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19, pritožba zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so rotacije možne, ne pa, ali so primerne. Pri tem pritožba zatrjuje, da je teoretično gledano vedno možna rotacija, če se zaposli več vojakov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso razlogi, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja navedenih vojaških dejavnosti, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij.

35. Navedbe, da se je predhodna večdnevna rotacija spremenila v času sprejetih ukrepov za obvladovanje epidemije, saj rotacij takrat ni bilo mogoče zagotoviti zaradi izrednega dogodka (Covid-19) in sta resnost ter obseg tega izrednega dogodka terjala sprejetje ukrepov, nujnih za zaščito zdravja skupnosti, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

36. Zaključku, da varovanje državne meje ni pomenilo izrednega dogodka v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19, pritožba zmotno nasprotuje s sklicevanjem na zaprosilo policije za pomoč SV pri varovanju meje zaradi povečanja migracij. Šlo je za sedemletno kontinuirano izvajanje te vojaške dejavnosti, glede katere (tudi z izpovedbami prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 opredelilo Sodišče EU. Glede na citirano točko je o pravno relevantnem izrednem dogodku mogoče govoriti v primeru okoliščin, ki so po svoji teži in obsegu izredne, kot so npr. naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče ... Takih okoliščin sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, saj ne izhajajo niti iz trditev strank niti iz izvedenih dokazov.

37. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernem prvostopenjskem sklicevanju na sodbo VIII Ips 196/2018. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zadeva VIII Ips 196/2018 nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

38. Ker glede na vse obrazloženo s pritožbama uveljavljani razlogi niso utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

39. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).